kultura

Mnogostranosti mnogostrane najstnice

18.6.2018 | 21:00 | Igor Vidmar

Brina Kren

Novo mesto - Pri petnajstih letih še ni čas, da bi človek kaj res pomembnega naredil v življenju. Na primer napisal in izdal knjigo, zložil skladbo, izrekel kaj pametnega. Pri petnajstih letih je čas, da si otrok sonca, da uživaš, dokler še lahko. Brina Kren ni običajen otrok, ni petnajstletnica, ki bi jo od vsega najbolj zanimalo, kaj bo danes oblekla. No, za razliko od običajnih dni jo je danes to zanimalo, saj se je morala obleči za predstavitev svoje prve pesniške zbirke v novomeški knjižnici Mirana Jarca. Tokrat na oder ni prišla s svojim saksofonom, ampak s črno knjižico, na kateri je bil narisan pisalni stroj, na kateri je z velikimi črkami pisalo Mnogostranosti in z manjšimi Brina Kren.

Rekli so,
da smo otroci sonca,
da imamo srečo,
da imamo mladost.
Naj užijemo življenje do konca,
da nam dovoljena je norost.
Rekli so,
da se živi za trenutek,
da za razmišljanje
vedno bo čas,
da to, kar imamo,
je zdaj še osnutek,
da oni gradijo prihodnost za nas.
Rekli so:
"Uživajte, dokler ne mine,
življenje imate v rokah
kot kos gline."
Zakaj se potem
moja glina suši?
Kaj postaneš,
ko nisi več otrok sonca?
Kam se pride,
če se ne gre do konca?
In kaj se zgodi,
če se najdeš tam vmes,
če kdaj pa kdaj razmišljaš,
čeprav so rekli,
da ne smeš?

To so verzi petnajstletnice Brine Kren, glasbenice, saksofonistke, ki je bila že razglašena za najboljšo učenko novomeške glasbene šole in igra v velikem pihalnem orkestru in malo manjšem jazz bendu Pet Jazz Polnoč. To je razmišljanje mlade ženske ob pisalnem stroju, ki ga je nekoč prinesel domov njen oče, klarinetist, in rekel, da ga bodo uporabljali za pisanje. Ob tem bi težko povsem pritrdili njenim besedam, da se še išče, da še ni našla svojega izraza, svojega sloga. Najbrž je tudi iskanje lahko tvoj slog.

Povedala je, da je začela resno pisati pesmi tam nekje v šestem sedmem razredu, da si je pesmi zapisovala v blokec, ki ga je pozabila na dežju. Tistih pesmi tako v njeni zbirki ne more biti, so predvsem tiste, ki jih je napisala v zadnjem letu, in haikuji. Pravi, da, če mora, težko kaj napiše, tako da ji, ko je morala napisati kaj za kakšen natečaj, to nikoli ni uspelo storiti v roku. Pa saj pesmi se ne pišejo za natečaj, pesmi se pišejo, da so napisane in da jih ljudje preberejo. To je danes lažje, ker jih enostavno napišeš v instagram. "Tam ljudje ob kakšni fotografiji ali filmčku zapišejo kak pameten citat nekoga. Jaz sem napisala kakšen svoj verz, in so potem spraševali, kdo je to napisal, kar pomeni, da so prebrali in jim je bilo najbrž všeč. Saj odziv ni množičen, a nekaj ljudi pa le bere," je o sodobnih poteh verzov od pesnika do bralca nocoj povedala Brina Kren, ki pesniške zbirke ne bi izdala, če je k temu ne bi pregovorila njena učiteljica slovenščine na šoli v Vavti vasi Ana Markelj.

Njeno zbirko Mnogostranosti, v kateri je 29 pesmi in 11 haikujev, sta ilustrirala Vanja Ribič in Nataša Mijatovič, par, s katerima se je spoznala na instagramu. Kako sodobno! Glede na to, da je glasbenica in da si glasbo z vpisom na ljubljanski konservatorij za glasbo izbira tudi za svoj poklic, bi bilo pričakovati, da bo svoje pesmi uporabila kot besedila. Pravi, da jih je poskusila uglasbiti, a da ni šlo, da očitno niso primerne za uglasbitev, je pa zlahka uglasbila pesmi svoje prijateljice, ki jih je ta napisala v angleščini, je med drugim nocoj na predstavitvi svoje pesniške zbirke Mnogostranosti v Knjižnici Mirana Jarca povedala Brina Kren.

‹ nazaj