Dolgolasi tihotapci plošč

7.7.2018 | 17:05 | Igor Vidmar

Rasto Božič

Novo mesto - Osamosvojitelj je naslov avtobiografskega romana novomeškega novinarja in pisatelja Rasta Božiča. Ah, ne še eden, ki si pripisuje zasluge za slovensko samostojnost, bi na to pripomnil marsikdo.

Vendar roman Osamosvojitelj, ki je pred dnevi izšel ob podpori Mestne občine Maribor v knjižni zbirki Frontier pri kulturnem centru Maribor, ni zgodba o osamosvojitveni vojni, je le zgodba o osamosvajanju mladega fanta, ki ga bolj kot šola in družinsko življenje z obvezno zidanico in vinogradom zanima glasba, družabno življenje mestne mladine in tudi dekleta, s katerimi pa nima vedno veliko sreče.

V Osamosvojitelju Rasto Božič duhovito in z dobršno mero zdravega cinizma obračuna s svojimi koreninami in s svojim otroštvom, ki ga je preživljal na ulicah novomeškega mestnega jedra, na Seidlovem jezu, na Krki poleti in na bližnjem hribu pozimi, pa tudi z mladostjo, posebej pa se posveča tudi svojemu očetu, ki ga je izgubil v trenutku, ko deček najbolj potrebuje očeta, in materi, ki ji očita marsikaj in se norčuje iz njenih napak, a obenem bralcu da vedeti, da jo ima rad.

A Osamosvojitelj je bistveno več od Božičeve biografije. Avtorjeva lastna zgodba je le temelj za precej širšo zgodbo nekega časa in neke generacije, ki so jo zaznamovali svoboda duha in osebnosti, ki jo je prineslo hipijsko gibanje, in predvsem glasba. Osvoboditelj je izjemen dokument o zgodovini Novega mesta, o tem, kako je socialistični čas doživljal navaden človek, ki ni bil v partiji, pa tudi v cerkev ni hodil. Spomni nas na čas avtoštopa do Trsta, kamor smo hodili po kavbojke, plošče, gramofone in hi-fi opremo, romanj na koncerte in festivale doma in v tujini, gostovanje tujih bendov v našem mestu, zbiranje v med mladino najbolj priljubljenih novomeških lokalih, kot sta bila v Rastovem primeru Ribja in Slon, pa tudi o tem, s kakšnimi igračami in kako so se v šestdesetih letih igrali novomeški otročaji. Natančno se spominja ljudi in dogodkov iz tistega časa, ki smo jih drugi že pozabili.

Če je pisal dnevnik, sprašujejo Rasta Božiča znanci, ki so že imeli priložnost prebrati knjigo. Ne, vse to sem ves čas nosil v sebi, jim odgovarja avtor. Začel je pisati, ko je pred leti na Studiu D, kjer je bil dolga leta glasbeni in na koncu odgovorni urednik, izgubil službo, samo da je nekaj delal. Najprej je hotel napisati nekaj o svoji družini za otroke, vmes je napisal zgodovinski roman Mesto situl, ko pa se je kasneje vrnil k svoji zgodbi, je nastalo kar 500 strani besedila, kar je moral na koncu močno skrajšati.

»Začel sem razmišljati o družbi, kako je bilo tedaj, kaj vse je bilo narobe. Vsi mi smo bili osamosvojitelji že tedaj, ko so oni še plesali partijsko kolo. Bili smo nasprotniki krivičnega sistema, vedeli smo, da se mora to spremeniti, ni nam bilo všeč, kar se je dogajalo. Hodili smo v tujino in bili dolgolasi tihotapci plošč in knjig. Vendar istim ljudem tudi danes ni všeč to, kar imamo,« o pomembni temi svoje knjige pove Rasto Božič, ki se z njo oddolžuje svojim prijateljem, ki jih v romanu tudi navaja s pravimi imeni, kar pa ne velja za negativce.

‹ nazaj