dolenjska

Miniature, ki ohranjajo bogastvo ljudske dediščine

17.8.2018 | 13:45 | Boris Blaić

Damjan Popelar z maketo Simončičevega toplarja, ki je nastajala dober mesec dni.

Damjana Popelarja je širša javnost spoznala po ustvarjanju, ki bi ga lahko uvrstili v t.i. land art, krajinsko umetnost. O njegovem poetičnem dialogu s kraji, če si izposodimo naslov njegovega diplomskega dela, pričajo kamnita spirala na Gori, opletene vrbe, piramida na Biču ter ne nazadnje veliki železni pletenki v Tržišču in Novem mestu.

V desetletju ustvarjanja, ki je sledilo diplomi na Fakulteti za arhitekturo (2002), je nastalo kakih 25 umetniških projektov velikega merila, pred kakimi petimi leti pa se je, soočen z novo realnostjo – v Zagorici pri Mirni si je v tem času ustvaril družino –, podal v na prvi pogled povsem nasprotno smer: izdelavo miniaturnih pročelij kozolcev in čebelnjakov.

Natančno in v merilu

Sestavljanje je natančno in dolgotrajno delo.

»To so stvari, ki jih lahko počnem doma. Po poklicu sem arhitekt in strast do izdelave maket sem gojil že na fakulteti. Najprej sem se lotil kozolcev. Okrog mene so in predstavljajo svojevrstno dediščina, za katero sem slutil, da je preprost slovenski človek, tesar, v njej sprostil ogromno kreativnosti in ustvaril izjemno paleto oblik. Sploh v obdobju od konca 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne,« poudarja Popelar.

To slovensko tesarsko renesanso je začel resneje raziskovati pred kakimi šestimi leti. »Med prebolevanjem prehlada sem se lotil rezljanja sosedovega kozolca. Premeril sem ga in začel rezati iz papirja, da bi videl, če to sploh stoji in kako učinkuje.« Ko je videl, da je zadeva preverljiva, se je lotil raziskave. Z ženo Simono in otrokoma so eno leto hodili na izlete po Sloveniji in zbirali gradivo. Nastala je kopica natančnih skic kozolcev – toplarjev – z merami, pročelji ter notranjimi, prečnimi in vzdolžnimi prerezi. »Potem vse to izrišem še digitalno, izdelam kosovnico in nazadnje zlepim skupaj,« pripoveduje.

Damjan, sicer projektant v Stillesu, makete izdeluje iz hrastovega furnirja in vezanih plošč iz tega istega furnirja. Pri delu uporablja računalniško vodeno lasersko žago. »Tako kot tesar reže z žago, tudi jaz uporabljam orodje, ki je na voljo. Natančnost in ohranjanje merila sta tu ključnega pomena. Lahko bi rezal tudi s skalpelom, a vprašanje je, koliko detajlov bi lahko ohranil, kako bi to stalo in koliko maket bi sploh lahko naredil. Navsezadnje ima vse skupaj tudi komercialni namen: cilj je bil ustvariti spominek, ki bi bil lahko tudi protokolarno darilo,« pojasnjuje.

Od pročelij do celote

Kozolci so natančni posnetki tistih, ki stojijo v naravi.

Začel je s pročelji kozolcev, ki so vsi po vrsti verodostojni posnetki tistih, ki stojijo v naravi. Med njimi je seveda slavni Simončičev toplar iz leta 1936 iz Bistrice pri Šentrupertu. Ob dolenjskem je tu tudi štajerski lepotec, Vrbanovčev toplar iz Motnika pri Vranskem, ter še kakih 20 drugih iz vse Slovenije in tudi zamejstva.

»Kozolce najdemo povsod, kjer je slovenski živelj. Kozolcem podobne strukture sicer poznajo tudi v Švici, pa na Finskem, a takega razvoja kot pri nas niso doživeli nikjer. Včasih so imeli kozolci toliko bran, da je bilo zadoščeno statiki. Potem se to začne zgoščati, pojavljajo se bogati ornamenti in podobno. Kozolec je bil za slovenskega kmeta statusni simbol. Nanj je veliko dal,« pripoveduje Popelar, medtem ko razkazuje svoj najnovejši projekt, maketo celotnega Simončičevega toplarja.

