posavje

Leskovčani dobili monografijo

13.11.2018 | 20:55 | Boris Blaić

Avtorji in urednica monografije (predstavitve se nista mogli udeležili Eva Župnek Petelin in Katja Puntar) z Jožetom Olovcem, predsednikom Krajevne skupnosti Leskovec, ki je knjigo založila. (Foto: B. B.)

Leskovec pri Krškem - Leskovec je kraj z dolgo in pestro zgodovino, zdaj je bogatejši tudi za 300 strani dolgo monografijo Leskovec pri Krškem skozi čas, ki so jo v prenovljenem domu krajanov predstavili v ponedeljek.

Knjiga, ki jo je uredila Jasmina Spahalić, je nastajala približno dve leti, v njej pa je šest domačih avtorjev obdelalo različne zgodovinske vidike razvoja kraja in okolice. Arheolog Jernej Rihter je predstavil arheološka odkritja, na katera so naleteli med prenovo leskovškega trga pred 12 leti. Takrat so namreč gradbeni delavci odkrili staro leskovško pokopališče, na katerem so Leskovčani svoje pokojnike pokopavali vse do 70. let 19. stoletja. Poleg grobnih pridatkov, kot so križi, biserni gumbi in svetinjice, so našli tudi več rimskodobnih kamnov iz antičnega Nevioduna in podzemni kanal za odvajanje padavinske vode pred cerkvijo, ki je v času odkritja še vedno sprejemal vodo iz okolice. Posebno presenečenje je bilo odkritje stare leskovške kostnice, kakršnih je v Sloveniji ohranjena le peščica. Ker so se ji gradbena dela za las izognila, so jo lahko dokumentirali le v profilu izkopne jame, očitno pa je, da je notranjost še vedno votla in založena s človeškimi lobanjami, je na predstavitvi povedal Rihter.

Ljudmila Šribar se je posvetila krajevni skupnosti Leskovec v državi Jugoslaviji in razvoju kmetijskega zadružništva. Prvo kmetijsko zadrugo so v Leskovcu ustanovili leta 1901, leta 1906 ji je sledila »vinorejska« zadruga in nato še druge. V Leskovcu je skozi čas delovalo osem zadrug, zadnjo – Zadružno kmetijsko posestvo Matija Gubec – so ustanovili leta 1953 in jo čez deset let priključili KZ Krško. Zanimiv je tudi razvoj leskovške samouprave. Dodatek »pri Krškem« je Leskovec dobil z reformo leta 1939, sicer pa je med letoma 1933 in 1941 obstajal kot občina Leskovec pri Krškem. Samostojna občina je bil tudi v letih 1952–1955, pozneje pa se vključil v občino Videm - Krško, ki se je leta 1964 preimenovala v Krško. V tem obdobju je KS Leskovec obsegal tudi območje današnjih KS Senuše, Veliki Podlog in Krško polje in imel več kot 4.000 prebivalcev. V današnjem obsegu, to je na območju 12 vasi, obstaja od leta 1979, ko je kraj Leskovec dobil tudi prve ulice.

Kar treh tem se je lotila Zdenka Horvat, in sicer obrti in trgovine, migracije in delovanje društev. Kot je povedala, so bile leskovške kmetije pred drugo svetovno vojno večinoma premajhne za dostojno preživetje, zato so se pri vsaki hiši ukvarjali tudi z eno ali več obrtmi. V tistem času je imel Leskovec kar devet gostiln in več trgovin kot danes. Večina obrti je med socialistično Jugoslavijo izginila, saj so se ljudje zaposlili v novozgrajenih tovarnah, ko pa so te v obdobju po osamosvojitvi propadle, se je v Leskovcu spet začel živahen razvoj obrti.

Zanimiv in pretresljiv je tudi prispevek o migracijah Leskovčanov, ki so se začele ob koncu 19. stoletja, ko so se ljudje izseljevali v Ameriko, nato v Belgijo in Francijo, po vojni pa predvsem v Nemčijo. Večina Leskovčanov se je med drugo svetovno vojno srečala z izgnanstvom, nekateri so se mu skušali izogniti tako, da so pobegnili v italijansko okupacijsko območje na drugem bregu reke Krke. V Leskovec pa so se ljudje tudi priseljevali. Veliko jih je prišlo v času vojn, ki so sledile razpadu Jugoslavije, zadnje čase tujci prihajajo zaradi dela.

Slavko Pirc se je posvetil Žadovinku, ki se je iz zaselka z nekaj hišami v vas začel širiti sredi 19. stoletja, ko je avstro-ogrska vojska na Spodnjem Marofu namestila topovsko enoto. Zanimiv je tudi prispevek Eve Župnek Petelin, ki je proučila stare urbarje, ki kažejo na velikost in pomen nekdanjega fevdalnega gospostva Šrajbarski turn, ki je imelo svoja posestva od Kuma do Gorjancev. Zanimiv je tudi podatek, da je bilo gospostvo med letoma 1653 in 1658 v lasti hrvaškega plemiča Petra Zrinjskega in na ta način posredno pod hrvaško oblastjo.

Eva Župnek Petelin je ob tem pripravila prispevek o vojski in njenih posledicah, monografijo, ki je izšla v 800 izvodih, pa zaokrožuje članek Katje Puntar o leskovških literatih.

Kot je na dobro obiskani predstavitvi povedala urednica Jasmina Spahalić, so med pripravo knjige zbrali še kup gradiva, ki ga niso vključili vanjo, zato načrtujejo, da bi razširjeno različico monografije izdali tudi v digitalni obliki.

‹ nazaj