gospodarstvo

Ženske smo vztrajnejše in natančnejše

27.1.2019 | 09:35 | Boris Blaić

Marjana Krajnc je želela zanesljivo službo v Krki, zdaj pa je direktorica v velikem mednarodnem podjetju. (Foto: B. B.)

Novo mesto - Pred dvema tednoma so na slovesnosti v Cankarjevem domu prvič podelili naziv inženirka leta. Prejela ga je Dora Domajnko iz podjetja RSL merilna tehnika, med desetimi nominirankami pa je bila tudi Dolenjka Marjana Krajnc iz Češče vasi pri Novem mestu, višja direktorica oskrbovalne verige za Evropo v podjetju Danfoss Trata iz Ljubljane.

Krajnčeva je odraščala v Žužemberku, v delavski družini, kot najstarejša od petih otrok. »Nikoli si nisem želela postati direktorica. V osnovni šoli mi je bila zelo všeč kemija, uspešno sem se udeleževala tekmovanj in vedno sem si predstavljala, da se bom po končanem šolanju zaposlila v Krki,« pripoveduje Krajnčeva (roj. Košiček). Po končani osnovni šoli je sprejela pogumno odločitev in šolanje nadaljevala na srednji kemijski šoli v Ljubljani. Ni bilo lahko in prvo leto se je domov nekajkrat vrnila že ob sredah. A ker ni tip osebe, ki bi zlahka obupala, ji drugega, kot da hitro odraste in se utrdi, v resnici ni preostalo. Po končani srednji šoli je nadaljevala študij kemijske tehnologije in proti koncu študija je res dobila pripravništvo v Krki, v službi za raziskave in razvoj. »Ne vem, ali sem imela tako smolo, ampak delo v laboratoriju, kjer sem ves mesec analizirala neke nečistoče, je bilo tako monotono, da sem hitro ugotovila, da bi raje počela kaj drugega,« pripoveduje.

Mlada inovatorka

Priložnost se ji je ponudila med zaključkom dodiplomskega študija, ko je s prof. Barbaro Malič z oddelka za keramiko sodelovala pri projektu v žužemberški družbi Keko Varicon. Takratni direktor mag. Zoran Živič je želel v Žužemberku vzpostaviti lastno proizvodnjo varistorskega materiala za zaščito elektronskih komponent, ki so ga do takrat kupovali v Mercku. »Pol leta sem delala dan in noč in na koncu mi je uspelo razviti postopek, po katerem varistorski granulat v Keku Varicon proizvajajo še danes.

Z Živičem sva nato še izboljšala recepturo in zmanjšala volumen materiala za četrtino, kar je bilo v času, ko je vsa industrija stremela k zmanjšanju elektronskih komponent, velika konkurenčna prednost. Z izdelkom smo uspešno vstopili na avtomobilski trg in leta 2004 postali celo zlata gazela,« se prvih let v industriji spominja Krajnčeva.

Iz TPV v multinacionallko

Ker so začeli poslovati z avtomobilsko industrijo, so morali začeti delati po njihovih standardih in v Keku Varicon so za uvajanje natančno predpisanih postopkov določili prav zagnano Kranjčevo. Ko je vse steklo tako, kot mora, si je poiskala nov izziv. Ker je dodobra spoznala standarde v avtomobilski industriji, je leta 2007 odšla v TPV, kjer je zasedla delovno mesto vodje kakovosti, po letu dni pa napredovala na položaj direktorice kakovosti. »Tam sem se ogromno naučila. TPV je zelo napredno podjetje, delajo z velikani avtomobilske industrije, pa še zelo dober dolenjski tim smo bili in nikamor drugam me ni vleklo. A ravno takrat se je dansko mednarodno podjetje Danfoss, ki proizvaja komponente za različne vrste inštalacij, odločilo, da bo kakovost svoje proizvodnje dvignilo na nivo avtomobilske industrije. Ker tega znanja niso imeli sami, so po vsem svetu iskali ljudi iz avtomobilske industrije, in tako so v Danfoss Trati našli tudi mene.«

V Ljubljano je ni vleklo, saj je takrat delala tudi magisterij iz menedžmenta kakovosti na novomeški Fakulteti za organizacijske študije, kjer se je še danes spomnijo kot zavzete študentke, ki je znala v zadrego spraviti tudi profesorje. Poleg tega ji kot mami treh otrok, ki so bili takrat stari 13, 4 in 3 leta, res ni bilo do vsakodnevnih voženj v Ljubljano. Pa vendar, novi izzivi so jo vedno privlačili in na koncu je leta 2012 pristala v Danfossu, kjer je dobila nalogo standardizirati dve produktni liniji v multinacionalki z več kot 20.000 zaposlenimi.

Štejejo le rezultati

»To je bilo eno najbolj stresnih obdobij v svojem življenju. Nikoli prej nisem dobila povsem nepopisanega lista in zahteve, da ga sama napolnim z vsebino. A tak izziv v človeku sproži neverjetno ustvarjalnost, hkrati pa se močno poveča tudi občutek pripadnosti organizaciji, saj tako res dobiš občutek, da si poleg kot soustvarjalec,« pripoveduje.

Kot vedno, se je tudi v Danfossu izkazala – strošek nekakovosti se je kmalu po njenem prihodu znižal za 60 odst., hkrati pa se je morala naučiti tudi tega, kako se pobrati po padcih in razočaranjih. »Delo v mednarodnih podjetjih je zelo zanimivo, a tudi zelo stresno in včasih precej kruto. Medosebni odnosi, ki v lokalnem poslovnem okolju lahko štejejo največ, so v globalnem poslu drugotnega pomena. Tu glavno vlogo igrajo številke,« pojasnjuje.

Ženska energija

Kako je biti ženska v takem okolju? »Skandinavci so znani po svoji osredotočenosti na človeka in vedno sem imela občutek enakovrednosti. V primerjavi s prejšnjimi firmami v Danfossu nikoli nisem imela občutka, da bi stereotipi o ženskah igrali pomembno vlogo. Če že, se to zgodi med slovenskimi kolegi ali na službeni poti na Kitajsko ali v Rusiji. Je pa res, da imamo ženske na področju kakovosti včasih celo prednost, saj načelno premoremo več vztrajnosti, večji poudarek dajemo tudi detajlom.«

Od lani je odgovorna za oskrbovalno verigo dveh produktnih linij in je v celotnem Danfossovem sektorju ogrevanja edina ženska na tem položaju. »Izstopam tudi po tem, da po inženirski izobrazbi nisem strojnica, ampak kemičarka. Pravijo tudi, da prinesem zdravo energijo in ravnovesje v moško dominantne skupine. Dobro sem sprejeta.«

Motivirati dekleta

Na prijavo za razpis za inženirko leta so jo nagovorili organizatorji in sodelavci, pa tudi domači. »Kar vesela sem, da se je razpletlo, kot se je, da nisem dobila tega naziva, saj bi to pomenilo še več dodatnih obveznosti, moj koledar pa je že zdaj tako poln, da ne vem, kako bi to zmogla.« Res, med enournim pogovorom za Dolenjski list ji je telefon zvonil najmanj desetkrat, pa se je dan že krepko prevesil v večer. »Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, a v resnici velja tudi obratno. Mož tako med tednom prevzame večino družinskih obveznosti, veliko pomaga tudi najstarejši sin.« Da vse skupaj lažje teče, veliko pripomorejo tudi danski standardi glede dopustov, vikendi pa so po pravilu vedno rezervirani za družino.

»Na razpis za inženirko leta sem se prijavila, ker bi rada promovirala ta poklic med dekleti. Moja zgodba je lahko motiv, da tudi same krenejo po tej poti. Če fantom kdaj zmanjka vztrajnosti ali občutka za detajle, se lahko lepo dopolnjujemo, hkrati pa spremenimo timsko dinamiko. Tudi trajnostno razmišljanje in vključevanje socialnih in okoljskih vidikov nam je bližje. Sploh pa smo na prehodu v novo industrijsko revolucijo, kjer bodo najprej avtomatizirana tista delovna mesta, ki so najbolj ponovljiva. Tu pa je spet največ žensk, ker smo bolj vztrajne kot moški. Nujno je torej promovirati take poklice, sicer se bomo ženske spet znašle na prepihu,« poudarja Krajnčeva.

Članek je bil objavljen 24. januarja 2019 v 4. številki Dolenjskega lista.

‹ nazaj