Operno mesto brez operne hiše

13.9.2018 | 11:05

Aleš Makovac in Tom Kobe med pogovoru o operi na Dolenjskem v parku Rastoče knjige. (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Štiri opere v dobrih dveh letih, ki sta jih napisala in na oder postavila novomeška skladatelja Tom Kobe in Aleš Makovac, Novo mesto nedvomno na nek način uvrščajo med operna mesta, čeprav mesto nima in v bližnji prihodnosti še ne bo imelo ustrezne dvorane, v katero bi poleg gledalcev lahko poleg zbora in solistov postavili tudi dostojno sceno in orkester. A avtorja, ki sta bila sinoči gosta pogovornega večera Opera na Dolenjskem v parku Rastoče knjige, sta kljub temu optimistična, obljubljata, da bo Novo mesto kmalu doživelo še kakšno opero, in upata, da bo še za časa njunega življenja dobilo tudi večnamensko dvorano z odrom, zaodrjem in prostorom za orkester, v kateri se bo dalo brez prilagajanja izvesti opero, balet ali muzikal.

Seveda ne moremo trditi, da se je opera v Novem mestu začela s Kobetom in Makovcem, saj so opere pisali tudi že nekateri drugi novomeški skladatelji - Marjan Kozina je med drugo svetovno vojno napisal opero Ekvinokcij, ki je osvoboditev dočakala zakopana na domačem vrtu, že med vojnama pa je svojo opero v treh dejanjih Tajda ali Komposteljski romarji napisal tudi novomeški frančiškan Hugolin Sattner. Obe operi svoje izvedbe nista doživeli v Novem mestu pač pa v Ljubljani.

Nekoliko lahko za Novomeščana štejemo tudi Viktorja Parmo, ki je v Novem mestu preživel del mladosti, zadnja leta svojega življenja pa je v Novem mestu preživel tudi češki skladatelja Anton Foerster, avtor prve slovenske nacionalne opere Gorenjski slavček. Novomeščan je bil tudi Danilo Bučar, ki je eno od svojih štirih operet posvetil Trški gori. Pa najbrž bi se našel še kak avtor, ki je tako ali drugače povezan z Dolenjsko ali Novim mestom.

Vendar sta Kobe in Makovac naredila korak naprej in v Novem mestu postavila na noge operno gledališče, ki je njune opere ob pomoči nekaterih gostujočih solistov in glasbenikov izvedlo v Novem mestu. Kobetovi operi Krst pri Savici in Pod svobodnim soncem ter Makovčevo Deseti brat v Trdinovi dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine, Kobetovo komorno opero Lenora pa v cerkvi novomeškega frančiškanskega samostana.

"Če bi mi nekdo pred petimi leti rekel, da bomo v Novem mestu naredili opero, bi mu rekel, da je nor. Začeli smo brez izkušenj in z ogromno improvizacije, vse je bilo zelo statično, scena je bila skrajno skromna in na koncu smo bili lahko veseli, da smo zadevo sploh izpeljali. Imeli smo srečo, da sta se nam pridružila Irena Yebuah Tiran in pianist Tadej Podobnik. Ko smo iskali pevca za glavno vlogo, smo dobili kar pet odpovedi. Ko smo delali Pod Svobodnim soncem, je bilo vse skupaj že bolj profesionalno, bili smo že bolj pogumni. Vzbudili smo tudi že pozornost strokovne javnosti, Irena je prevzela vlogo vodje solistov, zato si nismo smeli privoščiti spodrsljajev," je sinoči o prvih dveh operah, ki sta nastali pod okriljem Vokalne akademije Jurija Slatkonje, povedal Aleš Makovac.

Razmere, v kakršnih dela novomeško operno gledališče so zelo skromne, saj se za razliko od tovrstnih ustanov v Ljubljani in Mariboru, ki za svoje delovanje letno samo iz državnega proračuna, kot je povedal Makovac, dobita deset oziroma šest milijonov evrov, sistemskega financiranja ni deležno. Nekaj denarja res dobijo od novomeške občine in pokroviteljev, a to pokrije stroške ene same predstave, vse ostalo pa pokrijejo z vstopnino. Občinski prispevek po Makovčevih besedah pokrije dva odstotka proračuna njihovega opernega projekta.

"Vprašanje je, koliko časa si bomo to še upali delati. Dovolj je, da se nam zgodi ena polomija, da enkrat samkrat ne bomo prodali dovolj vstopnic, pa bo vsega konec," je povedal Tom Kobe.

I. Vidmar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava