kultura

Človek naj bo sojen po sanjah

4.12.2018 | 14:20 | I. Vidmar

Jasna Žitnik in Maja Gal Štromar (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Novomeška Knjižnica Mirana Jarca je v sodelovanju z območno izpostavo JSKD in Društvom Novo mesto ta veseli dan kulture obeležila s predstavo Človek naj bo sojen po sanjah, sprehod čez Šalamunove glasbene, intergalaktične in medjezikovne pokrajine, ki je nastala v sodelovanju s Centrom za poezijo Tomaža Šalamuna, JSKD in SNG Drama Ljubljana. Ob glasbeni spremljavi Andreja Marinčiča sta Šalamunove stihe interpretirali igralka Maja Gal Štromar in glasbenica Jasna Žitnik, predstavo pa je s posnetkom posthumno zaključil kar Tomaž Šalamun sam.

Človek naj bo sojen po sanjah ni le branje Šalamunove poezije, tiste, s katero je šokiral in povzročil prelom v razvoju lirike pri nas v šestdesetih letih, in tiste, ki jo je napisal v svojem zrelem obdobju, ampak je precej več, je performans, je dramsko delo in je glasbena predstava. Akterji vsak s svojega zornega kota prispevajo k nadgradnji same Šalamunove poezije, ji dodajo svojo interpretacijo, melodijo in avtorsko glasbo in nam se tem ustvarijo dogodek.

Občinstvo se je na sprehod čez Šalamunove glasbene, intergalaktične in medjezikovne pokrajine podalo s citatom Miklavža Komelja, zapisanem v vabilu na predstavo: Šalamun je vedno potreboval ogromne prostore; ne samo čezoceanskih in medcelinskih daljav, ampak intergalaktične. In medjezikovne. Če danes lahko rečem, da je Tomaž Šalamun eden največjih pesnikov svojega časa na svetu, to sploh ni poskus nekakšnega ocenjevanja, ki bi bilo smešno, ampak izraz spoznanja, da je s svojim pisanjem na svetovni ravni vzpostavil neki nov način obstajanja poezije … Šalamun je dosegel najvišjo stopnjo, da resnično vprašanje ob njegovi poeziji ni, kaj si kdo misli o njej, ali je nekomu všeč ali ne, ampak samo to, ali jo vzdržimo ali je ne vzdržimo. Ljubezen, o kateri govori Šalamun, je prav to vzdržanje … Izbruh njegove poezije je bil za slovenski prostor sam po sebi pomembnejše politično dejanje, kot bi bila kakršna koli politizacija. Njegove pesmi niso samo zahtevale drugačne mentalne klime, ampak so jo, ko so bile tu, s svojim novim jezikom že vzpostavljale - in so s tem nepovratno spremenile ves prostor na vseh ravneh. Zgodovina, ki ga je resnično zanimala, je bila zgodovina svetlobe, in njegova metoda je Metoda angela.

‹ nazaj