S tako maketo je neprimerno več dela kot samo s pročeljem. Na kozolec, ki ga je začel izdelovati v začetku letošnjega leta, je tik pred našim obiskom nalepil še streho in kasneje ga je čakalo še zaključno brušenje. »Ko bom obvladal tehnologijo izdelave, bom samo za sestavljanje porabil kakih 30 ur. To je petkrat več, kot bi ga zgolj za pročelje. Sicer pa je največ dela z merjenjem in izrisom. A načrte sem že imel, saj sem na terenu vedno izmeril kozolec kot celoto, ne samo fasado, in to je izziv, ki mi je še ostal. Mika me kolekcija takih maket, primerno prezentiranih in osvetljenih, tudi od znotraj, da pride do izraza ta lesena čipka.«

Najboljši spominek

Govčev čebelnjak velja za vrhunec tovrstnega oblikovanja.

Nekako hkrati s kozolci so začeli nastajati tudi čebelnjaki. Začelo se je z rekonstrukcijo Zakrajškovega čebelnjaka. Zanj je v Etnografskem muzeju dobil fotografije, saj čebelnjaka ni več. Tu sta tudi repliki tipičnega gorenjskega in osrednjeslovenskega čebelnjaka z osrednjo konstrukcijo in asimetrično streho. Pa Janšev čebelnjak in Govčev čebelnjak iz Robanovega kota, ki velja za vrhunec oblikovanja. »Prikazani so kot delni, tudi tu pa bi bil izziv izdelava celotnega čebelnjaka,« pripoveduje med razkazovanjem zbirke.

Čebelnjake je lani prijavil tudi na natečaj Čebelarske zveze Slovenije in v kategoriji spominkov, ki so že na trgu, osvojil prvo mesto. Prek čebelarske zveze so Popelarjeve čebelnjake opazili tudi na kmetijskem ministrstvu in jih nekaj naročili za protokolarna darila, po spletu srečnih okoliščin pa so do vodje vladnega protokola prišli tudi njegovi kozolci, ki jih zdaj prav tako uporabljajo za obdarovanje visokih gostov. Sicer pa so njegovi izdelki naprodaj v nekaterih specializiranih trgovinah, z ženo pa se udeležujeta tudi etnoloških festivalov, kot so Idrijska čipka, Furmanski praznik, Ribniški sejem in podobno.

Dediščina, ki izginja

Damjan maketo najprej naredi iz papirja (levo zgoraj), včasih pa si mora pri rekonstrukciji pomagati tudi z ostanki propadajočih stavb.

»Pred časom me je sodelavec peljal na Kozjansko in mi pokazal skoraj podrt čebelnjak, češ, ga boš že posnel in rekonstruiral. Po tleh sva pobirala deščice, da sva lahko določila posamezne detajle,« pripoveduje Damjan in poudari, da so kozolci in čebelnjaki, pa tudi kašče in podi, dediščina, ki izginja. »Tega,« pokaže na maketo enega od kozolcev, »sem ujel še ravno zadnji trenutek. Možakar je na dvorišču potreboval prostor za delavnico in ga je podrl.«

In za to pravzaprav gre, za ohranjanje ljudske stavbne dediščine, ki je velikokrat prezrta. Za Popelarjevmimi izdelki stoji namreč obsežen korpus tehnične dokumentacije, ki priča o ustvarjalnosti in iznajdljivosti nekdanjih tesarskih mojstrov. Iz maket, ki se jih loteva zdaj, bo nekoč bo morda nastal nekakšen mimi mundus, mini dežela kozolcev, v katerem bo ta dediščina v pomanjšanem merilu didaktično predstavljena generacijam, ki je v živo morda ne bodo mogle več opazovati. »Nadgradnja tega projekta bi bila tudi igrača, komplet za sestavljanje v nekoliko večjem merilu in malo poenostavljen, da bi bil primeren za otroke. Bomo videli, kam nas bo vse skupaj pripeljalo.«

Članek je bil Februarja letos objavljen v Živi.

‹ nazaj