šport

Po poteh Štukljeve dediščine: Po zatonu ponoven vzpon

17.6.2018 | 10:20 | Rok Nose

Starejša generacija novomeških rokometašev

Rokomet v Novem mestu ima že kar dolgo zgodovino. Začetki organiziranega igranja segajo v leto 1954, ko je bil na pobudo Telesno vzgojnega društva Partizan ustanovljen rokometni klub, pravi Ičo Petančič, nekoč tudi sam zelo dober rokometaš, ki je bil ob prelomu tisočletja eden glavnih pobudnikov za ponovno oživitev novomeškega rokometa, precej svojega časa pa je posvetil tudi zbiranju gradiva o zgodovini novomeškega rokometa.

Za potrebe tokratnega podlistka nam ga je z veseljem odstopil. Največ zaslug za začetek rokometa v Novem mestu ima Slavko Medle, ki je po opravljenem tečaju za rokometne vaditelje postal tudi prvi trener. Ob sebi je zbral nekaj novomeških srednješolcev, pretežno dijakov gimnazije in vajeniške šole, ki so skupaj uredili igrišče na Loki ter začeli treninge. Še isto leto so se prijavili za tekmovanje v II. slovenski rokometni ligi (SRL). Prvo uradno tekmo so novomeški rokometaši odigrali v Brežicah, kjer so izgubili s kar 20:1, lahko preberemo v zapiskih Petančiča. Takrat so poleg Slavka Medleta, ki je bil igralec in trener, nastopali še Stane Škufca, Jože in Janez Šetina, Janez Makovec, Leon Bele, Janez Turk, Karl Majerle in Jože Dobovšek. V konkurenci sedmih ekip so sezono zaključili na petem mestu.

Po odhodu Medleta v Ljubljano je ekipa jeseni 1956 ostala brez trenerja in najboljšega igralca. Vodenje moštva je prevzel Bele, Novomeščani pa so po jesenskem delu izstopili iz lige in prenehali tekmovati. Največ zaslug za ponovno oživitev rokometa v Novem mestu ima Slavko Vidmar, ki je po prihodu v dolenjsko prestolnico spomladi leta 1961 postal trener in tudi igralec. Novomeški rokometaši so zopet začeli igrati v medobčinski ligi skupaj z ekipami Črnomlja, Dragatuša, Metlike, Šmihela in novomeškega učiteljišča.

Ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja so nastopali v conski ligi z ekipami Olimpije, Kamnika, Škofje Loke, Prul, Save Borca in Slovana. Takrat se je s prostovoljnim delom usposobilo tudi igrišče na Loki, ki je tedaj dobilo dokaj moderno razsvetljavo. Tega se še zelo dobro spominja naš sogovornik, ki je pomagal pri asfaltiranju igrišča. »Prej smo igrali na lešu. Žoge skoraj sploh nismo spustili na tla, ker se je preveč kadilo, zato smo si jo samo podajali v roke. Ko smo igrali na lešu, smo bili zelo umazani,« se spominja Ičo Petančič.

Z Igom za vstop v prvo ligo

Leta 1973 je prišlo do zamenjave trenerja. Novomeščane je prevzel Jože Seničar, Vidmar pa je postal predsednik kluba, ki je v naslednjih letih prišel do močnega sponzorja, to je tovarna zdravil Krka. Kot je zapisal Petančič, so novomeški rokometaši tekmovalno sezono 1974/75 začeli razbremenjeni vseh finančnih in organizacijskih skrbi ter z dobro organizirano upravo, kar se je poznalo tudi na rezultatu, saj so se po letu 1956 znova uvrstili v II. SRL.

Z odprtjem nove športne dvorane Marof so se pogoji za trening bistveno izboljšali, Novomeščani pa so bili z novim trenerjem Brankom Filipasom vseskozi pri vrhu II. SRL. »Na tekme je prišlo ogromno gledalcev, saj je bil rokomet v Novem mestu čedalje bolj priljubljen,« pravi Petančič. K temu je bržkone pripomoglo tudi gostovanje jugoslovanske rokometne reprezentance, ki si je pod pokroviteljstvom Krke za prizorišče svojega stotega nastopa na domačih tleh izbrala prav dvorano Marof. V kvalifikacijski tekmi za nastop na olimpijskih igrah v Montrealu se je pomerila z reprezentanco Islandije, novomeška publika pa je tako lahko videla največje mojstre takratnega rokometa na svetu. »Ta prvovrstni športni spektakel je bil tudi dober uvod v razburljivo, a tudi uspešno rokometno pomlad in poletje, kajti rokometaši Krke so z dvema točkama prednosti pred Trboveljčani dobili prvenstvo v II. SRL in si tako prvič v svoji zgodovini priigrali možnost nastopanja med najboljšimi slovenskimi ekipami,« je zapisal Petančič.

Za vstop v prvo ligo so se pomerili z ekipo Mokerca z Iga. Prva tekma se je končale neodločeno z rezultatom 22:22, doma pa so nato pred 500 navijači zmagali za en gol in se uvrstili med slovensko elito. Takrat so igrali Cotić, Grabrijan, Petančič, Jaklič, Seničar, Popadič, Cvelbar, Osmokrovič, Pungerčič, Stojšin, Drobnjakovič in Bojanič.

Ustanovili nov klub

Pred začetkom krstne sezone v prvi slovenski ligi je v novomeškem moštvu prišlo do nekaterih igralskih sprememb, ekipa pa je na koncu osvojila deveto mesto, kar je še zadostovalo za obstanek v druščini najboljših. V naslednjih dveh letih je prišlo do reorganizacije rokometnih lig, pri Novomeščanih pa je bilo kar nekaj sprememb tako na trenerskem mestu, med igralci in tudi člani uprave. Sezona 1978/79 je bila zadnja, ki so jo Novomeščani odigrali v družbi najboljših slovenskih ekip, kajti osmo mesto ni bilo dovolj za obstanek. V naslednjih dveh letih se je večina starejših rokometašev igralsko upokojila, v novomeškem klubu pa so njihovo vrzel zapolnili z nekaterimi mlajšimi igralci. Čeprav takrat članom ni šlo vse po načrtih, se je v ozadju razvijala nadarjena generacija mladih, ki so na republiškem pionirskem prvenstvu osvojili srebrno kolajno, boljši so bili le Celjani, ki so takrat sodili v sam vrh jugoslovanskega pionirskega rokometa.

V sezoni 1981/82 po šestih letih Krka ni bila več glavni sponzor kluba, ki se je nato preimenoval v Rokometni klub Novo mesto. Igranje je prenehalo še tistih nekaj starejših, ki so vztrajali do konca, tako da so ekipo sestavljali mlajši igralci, večinoma kadeti in mladinci. Prvenstvo v II. SRL so končali na devetem mestu, rezultat pa je bil močno v senci ženskega rokometa, saj so dekleta takrat nastopala v republiških, medrepubliških in celo v zveznih ligah.

Novomeški rokomet je v začetku devetdesetih let počasi, a vztrajno rezultatsko nazadoval. Leta 1993 je moštvo odigralo zadnjo uradno tekmo ter popolnoma razpadlo. Kot pravi Petančič, je bilo v naslednjih letih nekaj poskusov obuditve moškega rokometa v Novem mestu, a ni bilo želenega rezultata. Ob koncu tisočletja so se, kot je takrat poročal tudi Dolenjski list, nekdanji rokometaši spet zbrali in ustanovili nov klub. Pobudnika sta bila Ičo Petančič in Evgen Pungerčič - Gene. »Dobilo se nas je 13 igralcev, naredili smo tisti uvodni sestanek, si razdelili funkcije in registrirali klub,« pravi naš sogovorec, ki je postal tajnik novoustanovljenega moškega rokometnega kluba Novo mesto, predsednik pa je bil Marjan Kukman. Začeli so tako rekoč iz ničle, v kvalifikacijah za drugo slovensko ligo. Na turnirju so se pomerili s Hrastnikom, Krmeljem in Kočevjem ter osvojili prvo mesto. Ko so se uvrstili v drugo ligo, so dobili tudi novega sponzorja, podjetje Novoles.

V nekaj letih so se ekspresno prebili v druščino najboljših, takrat pa so se preimenovali v Moški rokometni klub Krka. Zavedali so se, da je pot do rokometnega vrha dolga, trdne temelje pa predstavlja lahko le dobro delo z mladimi. Za njihov razvoj je kar nekaj let skrbel Petančič, eden najboljših dolenjskih rokometašev starejše generacije. Klub je danes stabilen prvoligaš, z osvojitvijo srebrne medalje v pokalnem tekmovanju pa so dosegli zgodovinski uspeh, ki ga bo težko ponoviti.

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista z dne 7. junij 2018.

‹ nazaj