šport

Rok Kerin: Priprave na morje se začnejo v domači kopalnici

10.6.2018 | 13:30 | Mirjana Martinović

O svojem delu Rok Kerin pravi, da si težko zamisli boljšega. Svoje izkušnje in metode je z veseljem delil z bralci Žive, pogovor pa je seveda minil ob vodi. (Foto: M. M., arhiv DL)

O svojem delu Rok Kerin pravi, da si težko zamisli boljšega. Svoje izkušnje in metode je z veseljem delil z bralci Žive, pogovor pa je seveda minil ob vodi. (Foto: M. M., arhiv DL)

ZALJUBLJEN V VODO. Roka Kerina poznamo kot našega najboljšega daljinskega plavalca, v tej disciplini je leta 2010 zmagal na svetovnem pokalu, po zaključku tekmovalne kariere pa je v zadnjih petih letih s svojo plavalno akademijo več kot tisoč otrok naučil ne le plavanja, ampak ljubezni do vode. Njegova tehnika temelji na otroški igri, pri svojem delu v bazenih pa se sooča tako s strahom otrok kot pretiranimi pričakovanji ali nepravimi popotnicami njihovih staršev. Pred nami so vse toplejši dnevi, ko se bodo družine odpravile na bazene, ob reke in tudi na morski dopust, tudi v želji, da bi otroci »končno« samostojno splavali.

Kdaj si splaval?

Če se prav spomnim, je bilo v Nerezinah, star sem bil štiri leta.

Na kakšen način?

Naučil me je oče, na star, klasičen način. Metod se ne spomnim, a bil je v vodi, kar počnem tudi sam kot učitelj plavanja. Potem sem nekako »po pasje« splaval do njega.

Kdaj si se pa zaljubil v vodo?

Ko sem imel šest let, sem šel na jesenski vpis v Plavalni klub Celulozar v domačem Krškem. Že na prvi uri sem se obrnil in uprl, da ne grem. Ni mi bil všeč trener, ne vem, njegov glas in pojava mi nista sedla, zato sem protestiral. Vrnil sem se čez eno leto in isti človek me je nato celotno osnovno šolo učil telovadbo in bil tudi kasneje moj trener. (smeh) Nad plavanjem so me sicer navdušili starši, treniral je že moj starejši brat. Pa še po horoskopu sem rak, tako da imam resnično rad bližino vode. Zdaj si dejansko ne predstavljam dneva brez.

Pa so dnevi brez vode?

So, ampak ko ne plavam oz. učim, se odpravim pa kam v bližino vode, naj bo to Krka ali morje.

Na pogovor smo te povabili zaradi vse toplejšega vremena, torej časa bazenov in morja. Kako naj starši otroka pripravijo na vodo oz. plavanje? Na voljo je veliko pripomočkov, nekateri tekmujejo, da bi splaval čim bolj zgodaj, starejši pravijo, da je dovolj, če te nekdo vrže v vodo …

Srečujem se s starši, ki otroka vpišejo na tečaj, a edino vprašanje je: »Ali bo moj otrok po desetih urah splaval?«

To je vse, kar jih zanima?

Da, če bo na koncu že splaval. Potem jih vprašam, ali si otrok sploh želi iti na plavalni tečaj ali gre za željo staršev. Ker prvi pogoj je, da si otrok to sploh želi in da ga seveda tudi starši pripravijo na tečaj. To naredijo že prej doma, da vedo, kaj jih čaka. Moja metoda pa temelji na igri. Otroci ne smejo čutiti, da so prišli nekam, kjer se jih bo merilo in ocenjevalo. Če imamo otroka, ki si ne upa sam niti glave zmočiti, je res krivično od njega pričakovati, da bo po desetih urah plaval.

O koliko starih otrocih govoriva?

O štiriletnih, tudi kaj mlajših. Večina jih je stara od štiri do pet.

Kaj narediš s štiriletnikom, ki pride k tebi na bazen?

