Kmetija Omerzu: Stoletne tradicije še ni, a morda še bo

7.1.2019 | 08:40

Manca v sivkinem nasadu (Foto: kmetija Omerzu)

Dečno selo, Zgornja Pohanca - Hribovje nad brežiško–krško ravnico je ponekod zelo strmo in težko za obdelavo, zato tam marsikatera domačija ostane zapuščena. Eno takih v Zgornji Pohanci, na obrobju Kozjanskega parka, je leta 1996 kupila družina Omerzu, takrat bolj za očetov hobi. Zdaj že peto leto na njej ob pomoči družine gospodari Manca Omerzu, dipl. organizatorka turizma.

Ko se je odločala med klasično službo in samozaposlitvijo na kmetiji, je izbrala slednjo. Njen oče Ivan je leta 1998 na zapuščeni kmetiji, obdani z gozdom, zasadil prvih 50 orehov in po nekaj letih še dva visokodebelna sadovnjaka in kakih sto grmov sivke. Družina je v zadnjih petih letih razširila orehov nasad na 220 dreves, ker pa si je Manca zamislila še dodatnih tisoč sadik sivke, je bilo dela počasi precej več kot samo za hobi. Tako je Manca postala mlada prevzemnica 8 ha velike kmetije (5 ha je gozd) in se v letu 2015 vključila v ekološko kontrolo ter letos pridobila tudi certifikat.

S SIVKO NI DELA?

Družina Omerzu je orehe zasadila na strmem pobočju, da so tudi držali zemljo, in za travniški sadovnjak s starimi sortami nabavila sadike v Kozjanskem parku, s katerim še vedno sodeluje pri rezi sadnega drevja. V nasadu imajo 130 jablan desetih različnih tradicionalnih sort, ki zdaj počasi prihajajo proti polni rodnosti, za nameček pa negujejo še nekaj hrušk in češenj. Zaradi boljšega opraševanja imajo tudi 15 panjev čebel.

Pred tremi leti so doma v Dečnem selu, na ravnini, na folijo zasadili še dodatnih 2.000 sadik sivke. »Včasih me kdo vpraša, ali naj posadi orehe ali raje sivko, ker z njo ni nič dela,« se nasmehne Manca in se seveda s tem ne strinja. Kot pove, ima z nasadom sivke kar precej opravkov, saj je treba poleg košnje trave ali detelje med vrstami ob robu folije in ob sadikah ročno pleti plevel. Spomladi sivko obrežejo in redčijo, v sezoni pa jo režejo za čaj in vrečke s sivko ter za sušene ali tudi za sveže šopke, po katerih vse bolj povprašujejo ob porokah in raznih praznovanjih. Na koncu cvetove porežejo za destilacijo, s katero pridobivajo eterično olje in hidrolat, ker pa želijo, da rastlina še drugič zacveti, jo nato še porežejo do konca.

Manca Omerzu, mlada prevzemnica kmetije in nosilka dopolnilne dejavnosti, s hčerko Nežo (Foto: B. D. G.)

ŠKROPLJENJE JE IZZIV

Predelava pridelkov poteka v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki jo je registrirala Manca. Jabolka večinoma predelajo v kis in sok, pa tudi v krhlje, iz orehov gredo v prodajo jedrca, poleg tega pa pripravljajo še orehovec, za katerega žganje skuhajo sami, in orehovo vino.

Manca je zadovoljna, da njihova kmetija leži malo višje in na sončni strani, ker tako nasadi uidejo marsikateri pozebi. Kot pravi, je njihova kmetija članica Slovenskega strokovnega združenja lupinarjev, kar jim pomaga še posebej v boju z vedno novimi škodljivci na orehu. Škropljenje z dovoljenimi sredstvi je nujno tudi v ekološkem nasadu, vendar pa ni tako učinkovito, zato je več izgube pridelka. Škropljenje visokih orehov, ki je mogoče le s traktorjem in priključki, je za strmo kmetijo dodaten izziv.

ZAKAJ VIŠJA CENA

Dodatnega dela, stroškov in kakovosti ni enostavno poplačati z višjo ceno. »Vsi bi radi zdravo in ekološko, a zato ne bi plačali nič več,« spomni Manca na razširjeno miselnost. Da bi kupci bolj cenili ekološke pridelke, ne pripomore niti omenjeno društvo lupinarjev, ki postavlja najnižjo ceno za prodajo orehov, a pri tem ekološkim nameni le evro več od konvencionalnih ali integriranih.

»Na tržnici je včasih kupcem težko razložiti, zakaj prodajalka na sosednji stojnici, ki ni v kontroli in nima embalaže ali nalepk, lahko prodaja ceneje,« pove Manca. Zmedo med kupci povečuje to, da danes vsi prodajalci ponujajo domače, ekološko, naravno, bio, lokalno. Kupci pa se še težje znajdejo med vsemi temi oznakami, ker imamo v Sloveniji tri različne certifikacijske organe za ekološko kmetijstvo, od katerih ima vsak svoj znak, poleg tega pa je v uporabi še evropski znak, pa znamki Demeter in Biodar …

Brez čebel ne gre. (Foto: kmetija Omerzu)

Kmetija izdelke prodaja na domu po predhodnem dogovoru, v trgovinah po Sloveniji, spletni trgovini ter na tržnicah in sejmih. Pri prodaji velik poudarek daje pripravi poslovnih in novoletnih daril, v katera vključuje različne kombinacije svojih izdelkov.

Štiri dejavnosti kmetije – sadje, orehe, čebelarstvo in sivko – je težje obvladovati, a je za kmetijo bolj varno, saj ni toliko odvisna od vremena. »Če sadnim drevesom ustreza bolj mokro leto, pa smo morali pri sivki, ki ljubi suho, v mokrem letu zamenjati desetino sadik,« razloži Manca.

NAŠTUDIRATI RAZPISE

Manca kot mlada prevzemnica kmetije opozori na obsežno birokracijo in na to, kako pomembno je, da si pri razpisih za podpore kmetijam in mladim kmetom zelo pozoren in da proučiš razpisne pogoje že veliko pred razpisom. Kmetija z dopolnilno dejavnostjo zdaj zagotavlja eno delovno mesto, za delo pa jih je potrebno več – tudi partner in celotna širša družina.

Lani so Omerzujevi zgradili gospodarski objekt za shranjevanje pridelkov in strojev, ki ga morajo še dokončati. Manca pa si želi še povečati nasad sivke, najti nova prodajna mesta v trgovinah in tudi v gostilnah ter povečati prodajo, kupiti stroj za rezanje sivke in dolgoročno obdržati kakovost.

Sadovnjak (Foto: kmetija Omerzu)

Kmetija Omerzu je nova kmetija. Ni ena tistih, pri katerih lahko pišemo o tradiciji, a to še ne pomeni, da nekoč morda ne bomo. »Naš cilj je, da ohranimo delovno mesto tudi za nove generacije, da bomo tudi na naši kmetiji lahko govorili o stoletni zgodovini,« na našo pripombo odgovori Manca Omerzu.

Članek je bil objavljen v 52. številki Dolenjskega lista, 27. decembra 2018.

B. Dušič Gornik

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava