dolenjska

Odrasli Romi v šolskih klopeh

16.5.2018 | 17:00 | Besedilo in foto: Lidija Markelj

Nekateri Romi so res zainteresirani, da končajo osnovno šolo, nekateri pa ne. Na sliki: v razredu na RIC-u.

Novo mesto - Nedavno nam je potožil 21-letni Rom iz Šentjerneja, ki da že šest let obiskuje osnovnošolski program na novomeškem RIC-u, pa še sedaj ni naredil dveh manjkajočih letnikov, to je 8. in 9. razreda, kar se mu zdi nezaslišano.

Kako je z osnovnošolskim izobraževanjem romske skupnosti, smo se nato pozanimali na Razvojno-izobraževalnem centru (RIC) Novo mesto, ki ima program OŠ za odrasle z najdaljšo tradicijo, vanj pa je trenutno vpisanih 174 Romov. V branje ponujamo del reportaže, objavljene v aprilski številki priloge Živa:

Uspešno končana osnovna šola je gotovo prva odskočna deska za nadaljevanje šolanja ali pa sploh za iskanje kake službe. »Brez osnovne šole si danes na trgu dela povsem neperspektiven. Ob tem zavedanju jim motivacije ne sme manjkati,« pravi Marjeta Gašperšič z RIC-a, s katero smo poklepetali o OŠ za odrasle. Od leta 1966 jo je izvajal predhodnik RIC-a, Zavod za izobraževanje in produktivnost dela, v sodelovanju z nekaterimi rednimi osnovnimi šolami. Že dvajset let pa sam RIC vpisuje in izvaja osnovnošolsko izobraževanje za odrasle, ter tudi izdaja spričevala, ki omogočajo vpis v vse programe poklicnega in srednjega strokovnega izobraževanja.

Gregor Sepaher

Kot pravi direktor RIC-a Gregor Sepaher, je program OŠ za odrasle javno veljaven in poteka po predmetniku osnovne šole za odrasle, ter daje izobrazbo, enakovredno osnovni šoli. Komur torej ni uspelo končati redne šole, ima še vedno priložnost kasneje. V program so vpisani zlasti Romi, ki jih je kar 90 odstotkov.

BREZPLAČEN VPIS PO NOVEM LE DVAKRAT

Po besedah Gašperšičeve je bilo prelomno leto 2000, ko sta Zavod za zaposlovanje RS in Center za socialno delo k njim začela organizirano napotovati brezposelne Rome. Za ljudi brez osnovne pismenosti, ki jo predstavlja osnovna šola, dela pač ni.

OŠ za odrasle je brezplačna - financirata jo šolsko ministrstvo in Mestna občina Novo mesto, Romi pa so za vestno obiskovanje pouka še nagrajeni s povrnjenimi potnimi stroški za vsak dan udeležbe pri pouku ter z dodatkom za aktivnost. Če redno ne prihajajo v šolo, jim zavod vse to ukine, center za socialno delo pa jim odvzame socialno-denarno podporo. Še na te načine so torej Romi spodbujeni, da vztrajajo pri šolanju, čeprav je resnica taka, da pouk redno obiskuje okrog 75 odstotkov vpisanih, ostali pa se vpišejo, nekajkrat pridejo in odnehajo. V šolskem letu je povprečno vpisanih med 100 in 150 Romov. 

OŠ za odrasle je bila do zdaj brezplačna, ne glede na to, koliko let jo je kdo obiskoval, a po analizi ministrstva pred dvema letoma je prišlo do spremembe. Kot pravi Gašperšičeva, so namreč ugotovili, da je ta pravica zlorabljena, in s februarja sprejetim Zakonom o izobraževanju odraslih velja, da sta le dva vpisa brezplačna, potem ne več. Če učenec več kot pol leta ne izpolnjuje svojih obveznosti ali ne upošteva pravil v šoli, ga izvajalec programa lahko izpiše. Ob vpisu namreč vsak podpiše posebno pogodbo, s katero se ne obveže le, da bo izvajal osebni izobraževalni načrt, ampak tudi spoštoval hišni red zavoda in pravila šolskega reda OŠ za odrasle.

ŽALJENJA IN GROŽNJE UČITELJEM

Tu so dostikrat težave, kar dobro vedo učitelji, ki poučujejo Rome. Na RIC-u imajo sedaj 23 zunanjih sodelavcev, ki učijo skupine med 8 in 18 učenci. Nedvomno nimajo lahkega dela - ne le zaradi slabega predznanja Romov, ampak zaradi nediscipline in nekulturnega obnašanja. Nemalokrat se Romi, ki se kljub prepovedi v razredih igrajo z mobiji in tudi drugače motijo pouk, znašajo nad učitelji, jih nadlegujejo, zmerjajo, včasih jim celo grozijo. Zgodilo se je že, da so uporabili solzilec in morala je posredovati policija, ki je tam tedensko prisotna. »Mnogi učitelji, ki se sicer trudijo z Romi, in jih sprejemajo z vsemi posebnostmi in drugačnostmi, odnehajo. Učiteljski kader se res hitro menja,« odkrito pove Gašperšičeva. Romi so v RIC-u že povzročili tudi nekaj materialne škode.

TUDI DOBRE IZKUŠNJE

Irena Zupančič

A Irena Zupančič, ki na RIC_u poučuje od lanskega decembra kot zunanja strokovna sodelavka, ima kar dobre izkušnje z njimi in se trudi za medsebojno zaupanje.

»V prvi vrsti skušam razumeti njihovo kulturo, drugačen način življenja, itd. Pri poučevanju izhajam iz njihovih pozitivnih lastnosti, znanj in izkušenj. Ob uporabnem znanju in izkušnji uspeha Romi postopoma razvijajo nov sistem vrednot, ciljev in poti za njihovo dosego. Ko verjamem jaz, verjamejo tudi oni,» razlaga Zupančičeva. »Ko z učenci vzpostavim dober stik in zaupljiv odnos ter najdemo skupne odgovore na vprašanje, zakaj se je treba neko snov učiti, veliko bolj aktivno sodelujejo pri pouku,« pravi in doda, da skupaj iščejo načine, kako pridobljeno znanje prenesti v prakso, in kako bodo zato boljši in uspešnejši ter zgled svoji družini. »Ob vsakem, še tako majhnem uspehu, je veselje obojestransko in motivacija za nadaljnje delo in sodelovanje se okrepi,« svoje izkušnje strne Zupančičeva.  

PRIMANJKLJAJE NADOKNADITI

Romi imajo največ težav s šibkim znanjem iz redne osnovne šole. Čeprav so npr. končali šest razredov, mnogi ne znajo niti dobro brati in pisati, nekateri komaj poznajo črke in računajo na prste, kar pomeni, da v redni šoli res delajo po minimalnih standardih. Problem je še slabo razumevanje slovenskega jezika in sploh bralna pismenost. »Kako se naj potem lotijo učenja npr. specialnih predmetov, kot so zgodovina, biologija, matematika, kjer se srečajo s toliko novimi pojmi, za katere prvič slišijo, če pa ne obvladajo niti slovenščine in ne razumejo dobro tega, kar preberejo. Ker je od obiskovanja rednega pouka po navadi minilo že nekaj let, so veliko že pridobljenega znanja tudi pozabili, in vse to je treba nadoknaditi,« pove Marjeta Gašperšič.

Zato vsak učenec najprej piše diagnostični test iz slovenščine in matematike, da se vidijo primanjkljaji. Za vsakogar nato naredijo osebni izobraževalni načrt, in od predznanja je odvisno, ali bo učenec delal le manjkajoče razrede, ali pa bo prej moral nadomestiti manjkajoče znanje. Kot kažejo izkušnje, le dve skupini od sedmih lahko normalno delata po predmetniku, pri vseh ostalih pa je treba najprej odpraviti primanjkljaje, kar traja kaki dve leti - če so seveda pridni in zagreti za delo in učenje. Za dobro se je izkazala tečajna oblika učenja, ne več po razredih, ampak mešano, po predmetih, kar pomeni da se znanje nadgrajuje. Učitelj vsakega učenca individualno usmerja in pripravlja na izpit.

Vse šolske potrebščine, od učbenikov in gradiv, Romi dobijo v šoli, uporabljajo tudi e-učilnico, sami morajo kupiti le en zvezek, svinčnik, trikotnik in šestilo.

Učitelji z RIC-a veliko delajo tudi po terenu, redno hodijo po romskih naseljih in prepričujejo starše in ostale, kako pomembno je izobraževanje in da brez končane osnovne šole nikakor ne bodo mogli zaživeti drugače, brez socialnih pomoči, s svojim denarjem in v drugem okolju. Učno pomoč nudijo tudi Romom v zaporu.

»S posamezniki so težke borbe, kar najprej jim je treba vse to dopovedovati in razlagati, da se jih kaj prime. A ne bomo odnehali, trudili se bomo še naprej. Izobraževanje je edina prava pot za Rome,« sta prepričana tako Gašperšičeva kot direktor RIC-a Gregor Sepaher.

‹ nazaj