Nihče ne želi zapustiti doma

10.2.2019 | 12:00

Župnik iz Čandreža Karel Bolčina, sestra  Slavka Cekuta, vodja brežiške Župnijske karitas Zinka Žnideršič in  voditelj Alen Salihović so bili del okrogle mize v Slomškovem domu.  (Foto: I. Vidmar)

Župnik iz Čandreža Karel Bolčina, sestra Slavka Cekuta, vodja brežiške Župnijske karitas Zinka Žnideršič in voditelj Alen Salihović so bili del okrogle mize v Slomškovem domu. (Foto: I. Vidmar)

Brežice - Kaj je dom, so se v četrtek, 31. januarja, spraševali udeleženci okrogle mize s tem naslovom, ki jo je v Slomškovem domu v Brežicah pripravila Slovenska karitas. Dom je tam, kjer si sprejet, pravi v Siriji rojeni Vael Hanuna, sin palestinskega begunca in slovenske migrantke, ki v Sloveniji živi že trideset let. 

»Vsak ve, kaj je dom, vi pa dobro veste, kaj so migranti …« je Brežičane nagovoril generalni tajnik Slovenske karitas Cveto Uršič, »… dobro ste spoznali ljudi, ki so morali iz različnih vzrokov zapustiti dom. Pomagali ste beguncem, ljudem, ki so na poti, tako kot smo vsak na svoj način tudi mi na poti.«

»Ko so prišli, sem brez pomisleka priskočila na pomoč. Moji starši in stari starši so bili izgnani, tudi moževi. Mož je bil rojen v taborišču. Ko je bilo konec vojne, so en mesec hodili domov, kjer so našli prazno hišo in prazno klet. Tudi zaradi tega mi ni bilo težko vstati, ko so me poklicali ob štirih zjutraj in mi povedali, da so prišli begunci. S sodelavko sva šli v skladišče in pomagali. Videla sem reveže. Najprej so prišle družine. Tudi po trinajstkrat na dan sem šla v center po pomoč, spremljala sem vse ekipe in nobenih naporov in utrujenosti nisem čutila,« se begunskega vala leta 2015 spominja Zinka Žnideršič, vodja brežiške Župnijske karitas. Ko je voditelj okrogle mize, sodelavec Radia Ognjišče Alen Salihović, pripomnil, da so takrat v medijih o tem potekale vroče polemike, ki so šle od ene do druge skrajnosti, je Zinka povedala, da tega, kar so govorili v medijih, na terenu ni videla, videla je le, da je treba tem ljudem pomagati, in dodala: »Moje sporočilo je, da se ne bojte teh ljudi in ne mečite vseh v en koš.«

Sestra Slavka Cekuta, ki je bila 11 let misijonarka v Albaniji, je predstavila svojo izkušnjo iz krajev, od koder tudi prihajajo migranti. »Ko sem leta 2004 prišla v Albanijo v sirotišnico, je bilo tam 30 otrok brez staršev, pobranih z ulice, zlorabljenih. Nekoliko pozneje sem se srečala tudi z dekleti, ki so bila prodana v prostitucijo. Zaradi tega so morala zapustiti družino, ki se jim je odrekla. Pomagale smo jim, da so končala šolo in šla študirat. Tam je velika revščina, država ne funkcionira, ljudje bi radi ostali doma, so pridni in bi radi delali, a nimajo priložnosti, zato morajo iti. Najbolj bi pomagal dober izobraževalni sistem. A tam se ocene in diplome kupujejo, kdor pa se uči in zna, ni tako dobro ocenjen. Mladi izobraženci zaradi vsega tega in zaradi otrok načrtno odidejo v tujino in se nikoli več ne vrnejo. Drugače je z mladimi moškimi, ki dom zapustijo zaradi revščine. Ti se, ko v tujini zaslužijo, praviloma vrnejo domov,« je povedala in predstavila izkušnje z albanskimi migranti, ki živijo pri nas: »Vsak človek je vreden dostojanstva, ne glede na to, od kod prihaja in kdo je. Problem je, da ne poznajo jezika, da ne znajo slovensko in ne morejo pojasniti, kakšne težave imajo. Ženske so nezaposlene, moški delajo sezonsko. Pomoč potrebujejo predvsem pozimi. Ženske nas marsikdaj obiščejo, da dobijo vsaj toplo besedo. To, kar poslušamo po medijih, ni isto kot tisto, kar doživljamo na terenu. Eno so mediji, drugo so ljudje, ki se znajo odpreti. Danes na vasi in tudi v mestih ni več, kot je bilo, ni več take indiferentnosti do teh ljudi.«

Karel Bolčina, župnik v Štandrežu pri Gorici in škofov vikar za Slovence v Italiji, je predstavil svoje izkušnje z migranti v zamejstvu in odgovoril na svarila, da ti ljudje ogrožajo našo 'evropsko' in 'krščansko' identiteto: »Ohraniti svojo identiteto ni težko, če se zavedaš, kdo si, če si trden. Imeti odnose z drugimi je bogatenje, ni zanikanje samega sebe. Gorica je kraj, kjer se je v Italiji največkrat sešla komisija za obravnavo prošenj za bivanje v Evropi. V Italiji je tako, da moraš, da bi dobil pravico do zakonitega bivanja in s tem do dela, tam živeti dve leti. Kaj naj ti ljudje počnejo ta čas, če ne smejo delati. Ko so si našli zaščito v predoru, se je ena od naših žensk spomnila, da bi jim skuhala. Hitro so se ji pridružile tudi druge. Ko so morali zapustiti predor, smo jim v cerkvi kljub nasprotovanju oblasti ponudili prenočišče in topel obrok. V tej pomoči so se naše družine zelo povezale, vsi so nekaj delali. Ko so mladim migrantom prinesli hrano, ko so se spoznali s temi fanti, so domov odšli spremenjeni. Vsaka država je del Evrope in vsaka mora nekaj narediti. Kot je dejal papež Frančišek, smo mi prva pomoč, pomagamo ne glede na to, kdo je to, tudi če je največji kriminalec, potem jih posredujemo drugim (državi), ta pa naj jih razvrsti v 'bolnišnične oddelke', kamor sodijo. Danes se stare kuharice, ki so začele kuhati za migrante, že umikajo, pa ne zaradi tega, ker si tega ne bi želele ali mogle. Njihovo vlogo so prevzeli fantje sami. In kako dobro kuhajo, delajo po svojem okusu in nikoli nič ne ostane.

Vael Hanuna

Vael Hanuna

Vael Hanuna je tudi sam migrant. Pred 30 leti je prišel v Slovenijo iz Sirije, kjer se je rodil očetu Palestincu, beguncu, ki je študiral v Sloveniji, in materi Slovenki, ki se je za selitev v Sirijo odločila tudi zaradi nekaterih težav, ki jih je imela, ker je bil njen oče pri domobrancih. »Ko sem v Siriji končeval šolanje, smo začutili, da Palestinci tam nismo več dobrodošli. Starši so nas, otroke, ko smo končali šolo, drugega za drugim poslali v Slovenijo, na koncu so za nami prišli tudi oni. Mama je v Siriji živela 20 let in tam je bila dobro sprejeta. Ko je bila na smrtni postelji, je zadnji teden govorila arabsko. Jaz nisem želel zapustiti Sirije, ki je bila moj dom, vendar so me v Sloveniji dobro sprejeli in zdaj je moj dom tukaj. Starši so mi v otroštvu in mladosti dali vse najboljše od obeh kultur. Ko je leta 2015 prišel k nam begunski val, mi je bilo jasno, kaj je treba storiti, kako je treba te ljudi sprejeti. Zjutraj jih je bilo 20, 30, zvečer pa že dva tisoč. Ti ljudje so dejansko bežali. Bežali so pred vojno in revščino, ker tam, kjer je bil njihov dom, niso mogli več živeti. Ko sem prišel do njih, so lahko končno povedali, kaj želijo, saj sem bil prvi, ki sem razumel njihov jezik. Srečal sem tudi brata mojega učitelja arabščine. Pogovarjala sva se, zakaj bežijo. Povedal je, da ne moreš, če ne pripadaš nobeni strani, preživeti, moraš zbežati. V Siriji ni tako, kot je bilo med vojno pri nas, ko so bili tu partizani in Nemci, in si vedel, kam moraš iti. V Siriji je pet različnih strani, vojni rok pa traja šest let, če ga preživiš. Tem ljudem ni lahko zapustiti doma. Ne poznajo jezika, ne poznajo kulture krajev, kamor bežijo. Doma so bili inženirji, zdravniki, profesorji ali obrtniki, imeli so svoje delavnice, a so vse pustili in šli. Če ne veste, kaj storiti s temi ljudmi, vprašajte starejše, ki imajo njihovo izkušnjo iz druge svetovne vojne. Nekateri pravijo, da ti ljudje nimajo izobrazbe. Imajo jo, vsak nekaj zna. Ko sem pomagal v Dobovi, sem med migranti srečal svojo sestrično, zdravnico. Povedali mi je, da si želi samo, da bi jo sprejeli. Nekaj mesecev pozneje je že delala kot zdravnica v begunskem centru, kjer je imela to prednost, da je znala arabsko, da je poznala bolezni iz arabskega sveta, ki jih pri nas ni, prav tako zdravila, ki se pri nas ne uporabljajo. Če me vprašate, kje je dom – dom je tam, kjer si sprejet,« je svoje izkušnje predstavil Vael Hanuna.

Jana Lampe: Dokler se bodo ZDA in evropske države vtikale v arabski svet in Afriko, dokler bodo tem ljudstvom kradle nafto, diamante in banane in bombardirale domače tovarne, da ljudje ne bi imeli dela, bo tako, kot je.

Za stvari, ki se dogajajo v deželah, od koder k nam prihajajo ti ljudje, je odgovoren tudi in predvsem razviti svet, meni Irma Šinkovec iz sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč Ministrstva za zunanje zadeve: »Zavedati se moramo, da več kot dve tretjini ljudi na svetu živita bistveno težje kot mi. Smo del razvitega sveta in smo tako odgovorni, smo donatorji, prispevamo v sklade in sodelujemo pri več projektih. Vzrokov za migracije je več – revščina, lakota, podnebne spremembe, vojna, nemožnost zaposlitve in dela. Pri pomoči je zelo pomembno izobraževanje, ljudi naučiti, kako si pomagati. Ti razvojni projekti pravzaprav zmanjšujejo pritiske, zaradi katerih morajo ljudje zapustiti dom, kjer ne morejo živeti. Pomembna je tudi pomoč v begunskih centrih in taboriščih. Poznamo 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki jih moramo uresničiti na lokalni in globalni ravni. Cilji so med sabo prepleteni. To, kar se dogaja v Afriki, vpliva na nas in obratno.«

Kaj se dogaja v Afriki, zelo dobro ve Jana Lampe, vodja mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči na Slovenski karitas, ki se je pred nedavnim vrnila iz Srednjeafriške republike, pred tem je bila tudi v Ruandi in Burundiju. »Vsi Afričani, ki živijo v Franciji, bi raje živeli v Afriki, če bi bili tam pogoji za življenje. Rešitev tega velikega problema je tudi v ekologiji, ustaviti moramo podnebne spremembe, prenehati izkoriščati poceni delovno silo, vlagati moramo v razvoj revnih držav, izobraževanje, socialo, prenos znanj in okolju prijaznih tehnologij. Rešitev je tudi program Z delom do dostojnega življenja. V Afriki ljudje niso leni, želijo si živeti od svojega dela. Dokler se bodo ZDA in evropske države vtikale v arabski svet in Afriko, dokler bodo tem ljudstvom kradle nafto, diamante in banane in bombardirale domače tovarne, da ljudje ne bi imeli dela, bo tako, kot je,« je prepričana Lampetova.

Igor Vidmar

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava