dolenjska

Naredil že več kot petsto drgljic

22.6.2018 | 11:05 | Tekst in fotografije: Rok Nose

Vinko Ahlin v svoji delavnici

Šentrupert - Vinko Ahlin iz Šentruperta je pred malo manj kot štirimi desetletji, ko je bil star 27 let, doživel hudo prometno nesrečo, v kateri se je tako poškodoval, da je pristal na invalidskem vozičku. A čeprav od takrat nog ne more premikati, je še vedno zelo spreten z rokami, kajti iz lesa izdeluje različne stvari, med drugim tudi drgljico.

»To je lesena igrača naših dedkov in babic,« na kratko odvrne na vprašanje, kaj je drgljica. Kot otrok je ni poznal, z njo se je srečal pred več kot desetimi leti, ko ga je prijatelj, prav tako invalid, prosil, ali bi mu iz ročaja metle naredil nekaj lesenih delov, ki jih je potreboval pri izdelavi te igrače. Ustvarjalna žilica ga je priganjala, da jo je nato tudi sam doma poskusil narediti. Uspelo mu je, in ko jo je pokazal nekaterim starejšim, so igračo svoje mladosti hitro prepoznali. »Kasneje sem pregledoval knjigo o igračah naših dedkov in babic, ki je izšla v Šentrupertu, v njej pa sem našel načrt drgljice. Ker imam dovolj časa in me ustvarjanje z lesom veseli, sem se lotil izdelovanja,« pripoveduje Vinko.

Drgljice izdeluje iz različnih vrst lesa.

Po njegovih besedah so si z njo otroci včasih krajšali prosti čas, medtem ko so pasli živino. »Če so pasli ob vodi, so izdelovali mlinčke, kjer pa ni bilo vode, so ponekod izdelovali drgljico.« Pravi, da jo poznajo tudi drugod po Sloveniji. Podobna je današnjim »spinerjem«, le da je narejena iz naravnih materialov. Sestavljena je iz dveh glavnih delov, in sicer iz stebelca, na katerega je na vrhu pritrjen križ. Posebnost je, da je v sredini stebelca oreh, v katerega je napeljana vrvica. Ko jo potegneš, pri tem pa z drugo roko držiš oreh, se ves preostali del zavrti in hkrati vrvico navije v drugo stran. »Ime je verjetno dobila, ker se sliši drgljanje, ko se vrti,« pravi naš sogovorec in nam pokaže, kako to deluje.

Večino jih razda

Naredil jih je že več kot 500, in sicer od majhnih, srednjih do nekoliko večjih glede na velikost oreha. Izdeluje jih iz različnih vrst lesa. »Vnukinji Brini sem naredil drgljico iz brinja, največ jih naredim iz jesenovega lesa, ker se lepo obdeluje. Izdelal sem jih že iz orehovega lesa, pa javorjeve so tudi lepe, prav tako bukove, celo iz slive sem jih že izdelal, medtem ko je smreka zaradi svoje mehkobe manj primerna,« nam pojasni.

S tem se zamoti, sprosti in pozabi na vse težave, obenem pa ohranja svoje ročne spretnosti. Čeprav vse skupaj izgleda precej enostavno, ima z eno drgljico kar precej dela. »Približno dve uri potrebujem, da jo naredim.« Kar zamudno je v oreh izvrtati luknjo, skozi katero potem previdno izlušči jedrce. Večkrat ga povabijo kam, da predstavi to zanimivo leseno igračo. Nedavno se je udeležil prireditve ob svetovnem dnevu Rdečega križa v Novem mestu. Njegove drgljice, ki so bile v košari skupaj z ostalimi izdelki kot nagrada za prejemnike priznanj, so pošle med prvimi, pripoveduje. Ustvarja jih za razne priložnosti, večino pa jih podari.

Rad se loti novih izzivov. Med drugim je izdelal tudi že majhen voz.

Že v mladosti je opazoval, kako se obdeluje les. Njegov oče, ki je bil kolar, je izdeloval vozove in lesena kolesa zanje. Pri stricu se je naučil tudi osnov kovaštva, sam pa se je kasneje izučil za strugarja. Vse to znanje sedaj uporablja pri izdelavi lesenih izdelkov. Pred leti je denimo naredil pomanjšano repliko voza, ki ga je včasih delal njegov oče. »Voz se povsem razstavi. Tudi okoval sem ga, kjer je bilo potrebno. To je bilo kar natančno in zamudno delo, zato sem ga delal skoraj vso zimo,« pravi Vinko in nam z veseljem pokaže svojo umetnino. Rad se loti novih izzivov, največkrat mu jih predlagajo kar štirje vnučki, za katere zelo rad ustvarja.

Članek je bil objavljen v 24. številki Dolenjskega lista z dne 14. junij 2018.

‹ nazaj