To je najlepše in res si ne želim početi ničesar drugega. Vedno je polno izzivov in zabave: nekateri imajo na široko razprte oči od strahu, drugi od navdušenja, da so ob vodi, saj se spomnijo lepih zadev, kot so morje, kanglice in pesek. Potem jih povabim na igro. Kdor ima strah, gremo z njim povsem počasi. Da si torej najprej zmoči roke, pa obraz, da piha mehurčke v vodo. Korak za korakom. Ključno je namreč, da otrok ne dobi strahu in da se mu zdi, da situacije ne obvladuje. In že za osnovno vajo otroci potrebujejo različen čas, nekateri dve, drugi pet ur, ni pomembno. Nekateri npr. trmasto vztrajajo, da se ne bodo potunkali. Takega tedaj pustim pri miru in delamo vaje z nogami in rokami, ki so mu blizu. Kmalu se tudi tak potunka, saj se mora najprej dobro počutiti nad gladino, da se bo tudi pod njo.

Kakšno vlogo imajo lahko pri tem odnosu do vode starši?

Veliko. Večinoma npr. nenehno opozarjajo otroke: »Pazi, globoka voda!« Ampak otrok ne ve, kaj je to globoka voda. Na tečaju jih to vprašam in ne vedo, le debelo gledajo, a vsi se je zelo bojijo. (smeh) Veliko je takšnih napak, ki se jih ljudje niti ne zavedamo, pa imajo lahko velik vpliv na kasnejše učenje. Otrok je zlahka tudi v globoki vodi, a morajo biti starši obvezno poleg! Podobno je z opozorili, da bo padel v vodo.

Precej kontradiktorni znamo biti – več mesecev denimo vpijemo, da naj se pazijo vode, da ne padejo v reko ipd., potem pa jih odpeljemo na morje in vpijemo, naj skočijo.

Točno tako! Podobno je z vsemi tovrstnimi opozorili, s katerimi znamo biti preveč zaščitniški. To seveda ne pomeni, da gre mama na kavo, otrok pa s pomola sam meče kamenčke v morje. Ves čas moramo biti zraven in paziti, a hkrati ne omejevati in spodbujati strahu, kjer ni treba. Skozi igro jih denimo ves čas učim, da je voda naša prijateljica.

Kako to narediš?

Kot učitelj delam iste vaje kot oni. Najprej se potunkam sam, potem še oni. In tako je z vsako vajo. Videl sem veliko učiteljev ali trenerjev, ki učijo z roba bazena in vpijejo, naj si otrok zmoči glavo. Tega res ne razumem. Štiriletnik tega namreč še ne zna. Pokazati mu moraš! Ko se z njimi igramo v vodi, oni začutijo, da so varni in da voda ni »bavbav«, postopoma gremo tudi v to »zloglasno« globoko vodo.

Kdaj pa potem splavajo?

Povsem različno. Eni po desetih urah, drugi kasneje.

Je tu sploh kakšno pravilo, kdaj naj bi otrok znal plavati?

Ne. Poznamo Gaussovo krivuljo, niso vsi zmagovalci. Meni je ključno, da otrok ne dobi strahu in da je viden napredek. Če si prej še glave ni zmočil sam, kasneje pa si jo, je to že uspeh. Če prej ni zdrsel po vodi sam, kasneje si upa, tudi. Če prej ni znal z nogami »žabice«, da se to nauči. Enako je kot z vsem: nekateri so za izpitno vožnjo potrebovali 22 ur z inštruktorjem, drugi 43, danes so vsi vozniki! Bolj narobe je, da ga v hitenju starši naučijo narobe. Vsi poznamo t. i. pasje plavanje, ko damo otroku rokavčke in on goni kolo pod vodo. Pa mi rečejo, da njihov otrok skoraj plava. To seveda ne drži, kakšno plavanje z rokavčki?

S svojo ekipo je v zadnjih petih letih plavanja naučil že več kot tisoč otrok. Poudarja, da skozi igro. (Foto: osebni arhiv)

S svojo ekipo je v zadnjih petih letih plavanja naučil že več kot tisoč otrok. Poudarja, da skozi igro. (Foto: osebni arhiv)

Ampak tako ravna verjetno veliko staršev. Dojenčka daš v varen obroč, ko je otrok večji, pa v rokavčke. Kaj je s temi pripomočki, kateri so ustrezni?

