Prevozil svet in se poročil s Suhokranjko

7.10.2018 | 15:00

Igor Brezovar na enem od potovanj z ženo Veroniko

Žužemberk, Praga - Registracija SLO VENIA na češkem avtodomu je to poletje vzbudila pozornost v Suhi krajini. A tistim, ki poznajo Igorja Brezovarja, Žužemberčana, ki od konca 80. let živi v Pragi, je bilo jasno, čigav je. Brezovar je svetovni popotnik, ki na Češkem uživa podoben sloves kot Zvone Šeruga pri nas.

»Selitev na Češko je bila zame pomembna prelomnica, tako svoje življenje delim na dve obdobji, pred Prago in v Pragi. Zanimivo je, da se obdobja v Sloveniji, torej pred Prago, spominjam zelo podrobno, tudi detajlov, na katere so moja družina in prijatelji že zdavnaj pozabili,« pojasni izjemno duhovit sogovornik.

Avtodom s pomenljivo registrsko tablico

VESELIL SE JE SELITVE

Obiskoval je 8. razredu OŠ Žužemberk, ko je padla odločitev, da družina odide v takratno komunistično državo Češkoslovaško. Oče je tam dobil mandat za zastopstvo Iskre. Kot avanturist po duši se je sogovornik tega veselil, medtem ko je mama jokala iz dneva v dan, češ, kam nas »ata spet vleče«.

»Prvi letnik sem še obiskoval na ekonomski šoli v Ivančni Gorici, kjer sem se moral truditi, da sem ga izdelal z dobrim uspehom. Rekli so mi, da je to pogoj, da me sprejmejo v ugledno ekonomsko šolo na Češkem. Pozneje sem izvedel, da je bila to laž in da bi me kot tujega državljana v vsakem primeru sprejeli. Samo starši so očitno hoteli, da se več učim.«

ŽE PRVI DAN K RAVNATELJU

Ko so se preselili, jezika ni znal. »Poznal sem samo besedi ahoj in pivo, za katero sem vedel, da se reče enako kot v slovenščini.« Ko ga je učiteljica predstavljala sošolcem, ni vedel, kaj govori, čez nekaj ur pa so ga poklicali k ravnatelju, pri katerem ga je čakal tudi prevajalec. Ta je iz češčine prevajal v angleščino. »Vljudno in v rokavičkah so me prosili, če bi lahko svoje raztrgane kavbojke in majico Guns and Roses zamenjal za kaj bolj normalnega pa tudi svoje kodre naj bi skrajšal. Propagiral sem zahodni način življenja in to jim ni bilo všeč. A mi niso nič mogli, ker sem imel diplomatsko zaščito, tako da sem ostal sam svoj še naprej. Tri mesece pozneje je komunistični sistem padel in od takrat naprej so raztrgani v šolo hodili vsi.«

VSAK MESEC BI LAHKO KUPILI ENO ŠKODO

V tistem obdobju so bile slovenske plače veliko boljše od čeških. Oče je zaslužil okoli 6.000 nemških mark, na Češkem pa je bila povprečna plača 90 nemških mark. »Moja žepnina je bila 50 mark, sošolci PA so dobivali po tri marke. Pivo je stalo 0,10 marke, škoda favorit pa 5.000 nemških mark. Tako bi si moj oče lahko vsak mesec kupil eno škodo.«

Spomni se, ko mu je oče na prvi šolski dan dal 100 mark, da bo sošolce povabil na pico in da se bodo lahko zbližali ter spoznali. »Pice na Češkem ni bilo mogoče dobiti drugje kot v luksuznem hotelu Jalta v strogem jedru Prage. Nihče izmed sošolcev še ni bil v tistem hotelu, verjetno tudi njihovi starši ne. Ko smo naročili vsak svojo pico, je pristopil natakar in vprašal, kdo bo plačal. Zahteval je, da pokažemo denar. Ker ga nisem razumel, je sošolec iz mojega žepa potegnil bankovce. Ja, človek 100 mark takrat v Pragi ni mogel zapraviti, danes pa greš na večerjo ali v kino in vedno prideš domov lažji za 100 evrov.«

S PONAREJENIM IZPITOM NA POT

V tistem času mu je oče kupil 125-kubični motor. To je bil nekakšen pogoj, da je sploh privolil v selitev na Češko. Z njim se mu je odprl nov svet.

Takrat je požiral popotne zgodbe Zvoneta Šeruge in sanjal, da se bo nekoč tudi sam vozil po istih poteh. »To mi je postal smisel življenja in pri 17 sem se s ponarejenim izpitom odpravil po Nemčiji, Poljski in po Češki. Policije se nisem bal, saj sem imel na motorju diplomatsko registracijo in takih se takrat ni ustavljalo.«

Želja po potovanjih z motorjem je v njem rastla od otroštva, ko je občudoval nemške motoriste, ki so se ustavljali v Žužemberku, pri 15 se je prvič odpravil na morje s Tomosom 4, pozneje, ko je bil že v Pragi, je šel s prvim dekletom po Evropi. Prevozila sta 12.000 kilometrov, in ko sta prišla domov, še čelad nista snela, ko ji je rekel, da bosta šla naslednje leto v Avstralijo. Seveda z motorjem.

PREPOTOVAL VSE CELINE

Na poti okoli sveta

»Oče me je namočil v posel, začel sem služiti denar, da sem imel za potovanja in nov motor. Naslednje leto sva se res odpravila v Indijo. Naprej ni šlo zaradi politike in logistike. Takrat sem spoznal, da mi je potovanje pisano na kožo, vendar ne zaradi motorja ali kilometrov; razlog so bili ljudje.«

Z motorjem je prepotoval vse celine, 123 držav. »To mi je uspelo med 25. in 35. letom. Za to sem potreboval tri leta. Vedno, ko sem motor pošiljal s kontejnerjem po morju s celine na celino, sem odšel domov, malo delal in potem nadaljeval. Naredil sem 230.000 kilometrov z enim motorjem, in sicer z BMW 1100 GS. Kupil sem novega in še vedno ga imam. Nikoli ga ne bom prodal. Ko sem se z zadnje poti vrnil domov, sem vso opremo pustil na njem in s takim se vozim dnevno po Pragi. Danes ima ta motor 400.000 kilometrov. Na Češkem je prava legenda, izposojajo si ga različne televizije, revije, saloni pa tudi BMW mi je v zameno zanj že dvakrat ponudil nov model, vendar nimajo toliko denarja, da bi se odpovedal svojemu 'ljubčku', ki mi je pokazal ves svet, in to brez večjih problemov.«

MED ODDIHOM SPOZNAL ŽENO

Žena Veronika, sin Max, ki je evropski prvak v karateju, in hči Karin, ki igra tenis.

Izjemno zanimiva je zgodba o njegovem srečanju z življenjsko sopotnico Veroniko. Po neuspelem zakonu s Čehinjo je potoval po svetu in svojo srčno izbranko našel v Suhi krajini.

Med kratkim oddihom v Žužemberku, ko je bil pri starših in prijateljih (motor je bil takrat na ladji med Avstralijo in Singapurjem), je utrujen po tridnevnem igranju odbojke na mivki ležal pod topolom in gledal v krošnjo ... »Zraven je ležala Veronika s sestrično. Veronika je postala moja žena in imava dva krasna otroka, Maxa, ki je star 12 let, in leto mlajšo Karin. Veroniki sem takrat takoj povedal, da sem na poti, da to ne bo kar tako, vendar je bila tako pametna in razumna, da me je pustila opraviti svoj življenjski projekt. Pozneje sva veliko potovala skupaj.«

NAJLJUBŠA AFRIKA

Med vsemi celinami mu je najbolj pri srcu Afrika, ker je drugačna. »Prevoziti Afriko je še vedno avantura, medtem ko je preostali svet samo turizem.«

Izpostavi, da je v Afriki nepredvidljiva politična situacija, ogromno korupcije, ni cest oziroma pride nevihta in ceste ni več, ponoči je treba vzdrževati ogenj, da te živali ne pohodijo, v največji vročini moraš biti oblečen in čim bolj smrdeti, da te komarji ne požrejo, itn. »Da ne govorim o nevarnosti mest ponoči. Vedno sem imel pripravljen drobiž za take primere. Vse to dela Afriko najlepšo in hkrati najslabšo. V spominu mi je ostala zaradi čudovitih ljudi v vaseh. Afrika je čudovita. Za neki pomemben rojstni dan, ki bo pravkar, bom spet odšel na turo Praga–Cape Town v Južni Afriki. Mimogrede, čez dva meseca me čaka Namibija, vendar tokrat tja letim in tam me čaka motor. Bom namreč vodič za okoli 15 čeških mototuristov.«

Na Češkem ga redno vabijo v TV-oddaje o popotništvu. »Uživam, ko predajam izkušnje. Čehi so zavisten narod, ljudje o svojih dosežkih in receptih molčijo, ne govorijo radi, kako so do uspeha prišli, jaz pa nisem tak. Želel bi, da vsa Češka končno začne potovati, ker potem se bomo vsi imeli lepše. Izboljšali se bodo odnosi, ljudje bodo nasmejani in pozitivni. Medčloveški odnosi naju z ženo tukaj zelo motijo. Ti so posledica 40-letnega komunizma.«

HČI BI ŽIVELA V ŽUŽEMBERKU

S sinom Maxom

Poudari, da ima čudovito družino. »Moja dva otroka sta že zdaj svetovljana, vendar s 100-odstotno žužemberško krvjo; Karin si želi živeti v Žužemberku.« Žena ima v središču Prage trgovino z naravno kozmetiko, kamor zahajajo samo turisti.

Ob vsem zapisanem se samo po sebi zastavi vprašanje, kje je doma. »Bil sem v več kot 100 glavnih mestih po svetu. Praga je zame še danes najlepše mesto. Zdaj se še ne bi vrnil domov v Slovenijo. Moj dom je zdaj tukaj. Do upokojitve bi rad sklenil še nekaj poslov na Češkem, da mi na stara leta ne bi bilo treba misliti na skromno pokojnino v Sloveniji, kjer bi takrat hotel živeti. V Pragi uspešno zastopam korejska, japonska in kitajska podjetja, ki proizvajajo tehnologije za papirno industrijo.«

Odkar ima družino, potuje z avtodomom. Največkrat pridejo v Slovenijo. Na dopustu, ki je seveda popolnoma drugačen od potovanj z motorjem, navadno preživijo dva meseca.

Njegova žena si kot upokojenka želi živeti v Izoli, on po eni strani tudi, po drugi pa se vidi v avtodomu (podobno kot to počno nekateri Američani): zime bi preživel na severu Evrope, poletja na jugu. »Življenje je eno in treba ga je izkoristiti, če nam ga je že bog dal!«

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 9. septembra 2018.

Janja Ambrožič, foto: arhiv družine Brezovar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava