dolenjska

Boštjan Grobler: Najprej se morajo v mestu dobro počutiti njegovi prebivalci

16.10.2018 | 09:10 | Igor Vidmar

Boštjan Grobler je zadnja štiri leta podžupan Mestne občine Novo mesto. Njegovo področje je tudi razvoj turizma. Usmeritve razvoja turizma so zapisane v Strategiji razvoja turizma v Mestni občini Novo mesto, ki jo je novomeški občinski svet sprejel pred dvema letoma. Ali bo razvoj ostal le zapis na papirju ali pa se bo nekaj premaknilo tudi v življenju mesta in meščanov, pa je odvisno od marsičesa.

Koliko je Novo mesto turistično mesto?

Novo mesto je bistveno premalo turistično mesto v primerjavi s tem, kako zanimivo je in kakšen turistični potencial ima, kakšne so naravne danosti območja in kakšno infrastrukturo premore.

Katere so tiste naravne danosti in kulturne znamenitosti, ki bi lahko bile temelj razvoja turizma na novomeškem območju in lahko privabijo turiste?

Glede na svetovne smernice v turizmu je Novo mesto zelo aktualno. Danes turisti iščejo sekundarna mesta, mesta, ki niso preveč izpostavljena, ki niso zapolnjena s turisti in s takšnim ali drugačnim prometom. Novo mesto ima s svojo lego med dvema glavnima mestoma sosednjih držav in lego ob pomembni poti proti Jadranu z reko Krko in svojo arheološko zgodbo velik potencial. Posebno mesto ima v tem reka Krka kot športno- turistični objekt, ki ga ni treba graditi, ampak enostavno obstaja in je uporabna natanko taka, kot je. Temu je treba dodati še vinsko zgodbo in tradicionalno kuhinjo pa dobimo celovit turistični produkt.

Če za začetek izpostavimo reko Krko – katere turistične in športne dejavnosti po vašem mnenju sodijo nanjo? Se to sploh razlikuje od tistega, kar bi na Krki ponudili meščanom?

Razvoj turizma, ki ga opredeljuje strategija, temelji na tem, da smo mi kot občani uporabniki mesta. Najprej se moramo v mestu mi sami počutiti dobro. Najprej je treba doseči to, da bomo meščani radi hodili po svojem mestu, da se bomo radi sprehajali ob reki, da bomo v njej plavali, po njej veslali ali se vozili s supom (deska za veslanje stoje, op. p.), da bomo kolesarili. To, da je mesto prijetno meščanu, je temelj turistične ponudbe. Meščani so najboljši promotorji svojega mesta. Je pa treba turistu ponuditi celoten paket, saj bo le tako pri nas ostal več dni. Ko pride v mesto, mora tu krožiti in ga raziskovati. Danes Novo mesto Krke ne izkorišča. Dejavnosti, povezane s Krko, niso nič novega, nič takega, kar ne bi že bilo. Ena takih dejavnosti je ribištvo, ki je po turistični plati po mnenju ribičev izkoriščeno le kakšnih deset odst. Tako ribištvo kot vse preostale dejavnosti na Krki niso vezane le na mesto, ampak jih moramo obravnavati širše, torej na Krki od izvira do izliva. Krka ima tudi pritoke. Zelo zanimiva je Temenica, kjer smo zastavili projekt Safari na reki Temenici, a se še lovimo, saj imamo premalo izkušenj, poleg tega pa nam reka in njeni prebivalci, na primer bobri, nastavljajo vedno nove prepreke. Ampak nekaj nam ob tem postaja jasno – v Novem mestu se lahko umakneš nekam, kjer nimaš občutka, da si v mestu, da si v urbanem okolju, zdi se ti, da si sredi neke divjine in doživiš neko novo zgodbo.

Vem, da ste veslali po Krki skozi mesto in tudi po Temenici. Kaj pa v zgornjem toku, na primer od Velikih Les do Zagradca ali do Šmihela, poznate tudi tisti del?

Sem veslal, z Javornikom.

Potem poznate. Govorite o Krki, niste pa omenili Gorjancev, ki so sicer omenjeni tudi v Strategiji razvoja turizma v Mestni občini Novo mesto 2020, pa tudi Kočevskega roga, ki ima glede na svetovne turistične smernice zelo velik potencial.

Omenjeni hribovji predstavljata velik potencial Dolenjske nasploh. Danes je s turističnega vidika zelo aktualno kolesarstvo, predvsem različne zvrsti gorskega kolesarstva, pa tudi raziskovanje gozda. Kot turistični produkt moramo to dejavnost še bistveno dodelati. Moramo pa se zavedati, da Gorjanci ne prenesejo množičnega turizma, zato jih moramo ohraniti predvsem zase, saj tudi mi radi planinarimo, hodimo v gozd nabirat gobe, kostanj, borovnice in podobno. Lahko pa turista, ki se pelje čez Gorjance, ustavimo na Vahti, kjer pusti avto in se s kolesom odpelje na primer do Miklavža, si ogleda pragozd in oglarsko kopo pa še kaj drugega, se vrne in nadaljuje pot, če mu je všeč, pa enkrat prespi v nekem glampingu. Ne smemo pa na Gorjancih dovoliti množičnega turizma in gibanja turistov zunaj urejenih in nadzorovanih poti. Večina gorjanških gozdov je v zasebni lasti in lastniki česa drugega ne bi dovolili.

Lastniki bi dovolili marsikaj, če bi imeli od tega korist.

Seveda.

To pa je lahko z okoljskega vidika tudi nevarno.

Turizem je gospodarska dejavnost tedaj, ko ustvarja tudi delovna mesta in lastnikom oziroma vlagateljem prinaša neki donos. Mi najprej govorimo o turizmu, namenjenemu našim občanom, da se bodo v domačem okolju dobro počutili, in temu, da se bodo na ta način odprla nova delovna mesta, ki bodo dala meščanom kruh in zadovoljstvo.

Kaj pa Kočevski rog, ki sicer ne sodi v novomeško občino, a je del regije, katere središče je Novo mesto? Turizem ne pozna občinskih meja, turista ne zanima, kje te mejo so. Če želimo razviti neki turistični produkt, bomo brez regijskega povezovanja to zelo težko storili. Novo mesto je nosilec razvoja celotne regije, ne le novomeške občine.

Turizem ne pozna meja. Je pa treba od produkta do produkta gledati, kdaj, kako in s kom se lahko ali moramo povezati. S svojo naravo, rastlinjem in živalstvom je Kočevski rog zelo privlačen.

Ima veliko prednosti pred Gorjanci, se je velik del kočevskih gozdov v državni lasti, se razteza na širšem območju, prepreden je z gozdnimi cestami in potmi. V Kočevskem rogu se zelo enostavno izgubiš, kar mu kot možnost s turističnega vidika daje poseben čar. Pa še telefonskega signala v večjem delu Kočevskega roga ni.

Pragozd je nekaj čudovitega.

Vendar v pragozd turisti ne sodijo.

Je pa to za dušo, da greš na primer na rob pragozda in se tam uležeš. Je pa res pragozd preveč občutljiv habitat, da bi vanj lahko spustili turiste.

Glede na možnosti izpeljave kolesarskih poti, namenjenih zelo različnim zahtevam gorskih kolesarjev, od popotniških do ekstremnih, lahko Kočevski rog mirno primerjamo z območjem Garde, ki velja za eldorado gorskega kolesarstva, pa še Krka zlahka nadomesti Gardsko jezero.

Se strinjam. Ampak najprej moramo imeti ljudi, ki se znajo iti tovrstni turizem. Nimamo človeka, ki bi rekel, da bo njegova poklicna kariera organizacija vodenja turistov s kolesi ali peš po Kočevskem rogu. Ko imaš ljudi, ki to znajo in so temu povsem predani, potem lahko gradiš na tem.

Poznam take ljudi. Reka Krka ima na primer Boruta Javornika. Tudi na področju gorskega kolesarjenja in pohodništva so ljudje, ki so organizacijsko sposobni voditi podobne projekte.

Problem je, da so sposobni narediti en dogodek, da to izpeljejo fantastično, potem jih pa pol leta ali eno leto ni nikjer.

Razvoj turizma, večje število gostov, ki želijo tu preživeti več dni, s seboj prinaša potrebo po večjem številu prenočitvenih zmogljivosti. Kako si zamišljate razvoj na tem področju? Trenutno je tovrstna ponudba v Novem mestu precej razdrobljena.

Kapital išče priložnosti. Če bodo ljudje, ki delajo v hotelirstvu, zaznali, da imajo vse zasedeno in da kapacitet primanjkuje, bodo vlagali. Dokler večjih potreb ni, tudi investicij ni. Za razvoj turizma se mi zdi zelo pomemben velodrom. Zakaj? Sam po sebi je to objekt, ki je aktualen predvsem pozimi, ko tja na priprave vabi atlete, kolesarje in tudi triatlonce. Ti bi tja prišli od začetka novembra do konca marca, ko so prenočitvene zmogljivosti na tem območju bolj prazne. Ker so danes prenočitvene zmogljivosti preveč časa nezasedene, ni denarja za nadaljnji razvoj, za nadaljnje vlaganje v infrastrukturo. Če jih zapolnimo tudi zunaj sezone, je to vredno zlata. Namiznoteniški center na Otočcu s svojim delovanjem zagotavlja ogromno nočitev, prepričan sem, da bo tako tudi z velodromom. Nekdo, ki bo imel vse postelje zasedene vse leto, bo vlagal naprej, o tem sem prepričan.

Omenili ste arheološko zgodbo Novega mesta kot pomemben turistični potencial. Vendar se je projekt arheološkega parka v zadnjih dveh, treh letih popolnoma ustavil. Projekt, ki so ga strokovnjaki z različnih področjih pripravljali celo desetletje in še dlje, je dobil laično alternativo in potem se je stvar popolnoma umirila.

V strategiji razvoja turizma je zelo jasno določena časovnica, ki sicer lahko tudi variira, načelno pa naj bi se je držali. Predvidena je vzpostavitev osi, ki bi potekala od arheološkega parka prek Glavnega trga do hiše tehnološkega napredka. V tem trenutku ima prednost Glavni trg, projekta arheološkega parka in hiše tehnološkega napredka pa naj bi potekala vzporedno. Hiša tehnološkega napredka je povezana z gospodarstvom. Zdaj je vprašanje, ali bo prvi korak pri tej investiciji naredilo gospodarstvo ali pa bo to počakalo na občino. Kar zadeva arheološki park, pa je vse povezano s sredstvi, ki se trenutno usmerjajo v drugo infrastrukturo. Ko bo ta cikel zaključen, bo prišel na vrsto arheološki park. V naslednjem mandatu bosta poleg mostov najpomembnejša projekta arheološki park in bazen. Bazen smo že umestili v prostor, v kratkem bomo spreminjali OPPN za območje Češče vasi.

Novo mesto potrebuje mestni plavalni bazen v mestu in ne nekje v neki vasi. Če bi ga zgradili pod Portovalom, bi bil večini prebivalcev mesta dostopen peš, pa še na stičišču komunikacijskih poti, avtobusnih in železniških, bi bil. Z vidika mobilnosti je to najprimernejša lokacija.

Bazen bo zelo pomemben del športnega centra Češča vas. V Novem mestu imamo bazen tudi na Grmu, ki bo tako bolj dostopen Novomeščanom. Novo mesto je premajhno, da bi imelo mestni bazen, kakršnega si sicer vsi želimo. Na tak bazen mora gravitirati približno sto tisoč ljudi.

O kakšnem bazenu govorite?

O plavalnem bazenu. Trenutno je v Novem mestu okoli tristo plavalcev, ki plavajo od enkrat do trikrat na teden.

Samo toliko jih je, ker Novo mesto nima bazena.

Za ekonomično delovanje bazena potrebujemo tisoč petsto plavalcev. Bazen v Češči vasi je regijski projekt, tja se bodo vozili plavat vsi triatlonci, ki se zdaj vozijo v Dolenjske Toplice in v Brestanico, tudi tisti, ki hodijo plavat v Ljubljano, pa iz Trebnjega in Bele krajine. Bazen v Češči vasi bo namenjen športnikom, rekreativcem in upokojencem, bo sestavni del kompleksa, v katerem bodo tudi peš, kolesarske in konjeniške poti, s katerim bo povezano tudi letališče, ki naj bi dobilo drugačno funkcijo, kot jo ima sedaj. V neposredni bližini je Temenica s svojim kajakaškim potencialom. V Češči vasi bo skupina turistov oziroma neka družina dobila vse, kar potrebuje od jutra, ko bo šel vsak na svojo dejavnost, do popoldneva, ko bodo prišli spet skupaj. Ne moremo si privoščiti objektov, ki bi vsak zase prinašali minus, ki ga moramo pokriti z drugimi dejavnostmi. Če večino objektov spravimo na ničlo, nam ostane denar za nove investicije.

Za konec še vprašanje, povezano z vinsko zgodbo. V očeh večine Slovencev je Dolenjska poistovetena s cvičkom, cviček je njen prvi simbol. Ko smo imeli v Novem mestu sočasno Teden cvička na Glavnem trgu in študentsko Cvičkarijo na Novem trgu, je bilo Novo mesto resnična prestolnica Dolenjske. Zakaj Novo mesto priložnost, ki jo tako na turističnem kot etnološkem področju predstavljata ti dve prireditvi, tako zlahka spušča iz rok in organizacijo prepušča drugim krajem?

Novo mesto potrebuje en velik in prepoznaven dogodek. Odločitev, kateri dogodek bo to, smo prepustili dogodkom samim, da vidimo, kateri se bo razvil. Praznik situl se lepo razvija. Po Slakovi poti je prireditev, na katero pride največ Nenovomeščanov. To je že dogodek, ki ga Slovenci zaznavajo, da nanj morajo iti. Prihajajo s Štajerske in Primorske pa še od kod drugod. Prireditve morajo zrasti organsko, tako kot je zrasla Po Slakovi poti. Se pa strinjam, da potrebujemo prireditev, s katero se bo Novo mesto poistovetilo z vinom. Pravim z vinom in ne s cvičkom. Narediti moramo festival vin, s katerim ne gremo v konflikt s cvičkom ali regijo. O tem sem se pogovarjal tudi z vinarji. Nihče mi ni povedal, kaj naj bi to bilo. Neke enotne ideje ni. Je pa pomembno nekaj – vsem tem pridelovalcem vina moramo omogočiti, da bodo svoje vino lahko dobro prodajali.

‹ nazaj