Rokavčki so ustrezni, ko si ti kot starš želiš spočiti, saj so z njimi varni, ampak z njimi se ne morejo naučiti plavati. Odraslim to pokažem tako, da dvignejo obe roki, kot da imajo palico za vratom, in naj v tem položaju poskusijo, kot da so strašilo. Ne gre! Po mojih izkušnjah je najboljši pripomoček plavalni črv, ki ni tako varen kot rokavčki, ampak za učenje je edini pravilen, saj ima otrok proste roke in noge. Ampak v vodi je res ključen konstanten nadzor. Tudi pri rokavčkih: ne moremo iti na kavo, otrok pa na tobogan in mu ob padcu v vodo rokavčki zdrsnejo dol.

Če se vrneva na tečaj, je torej prvi korak pri učenju, da vzljubijo vodo.

Vedno izhajam iz sebe, torej vsak bi rad v življenju delal tisto, kar ga veseli. Otrok se ne bo nečesa naučil, če se ne bo dobro počutil, če si tega niti ne želi. Problem je, ko imajo npr. že strah tuširanja, ko se spomnijo kakšnega vpitja, da naj pohitijo, da naj si zmočijo glavo ipd. Veliko jih ima strah, da bo šla denimo voda v oči. To je normalno in prav je, da mu jih od začetka zaščitimo, z roko ali brisačko, potem pa postopoma navadimo na vodo. Opazil sem tudi, da se počutijo precej bolje, če je na tečaju še kakšen prijatelj. In potem vidijo njega in druge vrstnike, ki si upajo ponoviti vajo, pa jo še oni.

Veliko staršev prav o tem govori, da ko poskusijo sami, je večji upor kot pri inštruktorjih.

Seveda, staršem bo hitreje rekel, da ne bo, saj mu je že doma večkrat na dan za kakšno reč to rekel in zakaj mu ne bi v vodi. Tu pa je neko spoštovanje do nas učiteljev in tudi nekaj tekmovalnosti z vrstniki. Na nas učiteljih je, da tekmovalnost ustavimo, ko pride do tega, da si nekdo upa odriniti z roba bazena v vodo, drugi pa ne, pa se mu posmehujejo. Tu ukrepamo in vedno pohvalimo vsakega, nikoli ne bo slišal, da v čem ni dober, ampak izpostavimo njegov napredek. Če želim, da potopi glavico, pa jo je le do ust, ga pohvalim, da jo je, in spodbujam, da naslednjič poskusi še več, do čela. Bo pa jutri, pa kaj, pomembneje je, da ne izgubi veselja.

Koliko pa to znanje ostane z njimi? Otroci npr. splavajo pozimi ali pomladi, sledi nekajmesečni odmor, mogoče vse do poletnega morja, kjer učiteljev ni poleg …

To je enako kot z vožnjo s kolesom. Vsakemu, tako staršem kot najmlajšim, povem, da ko se bodo naučili plavati, bodo to znali za vse življenje! Če otrok npr. splava zadnjo uro tečaja, je dobro, da pride vsaj še na kakšno, da se prepriča, da to velja. Tedaj se igramo že druge igre, da padejo s čolna v vodo, jih lovijo morski psi ipd., da je zabavno in utrjujejo svoje znanje. Poskušam jih pripraviti tudi na dejanske možne scenarije: ko bodo ob reki hranili ribice in ponesreči padli v vodo, kaj bodo naredili? Učim jih, da jih ne zagrabi panika in da vedno, prav vedno tako z rokami kot nogami naredijo udarec »žabica«. To učenje lahko začneš že pri dojenčkih, da avtomatizirajo ta gib.

Zakaj je pa plavanje »po pasje« tako slabo?

Z njim nimaš pravega odriva, v vodi sprožiš luknjo in se lahko že v 15 sekundah tako utrudiš, da te bo res potegnilo dol. To povem tudi staršem: naj nekaj časa plavajo po pasje na mestu in sami preverijo, kako dolgo bodo zdržali nad gladino vode. Ne dolgo. Tako na tečaju nenehno ponavljamo: žaba, žaba, žaba …

Kako bi torej povzel nek nasvet za starše v času, ko smo tik pred poletjem, doma pa majhni otroci, ki še ne plavajo samostojno?

Za kakšen tečaj še ni prepozno, sicer pa bi jim svetoval, da si kupijo plavalnega črva in mogoče na spletu poiščejo videoposnetke, ki kažejo tehnike učenja. To je dosegljivo, a naj ne pozabijo na to, da morajo vse korake izvajati postopoma: torej postopno prilagajanje na vodo, pihanje mehurčkov, polivanje s kanglico vode po glavi in telesu, drsenje po vodi, ležanje na hrbtu, udarci žabice itd.

Omenil si že priprave na vodo, ki potekajo v domači kopalnici.

Zaželeno je, da je otrok v banji, če imamo le tuš kabino, pa mu dajmo vsaj kakšen škaf. In da to počnemo prek igre, ko je otrok spočit. Velikokrat namreč tuširanje in pranje glavice izvajamo ob koncu dneva, otroci so že utrujeni in sitni in potem neprijetno izkušnjo povezujejo z vodo. Spomnim se otroka, ki se je na tečaju med tuširanjem z rokama oprijel zidu in dal glavico nazaj, bil je ves v krču, jaz pa tudi, saj me je spominjal na zapornika. (smeh) Kopanje in tuširanje naj bosta prijetni izkušnji, če lahko, bodite v vodi skupaj z njim, pihajte mehurčke, igrajte se z igračami, polivajte glavico ipd. Tako bo kasneje vse precej lažje.

Če ima otrok strah, kako ga opaziš kot učitelj?

Stisko opazim na več načinov, običajno jih lulat, tudi po petkrat v zelo kratkem času. To je seveda strah. Ali pa jih boli trebušček. In ko vidiš, da mu je neprijetno, moraš to odpraviti. Pustim jih, da malce počivajo, pa spet povabim v vodo, različno. Opazil sem tudi, da ko otrok ne želi narediti kakšne vaje, mi začne intenzivno pojasnjevati nekaj tretjega, kako je bilo v vrtcu ali da je mami kupila nov avto. (smeh) V takih primerih jim prisluhnem in se jim približam na njihovi ravni, da začutijo, da sem njihov zaveznik, in potem lažje sledijo. Veliko kakšnih hecnih anekdot smo imeli, tudi kakce smo lovili po vodi. (smeh)

Kaj pa naredite, če ima otrok resnejšo slabo izkušnjo z vodo?

Neprijetna izkušnja le podaljša sam postopek učenja. Bil je primer, ko je otrok že skoraj plaval pri nas, bil je sproščen in nobenih težav ni bilo, žabico je plaval že tri metre. Pa so šli starši z njim na bazen, v trenutku nepazljivosti je potonil in so ga rešili, a se je precej napil vode in doživel takšen strah, da naslednjič pri meni ni želel niti v vodo. Potem je trajalo nekaj srečanj, da smo se vrnili na prejšnji nivo. Zato staršem govorim, da tudi ko splavajo, jih še ne smemo pustiti brez nadzora, saj je vendarle potreben čas, da osvojeno znanje utrdijo.

Čeprav si prej rekel, da ko enkrat znamo plavati, tega ne pozabimo, še vprašanje o plavanju odraslih: če pridem od točke A do B in se ne utopim, to verjetno še ne potemni, da sem prava plavalka?

Drži, imam tečajnike vseh starosti, pri odraslih so to bolj individualne ure, saj je predznanje zelo različno. Marsikdo mi reče, da zna plavati, a se ves čas plavanja niti enkrat ne potopi in drži glavo visoko v zrak, da se ne zmoči. Z mojega stališča to ni plavalec, saj če bi takšen padel v vodo nekontrolirano, ko se ne bi mogel prijeti za nos, kaj bo? Strah in panika, prvič voda v dihalih in slab zaključek. Zato z njimi delam enake vaje kot z mlajšimi in tudi tu gremo od začetka: gledanje pod vodo, izpihovanje …

Pa se da dolgoletne napačne navade popraviti?

Seveda, lahko se pohvalim, da zdaj delam z dvema gospema, starima 72 in 67 let. Lani sem učil 76-letnico, ki je zaplavala 13. uro, prej pa ni ne plavala niti se tunkala, nič. Na to sem kar ponosen, priznam. (smeh)

Intervju je bil objavljen v majski Živi, prilogi Dolenjskega lista.

‹ nazaj

Komentarji (1)

12.6.2018Ocenibralec 
Najboljši daljinski plavalec ? A res ?!. Mogoče tekmovalni. Na Martina so očitno tukaj, že vsi pozabili.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava