dolenjska

90 let Šolskih sester de Notre dame v Šentjerneju

22.2.2019 | 11:00 | Besedilo in fotografije: L. Markelj

S. Marjeta Fajdiga, g. Anton Trpin in s. Karmen Balgač, trojica iz župnije Šentjernej.

Šentjernej - Med redovnimi skupnostmi v novomeški škofiji so tudi Šolske sestre de Notre dame, ki delujejo na dveh krajih v Novem mestu in v Šentjerneju. Nedavno je minilo 90 let od obstoja šentjernejskih notredamk, ki zelo prispevajo k razgibanemu verskemu in družbenemu življenju.

Tako je bilo vsa leta in tudi zato so priljubljene in spoštovane. Trenutno v Šentjerneju delujeta le dve sestri: s. Karmen Balgač ter s. Marjeta Fajdiga.

Red Šolskih sester de Notre Dame je leta 1833 na Bavarskem ustanovila blažena Mati Terezija Gerhardinger. V Slovenijo so sestre prišle leta 1886 najprej na Dolenjsko. Nastanile so se v Šmihelu pri Novem mestu in takoj začele s svojim poslanstvom. Ustanovile so meščansko in gospodinjsko šolo in celo prvo šolo za gluhoneme v slovenščini. Iz Šmihela se je red postopoma širil v različne kraje Slovenije.

Hiša sester notredamk v Šentjerneju

Prihod pod Gorjance

Prve sestre so v Šentjernej prišle na prošnjo tamkajšnjega župnika Antona Lesjaka konec leta 1928, in sicer sta bili dve: s. Jožefa Nagelj je bil strokovna učiteljica, s. Boleslava Stanovnik pa kuharica. Hišo v bližini farne cerkve je v ta namen dala na razpolago šentjernejska faranka. Takoj sta začeli z gospodinjskim tečajem, ki naj bi mladim dekletom dal vse veščine in znanje, ki jih bodo kot bodoče matere, žene in gospodinje potrebovale v svojih družinah. Postopoma se je tečaj razvil v gospodinjsko-kmetijsko šolo, ki je trajala vse leto šest mesecev. Dekleta so se učila peke, kuhe, priprave jedi, strežbe pri mizi, konzerviranja sadja in zelenjave, pranja, likanja, pospravljanja in šivanja.

Brez psa pa ne gre, pravita redovnici.

Sestre so poučevale tudi nego bolnika in dojenčka, lepo vedenje, preprosto družinsko knjigovodstvo ter praktičen pouk na polju, vrtu in z živino. Veliko pozornost so posvetili verskemu pouku oz. poglobitvi veroučnega znanja. Zanimivo je, da je iz Šentjerneja izšlo več kot deset gospodinj, ki so gospodinjile po župniščih. Dekleta so v šolo prihajala od vsepovsod, v hiši so tudi prenočevala. Gospodinjsko-kmetijska šola, ki je imela državno priznanje banovine, je delovala vse do leta 1945.

»Kmečki vrtec«

Skupna fotografija s praznovanja jubileja. (Foto: arhiv Župnije Šentjernej)

Poleg šole so sestre odprle tudi vrtec, ki bi mu lahko rekli kar kmečki, saj je deloval v poletnem času. Sestre so varovale otroke, da so kmetje lažje kmetovali. Sestre so otrokom poleg osnovne vzgoje nudile tudi molitve, lepo vedenje, risanje in lažja ročna dela.

Ob delu v šoli in vrtcu pa so notredamke pomagale tudi v cerkvi in ljudem. Sestre so skrbele za cerkveno perilo, peko hostij, krašenje cerkve, pomagale so kot kuharice pri cerkvenih slovesnostih, obiskovale so bolnike…

Druga svetovna vojna je vse to zavrla, šola in vrtec sta bila ukinjena. Sestre so se morale prilagoditi novim razmeram. V hišo so morale leta 1948 čez noč sprejeti šentjernejske duhovnike, ki jih je tedanja komunistična oblast pregnala iz župnišča. V težkih in skromnih razmerah so delovali naprej. Poleg katehez so delale tudi na polju, da so lahko preživele. Sestre so se močno zapisale v zgodovino Šentjerneja in današnji dve sta nenadomestljivi za pastoralno delo.

Njuni osebni zgodbi, zakaj sta se odločili za redovništvo in kaj vse počneta v Šentjerneju, si lahko preberete v zadnji, januarski številki Žive, prilogi Dolenjskega lista. Da so sestre pravi blagoslov za šentjernejsko škofijo, pa pravi župnik  Anton Trpin, ki s sestrami v župniji pod Gorjanci že trideset let »gradi božje kraljestvo.«

‹ nazaj