gospodarstvo

Pri Novinčevih še vedno vlivajo po starem

13.4.2019 | 12:45 | Boris Blaić

Stane Novinc je na dnevu odprtih vrat predstavil potek obnove nekdanje železolivarske stavbe in postopke ulivanja železa. (Foto: B. B.)

Rogač za sezuvanje čevljev je lahko lepo in tudi protokolarno darilo. (Foto: B. B.)

Dvor - Čeprav so peči nekoč slavne dvorske železolivarne ugasnile že pred skoraj 130 leti, ulivanje umetelnih železnih izdelkov na Dvoru živi še danes. Zakonca Novinc sta namreč v sodelovanju z metalurgom Primožem Mrvarjem, profesorjem na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti, leta 2014 v prostorih nekdanje železolivarne uredila muzej železarstva in produktni center, v katerem po starih postopkih še danes nastaja nekaj zanimivih izdelkov.

Ulivanje poteka v stavbi tik ob reki Krki, v kateri so bile nekoč delavnice za obdelavo (čiščenje in brušenje) odlitkov, za vzorno opravljeno prenovo pa sta Stanko in Stanka Novinc pred kratkim prejela tudi priznanje projekta Šola prenove. Zato so v četrtrek pripravili dan odprtih vrat, na katerem so predstavili potek obnove in dejavnost, s katero se ukvarjajo.

Kot je poudaril Novinc, vse skupaj ne bi bilo mogoče, če ne bi bilo uspešnega družinskega podjetja Kovinska galanterija Novinc (KGN), ki se že 35 let ukvarja predvsem z izdelavo veznih elementov in pohištvenega okovja. S svojimi izdelki so prisotni v večini slovenskih tehničnih trgovin, v zadnjih letih prodirajo tudi v trgovine v tujini, izdelujejo pa tudi elemente za večje znane kupce v tujini. Trenutno je v podjetju devet zaposlenih, med katerimi sta poleg njegove žene tudi oba sinova, v prostore nekdanje železolivarne pa so se preselili pred 8 leti.

Kot pripovedujeta Novinčeva, ima podjetje KGN svoje korenine v domači garaži na Dvoru, ko je tam pred dobrim desetletjem postalo pretesno, pa so začeli iskati novo lokacijo. To se je izkazalo za vse prej kot lahko nalogo, zato so bili zelo veseli, ko se je ponudila priložnost za odkup opuščenih prostorov železolivarne, ki so bili takrat še v lasti nekdanjega pohištvenega velikana Novolesa, ki je tam izdeloval stole in gugalnike.

Stavba, ki so ji v času Novolesa prizidali še manjšo industrijsko halo, je bila prazna že od začetka 90. let in v zelo slabem stanju. Novinčevi so proizvodnjo za potrebe podjetja KGN uredili v prizidku, nato pa so se z veliko potrpežljivosti in ljubezni lotili še urejanja starega poslopja.

Kot je poudarila Judita Podgornik, konservatorka z novomeške enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, so se Novinčevi pri obnovi posvetili predvsem zunanjosti, saj je bila notranjost že bolj ali manj uničena. Tako danes stavbo krasi ohranjena litoželezna strešna kritina, ki tudi po 150 letih ne kaže znakov rjavenja, ohranili so železne okenske rešetke, pa tudi nekatere notranje elemente, npr. litoželezna vrata in oporni steber. »Lastniki so naredili celo več, kot je bilo treba. Tako so denimo prezidali nekatere stene in ponovno vgradili stara okna, ki so jih našli na podstrešju, prenovili pa so tudi del kamnitega kanala pod hišo, po katerem je nekoč tekla voda, ki je poganjala stružnice, brusilne in druge stroje. To je lahko vzor in spodbuda državi, da primerno poskrbi za spomenik na drugi strani ceste,« poudarja Podgornikova.

V mislih ima projekt urejanja preostalega kompleksa nekdanje železolivarne, kjer ministrstvo za kulturo v neposredni bližini Novinčevih začenja 2 milijona evrov velik projekt, v sklopu katerega bodo v naslednjih letih prenovili stavbo nekdanje modelirnice, t. i. Lončarijo, in strojnico (Trajberk), vse skupaj pa uredili v informacijski center o tukajšnji naravni in kulturni, predvsem tehniški dediščini.

Novinčevi prenovo, za katero je ministrstvo pred dnevi pridobilo gradbeno dovoljenje, pozdravljajo, saj pričakujejo plodno sodelovanje z bodočim javnim zavodom. S skupnimi močmi bi namreč lažje privabili več obiskovalcev, saj tisti, ki prihajajo, že zdaj ne skrivajo navdušenja nad bogato muzejsko zbirko in litoželeznimi izdelki, ki še vedno nastajajo na Dvoru. Serije seveda niso tako velike kot nekoč, ko je tu delovala ena najpomembnejših livarn v nekdanjem cesarstvu, in tudi izdelki niso tako raznoliki. A rogači, ki so jih nekoč uporabljali kot pripomoček pri sezuvanju škornjev, in drugi železni odlitki so danes morda še bolj privlačni kot nekoč.

Prispevek je bil objavljen v Dolenjskem listu 4. aprila 2019

‹ nazaj