šport

Po poteh Štukljeve dediščine: Tudi Stane Dolanc je klonil

24.6.2018 | 20:10 | Boris Blaić

Marjan Somrak, Miro Berger in Ivan Kapš so leta 1969 ekipo Novega mesta popeljali v 2. slovensko ligo. (Vir: Da bi se bolje poznali) 

Prva uradna tekma v namiznem tenisu se je po »ustnem izročilu« v Novem mestu odvila leta 1947, na njej pa so se Novomeščani pomerili z vrsto Jugoslovanske ljudske armade, piše Janez Pezelj v knjigi Da bi se bolje poznali – ob 70-letnici Namiznoteniškega kluba Novo mesto (NTK Krka Novo mesto, 2018).

Namizni tenis se je v mestu ob Krki igral že kako leto ali dve pred začetkom druge svetovne vojne, v glavnem po dvoriščih in za zabavo, prvi zapis o njem v Novem mestu pa v Dolenjskem listu najdemo 1952, ko sta se pomerila vrsta TVD Partizan in ekipa vojakov iz bršljinske vojašnice. Zmagali so Novomeščani, za katere sta igrala kasnejša vrhunska odbojkarja Samo Medic in Marjan Šonc, v selekciji vojašnice pa se je najbolj izkazal tedanji poveljnik kasarne, major Stane Dolanc, ki je kasneje postal eden najvplivnejših jugoslovanskih politikov in tesen sodelavec predsednika Tita.

Prva širše uveljavljena igralka iz Novega mesta je bila Irena Mikec, sestra prvega predsednika namiznoteniškega kluba, ki je takrat deloval še v okviru TVD Partizan, Franca Mikca. V njeno generacijo sodijo še Majda Turk in Florjana Uhl. Dekleta so ob koncu 50. let prejšnjega stoletja postale slovenske ekipne prvakinje med pionirkami, Mikčeva pa je v sezoni 1958/59 osvojila tudi prvega od dveh naslovov republiške pionirske prvakinje med posameznicami, štiri leta kasneje pa je bila tudi mladinska prvakinja.

Težki začetki

Prvi dom namiznega tenisa v Novem mestu je bila klet Doma JLA, kakor so takrat rekli Sokolskemu domu. Za igranje v njem je bilo treba pridobiti posebno dovoljenje in pomanjkanje prostora za vadbo je bila stalnica. Mikčeva, najboljša dolenjska igralka vseh časov, je prav zaradi slabih pogojev za delo že kot mladinka začela nastopati za ŽNTK Ljubljana.

Kljub težkim pogojem je novomeški klub v tem obdobju dosegel nekaj lepih uspehov. Prvo ime fantovske ekipe je bil Jože Turk (starejši brat Majde Turk), ki je v 50. letih veljal za enega najboljših pionirjev v Sloveniji. Naslednja generacija je bila že precej številčnejša, vanjo pa sodijo Marjan Somrak, Miro Berger, Rok Gunde in tudi kasnejši novomeški župan Franci Koncilija. Največji uspeh tega prvega obdobja novomeškega namiznega tenisa je bilo bržkone drugo mesto na jugoslovanskem ekipnem mladinskem prvenstvu leta 1961 v Zenici. Igralo se je po sistemu trije fantje in dve dekleti in mali klub iz Novega mesta, ki so ga zastopali Jože Turk, Marjan Somrak, Miro Berger, Majda Turk in Irena Mikec, je prišel vse do finala, kjer ga je ustavil Spartak iz Subotice.

Somrak se je v naslednjih letih uveljavil kot najboljši novomeški igralec – leta 1968 je postal republiški mladinski podprvak, leto kasneje pa na članskem prvenstvu presenetil s četrtim mestom. Fantje so začeli nastopati v ligaškem tekmovanju in se do leta 1970 prebili do prve republiške lige (Somrak, Ivan Kapš, Matija Krnc). A pogoji za delo so ostajali slabi, in če ne bi prišlo bo reorganizacije lige – najboljši so začeli tekmovati na zvezni ravni –, bi Novomeščani že naslednje leto iz nje izpadli.

Zadeve so se začele premikati na bolje po dokončanju športne dvorane Marof leta 1975. Člani so sicer izpadli iz prve slovenske lige, je pa bila tega leta ustanovljena pionirska šola, ki jo je vodil Hrastničan Egon Žabkar, ki je v naslednjih desetletjih v dolenjskem namiznem tenisu pustil neizbrisljiv pečat.

Preporod

V začetku 80. let je v Novem mestu zrastla nova generacija igralcev, v kateri je izstopal Marjan Hribar. Leta 1983 je trener mladih igralcev postal Igor Selak, njegovo načrtno delo pa se je kmalu bogato obrestovalo. Leta 1987 Hribar denimo ni izgubil niti enega dvoboja v 1. B ligi (ob njem so za prvo ekipo igrali še Rado Medle, Dušan Kočevar, Darko Jakobčič in Alan Vitezič). Močna je bila tudi pionirska vrsta, v kateri so igrali Tomaž Kralj, Borut Miklič, Bojan Vertuš, Matjaž Retelj in drugi. V slovenskem merilu so bili brez prave konkurence, na jugoslovanskem pionirskem prvenstvu leta 1990 pa so končali na 6. mestu.

Članska ekipa se je leta 1990 prebila v drugo zvezo ligo in je bila s 5. mestom eno najprijetnejših presenečenj, naslednje leto pa je že zaigrala v prvem državnem prvenstvu Slovenije in je bila poleg Maribora edini klub, ki je v njem nepretrgoma igral vse od začetka. Ambicije kluba, ki se je leta 1994 iz Novotehne preimenoval v Krko, so bile velike, a želenih rezultatov ni bilo še nekaj let.

Pot na vrh

Med prve tri klube v Sloveniji se je Krka prvič uvrstila leta 1996 in še istega leta prvič zaigrala tudi na mednarodni sceni. Tega leta je klub okrepil eden najboljših slovenskih igralcev zadnjih dveh desetletij, Kočevec Gregor Komac, a tudi z njim Krka prav na vrh ni mogla. Čez dve leti so angažirali celo igralca s Kitajske, a se tudi to ni obneslo in menjava generacij, do katere je prišlo na prelomu tisočletja, bi kmalu pomenila celo izpad iz prve lige, tako da je moral mladim (Retlju, Kralju in Simonu Gradišarju) pomagati celo »upokojeni« Hribar.

Leta 2003 je predsednik kluba postal Hribar in ponovno se je začelo bolj resno delo z mladimi. Člansko vrsto je okrepil Zagrebčan Neven Karković, leto za njim je v Novo mesto prišel še Uroš Slatinšek, Kralj in Gradišar pa sta se začela ukvarjati z novo generacijo mladih, v kateri so bili Tilen Novak, Peter in Miha Hribar, Luka Jedlovčnik, Aljaž Šmaljcelj …

Sanje o ligaškem naslovu so spet oživele, Krka se je uveljavila kot eden najboljših in najbolj urejenih slovenskih klubov, a višje od tretjega mesta nikakor ni mogla.

Hribar je leta 2009 uspešno kandidiral za predsednika Namiznoteniške zveze Slovenije, v Novem mestu pa se je klub, ki ga je vodil Jernej Jedlovčnik, začel dogovarjati z mestno občino, da jim v uporabo odstopi objekt v Drgančevju, kjer so si do leta 2011, ko je Jedlovčnika na mestu predsednika zamenjal Tomaž Kralj, uredili lastno dvorano. Ta je leta 2013 prerastla v državni namiznoteniški center, ki ga vodi selektor Jože Urh, Krki pa sta se pridružila dva obetavna mlada igralca, Hrastničan Darko Jorgić in Tilen Cvetko z Mute.

Bogate sadove načrtnega dela je Krka požela v sezoni 2013/14, ko je v slovenskem merilu osvojila praktično vse, kar se je dalo. Poleg prvega naslova državnih prvakov (Slatinšek, Karković, Jorgić in Novak) so osvojili še slovenski pokal ter ekipne in posamične naslove v kadetski (P. Hribar), mladinski (Jorgić) in članski konkurenci (Slatinšek). Vladavine Krke v državnem prvenstvu vse do danes ni uspelo prekiniti nikomur.

Članek je bil objavljen v 24. številki Dolenjskega lista z dne 14. junija 2018.

‹ nazaj