Bila je že klinično mrtva, a je preživela

4.1.2019 | 18:00

Katja Gerdovič

»Ko so se drugi otroci učili hoditi, sem se jaz učila voziti z invalidskim vozičkom,« je dejstvo, da je že vse življenje na vozičku, zelo jasno pojasnila 24-letna Katja Gerdovič iz Krške vasi v brežiški občini. Kdor jo spozna, ne more spregledati njenega optimizma, razgledanosti, želje po samostojnosti in velikega, toplega nasmeha.

Katja je na vozičku zato, ker se njena hrbtenica ni zarasla, čemur se strokovno reče spina bifida. »Zaradi tega ne čutim nog od kolen navzdol. Ni nas prav malo s takšno diagnozo. Ko sem bila mlajša, sem še hodila z opornicami in hoduljo, od približno dvanajstega leta sem samo še na vozičku. Težave imam tudi z desno roko, ker imam vkleščen živec v vratnem delu. Po tistem, ko sem septembra lani imela prometno nesrečo, se je stanje z roko še poslabšalo,« je rekla in dodala, da je imela takrat res smolo, saj je bila na sovoznikovem sedežu, ko je voznik s kombijem trčil ravno v tisti del vozila, kjer je sedela.

TRINAJST OPERACIJ

Njeni spomini na otroštvo so zelo lepi, ima ljubeče starše in starejšo sestro, s katero se zelo dobro razumeta. Poudarila je, da je bila zelo zaželen otrok. »Ko sem se rodila, so zdravniki staršem rekli, da ne bom doživela niti dveh let. Nekdo je celo pripomnil, da bi bilo boljše, če me ne bi bilo. Vendar sem si zelo želela živeti, in pri dveh letih se je res zgodilo, da sem bila klinično mrtva, a sem preživela.«

V 20 letih je imela 13 operacij glave, kolkov, kolen, hrbtenice. Ne skriva, da ni bilo enostavno, a danes je njeno življenje zelo podobno tistemu, ki ga živijo njeni vrstniki: rada se druži, zabava in predvsem zelo se trudi, da je čim bolj samostojna.

»Letos sem naredila izpit za avto, dva meseca ga že imam. Imeli smo veliko srečo, ko smo kupovali avto zame, saj je invalid s Ptuja prodajal že predelanega na ročno upravljanje.« Katja se zdaj lahko sama vozi naokrog, še posebej je vesela, da se tako lahko neodvisno vozi tudi v Novo mesto, kjer na Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja obiskuje rokodelske delavnice, predavanja in druge dogodke.

Z družbo rada zahaja tudi v brežiški mladinski center, kjer imajo po njenih besedah veliko posluha za invalide na vozičkih, saj so njihovi prostori zanje lahko dostopni, v parku so jim postavili posebno gugalnico, poleg tega urejajo tudi prilagojen apartma. »To je predvsem zasluga direktorice, pa tudi župana,« je poudarila.

TEŽAVE NA PLOČNIKIH, VLAKIH

Katjini angelčki iz perlic (Foto: osebni arhiv)

Kot drugi invalidi na vozičkih ima vsak dan veliko izzivov, saj marsikje ni urejenih klančin s pločnikov, dvigal, lokali nimajo toaletnih prostorov za invalide ... Da bi lažje razumela, mi je opisala obisk URI Soča z javnim prevozom. Ko se je z vlakom odpravila v Ljubljano, sta jo v Dobovi na vlak dvignila oče in strojevodja. Glavno železniško postajo v Ljubljani so morali obvestiti, da prihaja, in jo je tam pričakalo posebno dvigalo. A to še ni vse, tudi od železniške postaje do Soče je morala naročiti poseben taksi, kajti v vsakega ne bi spravili njenega invalidskega vozička.

»Ni ga mogoče dovolj zložiti in je zanj potreben kar konkreten prtljažnik. Tudi ko grem kam sama z avtomobilom, potrebujem pomoč, da mi voziček, ki tehta 18 kilogramov, nekdo namesti v avto in ga vzame iz njega. Ljudje vedno pomagajo, ko jih prosim. Sicer se včasih zgodi, da ravno takrat, ko se pripeljem pred trgovino, tam nikogar ni, da bi ga prosila, a po 10 ali 15 minutah čakanja vedno pride kdo mimo. Če mi hoče kdo pomagati pri stvareh, ki jih zmorem sama, se samo zahvalim, če pa potrebujem pomoč, jo z veseljem sprejmem.«

Z VOZIČKOM ČEZ PRSTE

Njeni izdelki so zelo lični. (Foto: osebni arhiv)

Že zgodaj se je naučila postaviti zase. Ko je začela hoditi v osnovno šolo, vsi sošolci niso imeli posluha zanjo. »Nekateri so me razumeli, nekateri ne, klicali so me celo 'kripelj'. A da se je to dogajalo, so bili krivi njihovi starši, ki jih niso poučili o tem, da obstajamo tudi invalidi. Ko so me otroci žalili, sem se branila tako, da sem jim z vozičkom zapeljala čez prste na nogi. Doma nisem povedala, da me žalijo, zato je mama izvedela za vse skupaj šele takrat, ko je razredničarka sklicala poseben sestanek, na katerem se je pogovorila s starši o moji invalidnosti. Po tistem je bilo konec zmerjanja in smo se s sošolci lepo razumeli.«

Ko je obiskovala Osnovno šolo Brežice, je bilo na njej kar šest invalidov. Ko je bila v petem razredu, so uredili poseben prevoz s kombijem in dvigalo. »Do takrat nas je po stopnicah nosil varnostnik,« se spominja.

Lepe spomine ima tudi na srednjo ekonomsko šolo v Brežicah. »Niti prositi mi ni bilo treba, da so mi sošolci pomagali.« Po srednji šoli je nameravala študirati, vpisati se je želela na višjo ekonomsko šolo, a ker je imela v tistem letu precej zdravstvenih težav, s študijem ni bilo nič. »Pozneje sem opustila to misel, potem sem še ugotovila, da pri nas v Posavju služb za invalide ni.«

IZDELUJE NAKIT

Zdaj v prostem času rada izdeluje nakit (uhane, ogrlice …), obeske za ključe in druge uporabne oziroma dekorativne predmete, v zadnjem obdobju s prijateljico izdelujeta angelčke iz perlic. Veliko se ukvarja s svojim osemletnim psičkom Benijem, ki je mešanec s kokeršpanjelom. »Takoj sem se zaljubila vanj, ko sem ga zagledala v oglasu. Kar precej uboga. Razume ukaze, kot so sedi, lezi, petka, obrat. Ko ga pokličem, pride k meni. Vse to sem ga naučila s pomočjo priboljškov.«

Obeski za ključe (Foto: osebni arhiv)

TRI MEDALJE V ENEM DNEVU

Posebno mesto v njenem življenju ima šport. Nastopa na atletskih tekmovanjih v tekih na 100, 200, 400 in 800 metrov in v metu kopja, diska in krogle. »Dvakrat sem nastopila na državnem tekmovanju, predlani sem bila tretja v teku, letos sem zasedla dve drugi mesti v tekih in enega tretjega v metu. V enem dnevu sem dobila tri medalje!« Do zdaj je trenirala bolj doma, kjer je delala vaje za roke, zdaj računa, da bo začela trenirati na stadionu v Brežicah.

Ker ob koncu leta radi delamo bilance in načrte, se je tudi sogovornico spodobilo vprašati po njih. »Leto 2018 si bom najbolj zapomnila po treh medaljah v enem dnevu, oddihu v domu paraplegikov v Pacugu in seveda, da sem opravila vozniški izpit. V prihodnjem letu si želim predvsem zdravja, da bom mobilna in se bom lahko družila s prijatelji, pa da se bomo doma še naprej tako lepo razumeli.«

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 27. decembra 2018.

Janja Ambrožič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava