Kjer je volja, je vse mogoče: Sandra od ramen navzdol ni čutila ničesar

12.2.2019 | 14:30

Sandra Košar je zaposlena v Knofu, kjer se izvrstno počuti. (Foto: J. A.)

Sevnica, Krško - Pogovor s Sandro Košar z Žigrskega Vrha pri Sevnici je kot terapija, saj s svojo umirjenostjo in toplimi besedami sogovornika popelje stran od malih skrbi, odpre mu nov svet in pomaga spoznati, kaj je tisto, kar je pomembno.

Srečava se v Knofu v Krškem, kjer drugo leto prek javnih del opravlja administrativna dela. Kaj so administrativna dela, je v teh časih težko odgovoriti na kratko, saj to pomeni velik nabor različnih dejavnosti.

ZANIMALO JO JE OBLIKOVANJE

To Košarjevi zelo ustreza. Pripravi akt in vse potrebno za ustanovitev zavoda, podpira promocijske aktivnosti, ko piše promocijska besedila, oblikuje slikovno gradivo. Podpira tudi delo generalne sekretarke Združenja socialne ekonomije Slovenije z objavljanjem na več spletnih straneh, družbenih omrežjih ter s promoviranjem članov, vpisanih v katalog Kupujem odgovorno …

»Po izobrazbi sem upravni organizator in del obveznosti je direktno z mojega področja, marsikaj sem se naučila. Tu sem pridobila predvsem znanje s področja digitalnih medijev in oblikovanja. Oblikovanje me je zanimalo že prej in vesela sem, da mi je šefinja Mojca Žganec Metelko dala možnost, da se spoznam s programom, v katerem to lahko počnem. Na izobraževanju sem se naučila osnov, pozneje pa sem se z delom veliko naučila še sama,« pojasni in pokaže nekaj svojih oblikovalskih izdelkov, ki so prav lični, med drugimi tudi koledar za letošnje leto, ki pa je zelo adrenalinski. Več o njem v sklepnem delu.

Ko dela z računalniško miško, zelo spretno uporablja obe roki. (Foto: J. A.)

INVALIDKA?

Če človek ve, da je sogovornica invalidka, in mu ni znano, zakaj, je sprva precej zmeden, saj se ji na prvi pogled ne vidi, da bi bila kaj drugačna od večine: hodi, govori, vidi … Šele v trenutku, ko na računalniku začneva gledati plodove njenega dela, opazim, da tipka s členki mezincev. Ko uporablja računalniško miško, jo drži z obema rokama in spretno križari sem ter tja. Tako ugotovim, da ima očitno težave z rokami. Ko zagledam zvezek poleg njenega računalnika, me postane sram ob mojih hieroglifih v bloku, saj so njeni zapiski v primerjavi z mojimi pravo lepopisje. Pa čeprav si mora pri pisanju z desnico pomagati tudi z levo roko.

PRENEHALA DIHATI

Do 13. leta je bila povsem običajno dekle. Dan, ko se ji je spremenilo življenje, se na prvi pogled ni zdel nič posebnega. »Bilo je 2. maja 1994. Vse se je zgodilo zelo hitro. Imeli smo obiske in otroci smo se igrali z balonom. Začelo me je boleti za lopatico, bila sem vedno bolj utrujena in najprej sem pomislila, da sem pretiravala z aktivnostmi, saj smo bili prejšnji dan tudi na Lisci, kamor smo za 1. maj navadno hodili. Šla sem na kavč, kakšno uro sem ležala in nisem več vstala. Peljali so me v zdravstveni dom, od tam v bolnišnico v Celje in potem v Ljubljano,« pripoveduje.

Doda, da je imela veliko srečo, da so v Celju počakali na tako reševalno vozilo, ki je bilo popolnoma opremljeno, in da jo je na poti v Ljubljano spremljal tudi zdravnik, saj je med potjo prenehala dihati.

TRANSFERZALNI MIELITIS

Čeprav ravnotežje ni njeno močno področje, se je spoprijela tudi z drsanjem. (Foto: osebni arhiv)

Pozneje so ji povedali, da je vse skupaj zakuhal transferzalni mielitis. »Takrat so mi rekli, da sem prvi pacient s to diagnozo v Sloveniji. Že dolgo nisem več edina, saj so pozneje zboleli še drugi, sama vem za tri. Poškodoval mi je živčne ovojnice na hrbtenjači med C4 in C6, zato od ramen navzdol nisem čutila ničesar. Ničesar nisem mogla premikati, dva meseca sem bila na aparatu za dihanje.«

Ker je bila prvi tovrstni primer v državi, so se zdravniki v času zdravljenja posvetovali tudi s tujimi strokovnjaki in sproti reševali zaplete, ki so se pojavljali – pljučnice, težave s slinavko, tromboza …

Glede zdravstvene oskrbe nima nobenih pripomb. Poudari, da so zanjo na infekcijski kliniki, kjer je preživela tri mesece, na pediatrični kliniki, kjer je ostala en mesec, in v Soči, kjer je bila okoli sedem mesecev, zelo lepo skrbeli. »Vsa čast mojim staršem, še posebej mami, ki je bila vsak dan pri meni. Zdravniki so mi kasneje rekli, da mi je ona dala več kot polovico terapije.«

NAJPREJ ZAČUTILA PRSTE NA NOGAH

Že na infekcijski kliniki se ji je telo postopoma začelo prebujati. Najprej je začutila prste na nogah, kar ji je bistveno olajšalo življenje, saj prej ni mogla niti pozvoniti, da bi lahko priklicala zdravstveno osebje. »Na nožni prst so mi takrat namestili zvonček na gumici, in če sem kaj potrebovala, sem lahko pozvončkljala.«

Potem so se občutki v veliki meri vrnili tudi v preostale dele telesa, čeprav izpostavi, da njeno telo ni več takšno, kot je bilo. »Prsti niso gibljivi, imam težave v komolcih, desna roka je nekoliko manj gibljiva od leve. Imam tudi druge težave, z ravnotežjem na primer. Ampak glede na to, da v nekem trenutku nisem mogla nič, je to super!«

NI POSTALA VETERINARKA

Njena invalidnost je vplivala tudi na izbiro poklica. Preden se ji je življenje obrnilo na glavo, je razmišljala o tem, da bi postala veterinarka, saj ima rada naravo in živali, potem je vedela, da to ne bo šlo. Vpisala se je na srednjo šolo v nekdanjem Zavodu za invalidno mladino v Kamniku (sedanji Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje – CIRIUS). »Najprej sem naredila program poslovni tajnik, potem še poslovni tehnik, sledil je nov izziv: fakulteta. Ko sem šla v Kamnik, sem na začetku imela malo krize, saj sem bila v internatu in se je bilo treba navaditi, da poleg ni staršev. Potem pa je bilo dobro, imela sem super sostanovalko Nadjo iz Šoštanja, ki sedaj živi v Velenju. Obema se je zgodilo isto, imeli sva isto bolezen, le da je ona zbolela nekaj mesecev za mano.«

UPOKOJITEV? NE, HVALA!

Čeprav bi lahko objokovala vse tisto, kar je izgubila, tega ni počela, prav tako se nikomur noče smiliti. »Bila sem šokirana, ko so me po srednji šoli vprašali, če se bom upokojila. Takrat bi se res lahko, ampak bila sem zgrožena nad vprašanjem, saj sem se šolala z namenom, da se bom enkrat zaposlila.«

Želja imeti službo in delo ter biti koristna sebi in drugim je pri njej stalno prisotna. »Priznam, da je pri nas na neki način kar dobro poskrbljeno za invalide, vendar pa imamo veliko težav z zaposlovanjem. Mislim, da se nam delodajalci bojijo dati možnost. Ne vem, ali imajo slabe izkušnje ali kaj. A ko naletiš na pravo osebo brez predsodkov, tako, ki daje možnosti težje zaposljivim, je vse lažje.«

Vesela je, da so ji vrata odprli v Knofu, kamor je najprej prišla prek programa ocena dela, potem pa so jo lani zaposlili prek javnih del. Prej je štiri leta iskala zaposlitev, pred tistim je dobro leto prek ocene dela delala na centru za socialno delo. Na lastni koži je spoznala, da danes ni lahko najti službe, če si invalid.

V DRUŠTVO NAJPREJ ZARADI REHABILITACIJE

Med obnovitveno rehabilitacijo je poskusila krmariti ladjico. (Foto: osebni arhiv)

Pravzaprav si je danes treba izboriti vse pravice. Tako je tudi ugotovila, da prijatelji, ki so bili na invalidskih vozičkih in so člani društev paraplegikov, vsako leto hodijo na rehabilitacije. Ker se je dobro zavedala, da tudi ona potrebuje redne obnovitvene rehabilitacije, je začela raziskovati, v katero društvo sploh sodi. To je bilo pred dobrimi šestimi leti. »Prošnjo za včlanitev sem poslala na društvo paralitikov, v njem so ljudje s paralizo določenega dela telesa, in na društvo paraplegikov. Pri paralitikih so me zavrnili, komisija pri paraplegikih pa je moje članstvo odobrila."

Čeprav jo je v Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja pripeljala želja oz. potreba po rehabilitaciji, pa poudari, da je dobila veliko več kot le to, od srečanj, druženj, delavnic. »Vedno grem rada na društvo, četrto leto sem tudi v upravnem odboru.«

Prizna, da ima, odkar je v službi, na žalost bolj malo časa in energije za druge stvari, tudi za društvo.

V 15 LETIH 425 TERAPIJ

S partnerjem Brankom se rada vozita tudi z motorjem. (Foto: osebni arhiv)

Poleg obnovitvenih rehabilitacij ji pri ohranjanju telesnih zmogljivosti pomagajo tudi redne fizioterapije. »Če je le mogoče, grem enkrat na teden k fizioterapevtki Nataši Beršnak v Sevnico. »Ravno zdaj sva računali, da sem bila od leta 2003 pri njej že 425-krat. Je super fizioterapevtka, ki se veliko izobražuje in mi pomaga ohranjati, kar imam.«

Zelo ponosna je na svoje domače, ki ji ves čas stojijo ob strani, tako na starše kot sestro, ki že nekaj let živi v Ljubljani in je poskrbela za to, da ima tri nečakinje in enega nečaka.

NJUN KOLEDAR

Takole je videti februarski list koledarja, ki ga je oblikovala. (Foto: osebni arhiv)

Veliko energije in sreče pa v njeno življenje prinaša tudi partner Branko Dovgan iz Šentruperta. »Zelo je razumevajoč do mene. Našla sva se na plesu, nekaj časa sva se samo družila in šele potem sva postala par. Spoznal me je tako, kot sem. Nikoli nisem občutila, da bi ga moja invalidnost motila ali da bi se me sramoval. Super je!«

Lani sta naredila svoj koledar za letošnje leto, o katerem pišem uvodoma. »On je prispeval fotografije, jaz pa sem ga oblikovala.« Koledar je res izjemno slikovit, uporabila sta fotografije Branka, ki leti z zmajem, pa tudi takšne, ki jih je fotografiral z višine.

Letenje privlači tudi njo. »Tudi jaz sem že pred leti letela. Bratranec Bojan me je peljal z motornim zmajem, bilo je nepozabno. Takrat se z Brankom še nisva poznala. Skupaj z njim ne morem poleteti, ker z omejitvami, ki jih imam, z zmajem ni mogoče leteti v tandemu, zato sem se odločila, da bom letos poletela s padalom, seveda v tandemu.

Sandra Košar s svojim življenjem dokazuje, da je tam, kjer je volja, vse mogoče. Ne boji se ovir, kje pa, ona jih ne vidi, to so zanjo samo izzivi, ki jih je mogoče premagati. In prav je tako!

Članek je bil objavljen v januarski prilogi Dolenjskega lista Živa, ki je izšla 31. januarja 2019.

Janja Ambrožič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava