Na Krakarjevih dnevih tudi o skrbi za dediščino

24.2.2019 | 11:40

Pogovor Andreje Brancelj Bednaršek z gostoma.

Semič - Kulturno društvo Orel Semič je v minulih dneh v Kulturnem centru Semič pripravilo že 23. Krakarjeve dneve v spomin na pesnika, prevajalca, literarnega zgodovinarja, novinarja, urednika ter semiškega rojaka Lojzeta Krakarja. V četrtek, 14. februarja, je bil literarni večer poezije Otona Župančiča, ki so ga z glasbenim programom popestrili učenci Glasbene šole Črnomelj. Minulo nedeljo je bil koncert pevskih zborov in pritrkovalcev, včeraj zvečer pa osrednja prireditev.

Na osrednji prireditvi je umetnostna zgodovinarka in etnologinja, sicer pa direktorica Belokranjskega muzeja iz Metlike, Andreja Brancelj Bednaršek v goste povabila arheologa dr. Janeza Dularja in etnologa mag. Andreja Dularja, sinova prof. Jožeta Dularja, ki je med drugim ustanovil Belokranjski muzej. Za rdečo nit pogovora je gostiteljica izbrala moto: »Skrb za dediščino je poslanstvo, ki ga z veseljem opravljaš v dobrobit širše skupnosti.«

Dularja sta se v pogovoru spominjala svoje prehojene poti, ki je bila zelo bogata in polna uspehov. Ne nazadnje sta oba lani prejela pomembni priznanji. Andrej Dular, sicer muzejski svetnik in eden redkih univerzalnih muzealcev na Slovenskem, je prejel Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo, kar je najvišje priznanje na področju muzealstva v naši državi. Janez pa je prejel naziv častnega metliškega občana. Priznala sta, da ju priznanja pobožajo po njunih dušah, saj to pomeni, da je njuno delo nekdo opazil.

Spominjala sta se časov, ko je bilo njuno življenje tesno povezano z Belokranjskim muzejem, kar je razumljivo, saj se je v Dularjevi družini pogovor najbolj pogosto sukal prav okrog muzeja. Ne nazadnje sta oba po diplomi začela svojo poklicno pot prav v Belokranjskem muzeju, katerega ravnatelj je bil njun oče. A nista opravljala le del, za katera sta se usposobila med študijem, ampak sta morala poprijeti prav za vsako delo. Celo beton sta mešala in menjavala stekla na oknih.

Andrej je že 33. leto zaposlen v Etnografskem muzeju, Janez pa se je upokojil potem, ko je bil kar 40 let zaposlen na Inštitutu za arheologijo v Ljubljani. Še danes pa velja za največjega strokovnjaka za slovensko naselbinsko arheologijo. Kot arheolog pa Janez ni mogel mimo tega, da Belokranjski muzej od takrat, ko je odšel v Ljubljano, ni imel več arheologa. Zdelo se mu je nedopustno, da Bela krajina kot edina pokrajina v Sloveniji nima arheologa in prepričan je bil, da bi morali biti Belokranjci bolj vztrajni, da bi ga dobili.

Za glasbeni program so poskrbeli učenci nove semiške glasbene šole Gradus ad Parnassum. Gostom pa se je zahvalila Helena Banovec, predsednica kulturnega društva Orel Semič.

Besedilo in fotografije: M. Bezek Jakše