Vihar v glavi (Lutkovno gledališče Ljubljana), KC Janeza Trdine Novo mesto

29.1.2019 | 18:00

DRUŽINSKO POPOLDNE V KULTURNEM CENTRU JANEZA TRDINE

Ned Glasier, Emily Lim in Company Three

torek, 29. 1. 2019, ob 18.00 ● IZVEN ABONMAJA

od ponedeljka, 28. 1., do srede, 30. 1. 2019 (za ure glej KOLEDAR KULTURNIH PRIREDITEV) ● ZAKLJUČENO ZA ŠOLE

Režiser: Primož Ekart

Igrajo: Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija

DRAMSKA PREDSTAVA O MOČI NAJSTNIŠKIH MOŽGANOV.

Foto: Matej Povše

Predstava traja 1 uro in 25 minut ter nima odmora.

Gledališka avantura Vihar v glavi je zasnovana na podlagi dramskega besedila Brainstorm Neda Glasierja in Emily Lim, ki izhaja iz najnovejših znanstvenih odkritij na področju nevroznanosti oz. ugotovitev o tem, kako se delovanje možganov v najstniški dobi razlikuje od njihovega delovanja pri odrasli osebi.

Ustvarjalna ekipa predstave je prek avdicije, na katero se je prijavilo več kot 100 mladih, izbrala skupino sedemnajstih mladostnikov, starih od 14 do 19 let. Besedilo slovenske uprizoritve je nastajalo sproti, v njem pa se izvirna predloga prepleta z osebnimi izkušnjami in zgodbami sodelujočih najstnikov. Predstava tako poleg znanstvenega vpogleda v delovanje možganov razpira tudi čustveni svet mladih, predvsem odnos do staršev in vrstnikov, pa tudi svet njihovih želja, pričakovanj, poguma in strahov, ustvarjalnosti in upanj za prihodnost.

ZA DRUŽINE

PUBERTETA. ŠTALA. ČISTA ŠTALA

»Moja soba je raztur. Ampak to pomen, da je vse not. Moji možgani so raztur. Ampak to pomen, da je vse not.«

Jon, 14 let, Vihar v glavi

Predstava Vihar v glavi, v kateri najstniki igrajo sami sebe, je nepozabna izkušnja za ustvarjalce, pa tudi za občinstvo. Puberteta je drama. Zato je škoda, da tako redko najde prostor v gledališču. »Poglejte nas!« vpijejo najstniki v predstavi Vihar v glavi. 17 jih je, ki v desetih prizorih pripovedujejo o sodobnih nevroloških spoznanjih o delovanju najstniških možganov, to pa dopolnjujejo z osebnimi izpovedmi; kaj oni doživljajo, kaj razmišljajo, kakšen je njihov odnos do staršev, učiteljev, sorojencev ... Kot pravi režiser Primož Ekart, protagonisti prihajajo »iz različnih svetov«, saj je želel, da priložnost za delovanje v gledališču dobijo še tisti iz deprivilegiranih okolij. Predstava je tako združila vrstnike iz Ljubljane, Celja, Škofje Loke in z Jesenic. Ekart se je znašel v dvojni vlogi, mladostnike je skušal razumeti, biti njihov zaveznik, hkrati pa, ker je oče najstnikov, razume in zastopa tudi starše.

Včasih je veljalo prepričanje, da so najstniški možgani le bolj neumna, nerazvita različica odraslih možganov, a je sodobna nevroznanost to ovrgla. Predvsem gre za možgane, ki so drugačni z razlogom. Prefrontalni korteks, ki skrbi za racionalno odločanje, pri najstnikih še ni povsem dozorel, »nahajpani« limbični predel, ki bdi nad čustvi, pa jih sili k neustrašnemu doživljanju in s tem k tveganju. Do zdaj so za glavne krivce tipičnega adolescenčnega vedenja veljali hormoni, predstava pa s prstom pokaže na pestro dogajanje v možganih.

Najstniške sobe, prostor, ki je zanje zatočišče, zapik, postanejo metafora njihovih možganov. Nič čudnega, da zapirajo vrata in nočejo, da starši hodijo vanje – v sobe in v misli. Konflikt pa ne preveva le odnosov z bližnjimi, ampak tudi dogajanje v lastni notranjosti. Razpeti so med otroškostjo in odraslostjo. Starše imajo radi, a jim gredo totalno na živce. Na koncu predstave z njimi spregovorijo prek napisov. Tako v prizoru, ki je še posebej ganljiv, izrazijo vse, česar na glas ne morejo ali nočejo.

»Čist’ isto! Čist’ isto!« je bilo med eno izmed uprizoritev slišati odzive iz ust najstnikov in njihovih staršev. Predstava, ki postavlja most čez medgeneracijski prepad, je uteha za ene in druge. Spodbuja spremembo pogleda na puberteto; gre za dejavno obdobje, ne le fazo, ki jo je treba prestati in pretrpeti. Bogastvo najstniškega doživljanja, drznost, iznajdljivost, ustvarjalnosti in občutek, da je vse mogoče, lahko navdihujejo in oplajajo tudi odrasle, namesto da jih le spravljajo ob živce.

Povezanost nastopajočih na odru je organska, delujejo kot nekakšno najstniško pleme, ves čas se podpirajo in spodbujajo drug drugega, čeprav se seveda tudi mladostniško izzivajo. V igrici Nikoli, res nikoli vstopijo v interaktivni odnos s celotnim občinstvom, pri katerem spodbudijo reminiscenco na lastno (pre)drznost, a na koncu izziva dokažejo, da kolektivno premorejo več drznosti kot posamezno kdor koli v dvorani.

Družinski ogled Viharja v glavi omogoča dragocen uvid, samorefleksijo in seveda spoznanje, da v tem, kar doživljamo, nismo izjema, da gre za podobno dinamiko v vseh sodobnih najstniško-starševskih odnosih. Ne preseneča, da se predstava, ki je, kot njeni protagonisti, pristna, divja, nepredvidljiva, duhovita in očarljiva, vsakokrat konča s stoječimi ovacijami.

Saša Eržen, Mladina

Mladostništvo ni nekaj, kar je treba pretrpeti, preživeti in pustiti za seboj s čim manj brazgotinami. Spremembe v možganih, ki pomagajo pri edinstvenem pojavu mladostnikove psihe, lahko vplivajo na razvoj lastnosti, ki nam ne služijo samo v letih mladostništva, ampak če jih pametno uporabljamo, tudi pri vstopu v odrasli svet in v njem. Način, kako plujemo po letih mladostništva, neposredno vpliva na kakovost preostalega življenja.

Daniel J. Siegel, profesor klinične psihiatrije, Vihar v glavi

POSEBNA PONUDBA: V želji, da si predstavo ogleda čim več družin oz. staršev in tudi otrok, smo pripravili posebno ponudbo: vstopnico za ogled predstave plačajo samo starši, najstnikom omogočamo brezplačen ogled predstave! Predstave, ki je v Ljubljani razprodana že mesece!