šport

Po poteh Štukljeve dediščine: S kamnom sodnika v hrbet

9.6.2018 | 17:00 | Boris Blaić

Prvi dom novomeških košarkarjev je bila Loka, kjer je bilo igrišče prekrito z lešem do leta 1963. (Foto: arhiv Mira Župevca)

Ali je košarka (še vedno) najpriljubljenejši ekipni šport v Novem mestu, je vprašanje, ob katerem bi debata lahko postala zelo vroča, nobenega dvoma pa ni, da je najuspešnejši. Za to so s sedmimi naslovi državnih prvakov, osvojenim pokalom Eurochallenge, finalom pokala Uleb, tremi naslovi pokalnega zmagovalca in še čim zaslužni člani Košarkarskega kluba Krka. A ti uspehi so prišli šele v zadnjih desetletjih. Začetki so bili mnogo bolj skromni.

Začetki novomeške košarke segajo v čas po drugi svetovni vojni, pravi Miro Župevec, nekoč tudi sam zelo dober košarkar, danes pa direktor KK Krka, ki je precej svojega časa posvetil tudi zbiranju gradiva o zgodovini novomeške košarke (in nam ga za potrebe tokratnega podlistka prijazno dal na razpolago). Današnja Krka si je za letnico svoje ustanovitve izbrala leto 1948. Takrat so na Zgornji Loki (v bližini današnjega amfiteatra Univerze v Novem mestu) postavili prvi koš. Kmalu so se pojavili tudi fantje, ki so vanj metali žogo, in prvo novomeško košarkarsko ekipo so sestavljali Ljubo Medvešček in Janez Rustja (žogo sta dobila iz Amerike!), Samo Medic, Marjan Šonc in Miran Simič, igrali pa so tudi drugi, med njimi Slavko Medle in Janko Goleš, je zapisano v biltenu ob 25-letnici ustanovitve kluba.

Sicer pa je zvest kronist dogajanja v novomeški košarki Dolenjski list. Ta je o njej poročal že v svoji drugi številki leta 1950, in sicer v članku o fizkulturi na Dolenjskem, kjer zapiše, da je v okraju pet košarkarskih igrišč. Med prvimi so se nad košarko navdušili novomeški gimnazijci, ki so si koše v šolski telovadnici postavili kar sami, gimnazijska ekipa pa je tudi prva novomeška košarkarska ekipa, ki se je merila z drugimi slovenskimi moštvi, večinoma srednješolskimi.

LOKA, PRVI DOM

Poleti leta 1953 je Telesno vzgojno društvo (TVD) Partizan začelo na (Spodnji) Loki graditi športni park, ki ga poznamo še danes, vključeval pa je tudi košarkarsko igrišče. Dela so končali leto kasneje in v začetku septembra 1954 so bile tam Študentske igre dolenjskih visokošolcev. Novomeščani so takrat že zbrali košarkarsko ekipo, vendar so se pomerili med seboj, saj drugje na Dolenjskem ni bilo moč najti nasprotnika.

Direktor KK Krka Miro Župevec ima zbranega veliko arhivskega gradiva o novomeški košarki. (Foto: B. B.)

Redni treningi na Loki so stekli leta 1955. Košarka se tako ni več igrala samo na gimnaziji, ampak tudi v okviru TVD Partizan. Množično so z odprtjem igrišča začeli trenirati tudi pionirji. Januarja 1956 je bil v Dolenjskem listu objavljen pogovor z Dragom Brglezom, ki je bil verjetno prvi košarkarski trener v Novem mestu, prvi Novomeščan s trenersko licenco pa je leto kasneje postal Vinko Bele.

Junija 1956 je Dolenjski list objavil prvi članek o igranju novomeških košarkarjev v ljubljanski conski ligi. Ker so za novomeški Partizan nastopali pretežno mladinci, ki so za seboj po večini imeli šele eno leto malo bolj resnega treninga, so se težko upirali starejšim in izkušenejšim nasprotnikom. Rezultatsko neuspešna je bila tudi naslednja sezona in v resnici so prve zmage v ligi prišle šele po nekaj sezonah treninga. »Treba je razumeti, da gre za pionirske čase košarke v Novem mestu in da so se fantje srečevali z mnogimi ovirami, tako na področju košarke kot tudi izven nje. Za trening sta bili npr. na razpolago le dve žogi, dresi so bili eni – gimnazijski, imeli pa so tudi težave s termini in igrišči za treninge. Že takrat so se med novomeškimi športi, podobno kot danes, pojavljala rivalstva in težnje po primatu in prav tako kot danes so se našli posamezniki, ki so delovali proti košarki,« ugotavlja Župevec.

PRILJUBLJENOST RASTE

Do prvih zmag v ligaških tekmovanjih so novomeški košarkarji prišli šele leta 1959, a so se že na začetku sezone zaradi enega kritičnega zapisa zapletli v polemiko z novinarjem Dolenjskega lista Francijem Mikcem, ki je potem o košarki v tem letu poročal zelo malo.

V letu 1960 je novomeški šport dobil veliko prepotrebnih objektov. Novo mesto je gostilo zlet bratstva in enotnosti (športne igre mladih iz pobratenih mest), zato so na Portovalu zgradil stadion in nogometno igrišče. Zgrajena je bila tudi Partizanova upravna stavba na Loki. Košarkarji so se v sezoni 1959/60 borili za prvo mesto v II. razredu ljubljanske podzveze, a se jim je to za malo izmuznilo. Tako so košarkarji naslednje leto še naprej igrali v ljubljanski podzvezi, imena igralcev, ki se pojavljajo v Dolenjskem listu, pa so: Vinko Bele, Andrej Petrič, Jože Splichal, Grandovec, Potrč, Turk, Kopač, Franko, Kos, Dular, Klemenc, Jakopin in drugi. Konec leta sta Vinko Bele in Andrej Petrič dobila tudi občinski priznanji za uspehe v košarki.

Leto 1962 je bilo rezultatsko zelo uspešno in prvič v zgodovini so Novomeščani zmagali v svoji ligi. Res je šlo zgolj za II. ljubljansko podzvezo (na Dolenjskem ni bilo dovolj ekip za samostojno ligo), vendar je z zmagami raslo tudi zanimanje za košarko. Februarja 1963 so Novomeščani na kvalifikacijski tekmi v veliki dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani ugnali Novo Gorico in si pridobili pravico do igranja v 2. slovenski ligi. Temu je sledila pomembna infrastrukturna pridobitev, saj je košarkarsko igrišče na Loki maja dobilo asfaltno prevleko, ker pa so Novomeščani tistega leta organizirali tudi državno prvenstvo v košarki za mladinke, so kmalu zatem postavili še luči. Tako kot danes gradbena dela tudi takrat niso bila vedno izvedena korektno in Dolenjski list je po oktobrski tekmi s Škofjo Loko poročal o luži na igrišču, ki da je precej prispevala k porazu domačih fantov. Na tekmi – košarkarske so bile takrat v mestu najbolj obiskane – so se razvnele tudi strasti in eden od gledalcev je s kamnom zadel sodnika v hrbet.

Danilo Kovačič, dolgoletni predsednik TVD Partizan, v katerega so sodile skoraj vse športne panoge, tudi košarka, se je ob koncu leta pohvalil z uspehom košarkarjev, ki se jim je uspelo obdržati v drugi slovenski ligi. Omenil pa je tudi veliko težavo, in sicer samo dve telovadnici (gimnazijska in tista na OŠ Katja Rupena), ki omejujeta delo in napredek. Izrazi željo, da bi se v Novem mestu čim prej lotili gradnje prave športne dvorane, na kar je bilo treba počakati še več kot deset let.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista z dne 17. maj 2018.

‹ nazaj