dolenjska

NA SOTOČJU: Ona sedanjik in on zgodovina

17.10.2018 | 15:05 | Besedilo in fotografije: B. Dušič Gornik

Prijatelja pri kavici in ob debatah

Orešje pri Šmarjeti - Sta kot dve reki, ki dolga leta valovita vsaka po svojih strugah in se izgubljata po meandrih, na koncu pa zlijeta v skupno morje. Anja in Lojze.

Anja Slak iz Ljubljane, 53 let, trenutno prebiva v Penzionu Sreča v Orešju nad Šmarjeto. Lojze Kumer, 94 let, doma iz Idrijskega, zadnja leta živi v Penzionu Sreča. Tu sta se spoznala in postala dobra prijatelja.

»Ja, temu odnosu bi lahko že rekla prijateljstvo,« oba prikimata. Lojzetu se zasveti v očeh iskrica, ki brez besed namigne: »Morda, če bi bil mlajši …«

ANJA

Ona: Anja

Anja je prišla v domsko oskrbo pred petimi meseci in ni ji bilo lahko. Pred 30 leti je zbolela za multiplo sklerozo, a je potem še končala fakulteto, si ustvarila družino in pet let po postavljeni diagnozi rodila sina. Diplomirana inženirka oblikovanja tekstilij in oblačil je bila dolga leta samostojna podjetnica in se je ukvarjala z notranjo opremo.

Vztrajala je, dokler je lahko, in čeprav je imela težave z ravnotežjem, je ostajala aktivna in veliko hodila ven. Zadnjih pet let je bolezen dobila progresivno obliko, zato tudi pomoč asistentov pri hišnih opravilih in skrbi za osebno higieno ni več zadostovala. »Prevažali so me z mojim avtom ali pa sem dobila prevoz preko društva, tako da sem kar kakovostno živela. Počasi sem lahko hodila le s stojico in nazadnje pristala v bolnišnici, ker sem povsem obležala,« razloži. Takrat je bilo nujno najti rešitev, zato je mož iskal po domovih za starejše, a je bila za vse premlada. »Potem je našel tale penzion v Šmarjeti. Ko mi je povedal, sem si rekla: Kam, bogu za hrbtom, bom šla!« prizna. Za odločitev je bilo na voljo le nekaj dni in tako sta plačala rezervacijo. »Med potjo mi je šlo na jok, a kam naj grem, sem si dejala in ves čas mislila, da bom šla ob prvi priložnosti drugam.«

»Zdaj sem tu pet mesecev in ne bi šla nikamor. Tu je lepo okolje in narava, osebje se je po svojih močeh prilagodilo in mi ustreže tudi pri prehrani, kjer se držim posebnih načel. Tako dobim lokalno zelenjavo in skuto, Primož (direktor, o. p.) pa mi je celo pomagal opremiti sobico po mojem okusu in potrebah,« pravi vesela, da je takoj dobila sobico samo zase. Čeprav je zdaj na vozičku, poskrbi, da ima veliko izhodov, poleg tega pa zunanjemu svetu vsakodnevno sledi s telefonom in računalnikom.

LOJZE

On: Lojze

Lojzeta sta življenje in poklic policista zanesla v razne kraje po Sloveniji, nato je družina živela v Ljubljani, a zadnjih 35 let sta se z ženo preselila na Goriško Goro v občini Škocjan, v bližino ženine rodne Goriške vasi. »Kupila sva domačijo, zasadila vinograd, zgradila zidanico, ki je leta 1980 postala kar najin dom,« razloži. Potem ko je izgubil ženo, sam ni mogel živeti, saj ima le 10 odst. vida, hčerka in sin pa živita v Ljubljani ... Tako je domačijo dal v najem nečakinji Ankici iz Goriške vasi, s katero se zelo dobro razumeta.

ANJA IN LOJZE

»Te dni gremo na izlet in na piknik na mojo domačijo: zaposleni v domu, pa jaz – in Anja,« pove Lojze. Lojze in Anja sta namreč v nekaj mesecih postala dobra prijatelja. Lepo zgodbo je zaznal socialni delavec v penzionu Alen Pust in nas opozoril nanjo: »Našli sta se dve osebi in stkali vezi, kar dobro vpliva na oba. Lojze je kar zaživel, veliko bolje je videti in je poln optimizma.«

Tudi Lojze sam prizna, da se je, preden je prišla Anja, bolj držal zase. Zdaj spet veliko več govori in zato, kot pravi, tudi ne pozablja toliko besed.

»V domu je veliko dementnih oseb, ki niso sposobne debat, četudi so nekateri stanovalci zelo pozitivni in z njimi si sem ter tja rečemo kak stavek. Ko sem prišla, me je bilo strah. Lojze je prišel do mene in me nekaj vprašal, nato sva se začela pogovarjati in najini pogovori so se nadaljevali. Zdaj skupaj pijeva tudi kavo, čeprav je prej sploh nisem pila,« razloži Anja.

Anja in Lojze sta posrečen in dobro dopolnjujoč se par. Ona njemu prinaša novice iz zunanjega sveta in predstavlja sedanji čas v tej navezi, medtem ko je on zgodovina, saj iz njega vrejo številne zgodbe iz preteklosti. Vidita se vsaj dvakrat na dan. »Anja je poper v najinih pogovorih,« opiše Lojze. »Sva na isti frekvenci in doslej si še nisva prišla navzkriž,« kimata v en glas in se strinjata, da jima tem za pogovor nikoli ne zmanjka.

Tako sta drug drugemu v oporo in spodbudo, kar je v pomoč Lojzetu v njegovi visoki starosti in invalidnosti, na drugi strani pa tudi Anji, ki poskuša z aktivnostjo, terapijami in posebno prehrano krotiti in omejevati svojo bolezen.

Z Alenom Pustom, socialnim delavcem v domu

Lojze v domu pogreša medsebojne stike, saj je zelo komunikativen. »Z osebjem se dobro razumem, a ne moreš kar naprej težiti, z mnogimi stanovalci si težko pomagam; še posebej med moškimi težko najdem sogovornika.«

»Stanovalci večinoma niso nič kaj družabni; vsak ima svoje težave,« pritrdi še Jožica Pirkovič, prokuristka in ustanoviteljica penziona. »V dom ne gre nihče rad in le redki se sami odločijo za to. Običajno se zelo težko privadijo in le redki iščejo priložnosti za navezavo novih stikov.« Lojze in Anja nista med njimi.

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 11. oktobra 2018.

‹ nazaj