dolenjska

"Pob, ti boš čebelar!" In čez 50 let je res

24.6.2018 | 11:00 | Janja Ambrožič

Peter Flis

Šmaver - Življenje je zelo nepredvidljivo in ljudje prav tako. Zanimivo je, ko nekoga spoznaš v eni vlogi, a po nekaj letih se z njim srečaš v popolnoma drugačnem kontekstu. To velja tudi za moja srečanja s Petrom Flisom iz Šmavra v trebanjski občini.

Spoznala sem ga kot izjemno uspešnega strelca Lovske družine Trebnje in tako je pred skoraj desetimi leti nastal zapis v naši prilogi Živa. Takrat je imel v vitrinah okoli 400 pokalov in medalj. »Danes imam okoli 800 pokalov, še vedno sem član lovske družine, na strelska tekmovanja pa zadnja leta ne hodim več,« je povedal ob najinem snidenju.

UČENCI POSLIKALI PANJSKE KONČNICE

Ob čebelnjaku z nekaj učenci, mentorico Tanjo Dvornik in župnikom Slavkom Kimovcem iz Trebnjega (Foto: arhiv Petra Flisa)

Dolgo se nisva slišala. Nazadnje, ko je bil še predsednik KS Svetinja (mandat je nastopil leta 2011). Pred kratkim pa naletim na informacijo, da so učenci OŠ Trebnje prvi svetovni dan čebel zaznamovali tako, da so pri likovnem snovanju in likovnoustvarjalnem krožku pod mentorstvom učiteljice Tanje Dvornik poslikali panjske končnice, s katerimi so polepšali domovanje čebel pri čebelarju Petru Flisu. Če to ni pravi razlog za klic!

»Ja, res so učenci poslikali 29 panjskih končnic, ki so zdaj na moji panjih,« pove.

Sledila sta srečanje in ogled čebelnjaka, ki ga je postavil nasproti hiše. Pojasnil je, da si skrbno zapisuje vse pomembne podatke o čebeljih družinah in času primerno te informacije shranjuje na računalnik.

Panjske končnice, preden so jih namestili na panje. (Foto: arhiv Petra Flisa)

»Odkar sem pred tremi leti izpregel na železnici, kjer sem kot strojevodja delal 35 let, sem se posvetil čebelam.« Še preden je postavil čebelnjak, si je v knjižnici izposodil strokovno literaturo. »Skrbno sem prebral prav vsako knjigo posebej, potem pa sem se začel prijavljati na vse čebelarske seminarje, kar jih je bilo po Sloveniji. Šele potem sem nabavil čebele. No, po tistem sem si ponovno izposodil knjige in jih prebiral pri panjih. Še vedno se izobražujem in hodim na predavanja.«

Čebelnjak je postavil v lastni režiji. »Stoji na vodi, da mravlje ne morejo priti vanj. Med mora biti čist, saj je za uživanje. Hočem, da je vreden svojega imena,« pojasni.

PO 50 LETIH SE JE IZPOLNILA NAPOVED

Čeprav se na prvi pogled zdi, da se je s čebelami srečal šele zdaj, pa to ne drži. »Moj stari ata je imel čebele, čebelaril je v kranjičkih. To so bili majhni panji brez okvirčkov. Ko sem bil star štiri leta, je bila moja naloga, da sem čebelam v glinenih posodah, pokritih s pušpanom, nosil vodo. Stari ata mi je takrat rekel: Pob, ti boš čebelar! No, po 50 letih sem pa res.«

Čebelam posveča večino svojega časa. Želi si, da bi enkrat ljudje lahko počivali v njegovem čebelnjaku. »V natrpanem urniku to potrebujejo. Brenčanje, vibracije čebel in vdihovanje aerosola iz panja,« našteva blagodejne učinke bližine čebel. »Sam že uživam v apiterapiji, ki vključuje kakšnih 15 pikov na dan,« hudomušno omeni.

Seveda nas je zanimalo, kako je prišlo do sodelovanja s trebanjsko šolo. »V šoli sem imel predstavitev čebelarstva. Tako smo se spoznali, pobuda za panjske končnice je potem prišla od učiteljice.«

Roj čebel se je usedel na kol pod češnjo. (Foto: J. A.)

Med najinim pogovorom, ki je deloma potekal za mizo ob hiši, mu je zazvonil telefon. Sosed ga je obvestil, da njegove čebele rojijo pri drevesu. »Rojenje čebel je naravno razmnoževanje. To jim omogoča preživetje,« pojasni. Gre za to, da se družina razdeli na dva dela, del jih ostane v panju, drugi del pa ga zapusti. Pridružijo se stari matici in si poiščejo novo domovanje. Čebele, ki ostanejo v panju, pa čakajo, da se izvali mlada matica, se oplodi in začne zalegati nove čebele.

Pogled na čebeljo skulpturo je bil izjemen, spoznanje, da me ob dolgotrajnem zadrževanju ob čebelnjaku ni pičila prav nobena čebela, pa neprecenljivo. Naj medi!

‹ nazaj