Novomeške babice: »Na koncu od sreče jokamo vsi«

18.5.2019 | 16:10

Z leve proti desni: Jovanka Markovič, Martina Petakovič, Anica Kolar in Metka Kovačič ob stari opremi terenskih babic.

Ni bila le urica, a ob poslušanju njihovih spominov nihče ni gledal na uro, saj ti pričajo o čudežu novega življenja, družinski sprva negotovosti in nato neizmerni sreči, raznih dogodivščinah, smehu in joku. So tiste, ki ženske vodijo od prvega popadka do prvega objema novorojenčka. Za seboj jih ima vsaka po več tisoč. To so novomeške babice.

Babice so v obliki porodne pomoči obstajale že davno v zgodovini človeštva, iz preteklosti in porodov na domu poznamo vaške babice, o pravem poklicu babice na Slovenskem pa je mogoče govoriti šele z uvedbo prve babiške šole v drugi polovici 18. stoletja. Sledil je nenehen razvoj stroke, ki je zagovarjala varnost mater in novorojenčkov. Od leta 1992 imajo 5. maja svoj mednarodni dan in tradicionalno ga obeležijo tudi v novomeški porodnišnici. V ponedeljek so tako med drugim priredili Babiško pogovorno urico, kamor so povabili tiste babice, ki so pomagale otrokom na svet pod njihovo streho še od leta 1960.

VEČ KOT LE POKLIC

Na porodnem oddelku SB Novo mesto so v ponedeljek med drugim obeležili mednarodni dan babic.

Pogovoru je prisluhnilo nekaj bodočih mamic in z velikim zanimanjem babice današnjega časa, ki so nemalo znanja prejele prav od svojih predhodnic. To je bila tudi neke vrste rdeča nit obujanja spominov novomeških babic Jovanke Markovič, Anice Kolar, Metke Kovačič in Martine Petakovič. Prvi dve sta razmeroma novi med upokojenci, saj sta se od porodnic poslovili lani, Kovačičeva je v pokoju od leta 2012, Petakovičeva pa je bila v novomeški bolnišnici oz. porodnišnici babica od leta 1960 do 1975. »Opravila sem tedanjo dvoletno šolo, stara sem bila 21 let. Od ponedeljka do sobote sem bila tu na praksi, v nedeljo pa so me že pustili samo s petimi porodnicami!« je začela svojo pripoved in se med drugim spomnila na prve trojčke v novomeški porodnišnici, čeprav se je prvi otrok dejansko rodil že v reševalnem vozilu, poleg pa je bila tudi pri novomeških četverčkih, pa ne le ona, saj so se zamenjale kar tri.

Petakovičeva in Kolarjeva sta se spomnili predhodnic, ki so z lopatami pomagale graditi šolo za bodoče babice, pa tudi marsikaterega ginekologa in porodničarja, ki se je kot študent marsičesa naučil od njih. Podobno so svoje znanje nesebično predajale naslednjim babicam, Petakovičeva med drugim prav Markovičevi, ki je v Novo mesto prišla iz Bosne in še ni znala jezika, zato se ji je ob tokratnem snidenju za vso podporo posebej zahvalila. »Je bilo kar nekaj težav, če katera ni znala jezika. Me smo vpile, naj gre hitro po rjuho, ona pa se je vrnila z juho,« so v smehu obujale spomine.

11 TISOČ PORODOV

Vsako je poklic zaznamoval za vse življenje in večina jih še danes hrani polne albume fotografij »svojih« otrok in sporočil ali posvetil zadovoljnih mamic. Z marsikatero so še danes v stikih. Ena bolj znanih je zagotovo Kovačičeva, ki se lahko pohvali z 11 tisoč porodi. »Moja prva otročička,« še danes pravi dvojčkoma, ki jima je pomagala na svet in s katerima se še sliši, med drugim sta bila na srečanju »njenih otrok«, ko so jo leta 2000 razglasili za babico leta in je iz vsakega leta dela do tedaj gostila po enega. »Uživala sem v svojem poklicu in zagnala nemalo sprememb,« je povedala v ponedeljek in razkrila, da so bili pri njej prvič očetje tudi v porodni sobi. »Prvo leto je bil le eden, naslednje štirje, potem osem in danes je to skorajda normalna praksa,« je dodala in nadaljevala, da je v porodnišnici ustanovila in nato 28 let vodila materinsko šolo, vodila je tudi porode v drugih položajih, denimo stoje ali sede, organizirala žalovanje … »Spomnim se očeta, ki je želel otročička položiti na svoja gola prsa za tisti prvi stik kože na kožo. Seveda sem mu ustregla, v tistem pa je prišel zdravnik mimo in rekel: Poglej jo, Metka že dece slači!«

Kulturo rojevanja in razvoj babištva na Dolenjskem je raziskala dr. Irena Rožman.

»V porodni sobi in na oddelku je pomembno zaupanje. Potem gre vse lažje,« je dodala Kolarjeva, ki ima za seboj 4.600 porodov. Markovičeva je bila prepričana, da se bo upokojila ob številu 8.030, a je zadnji dan dela povila še enega več. Bila je ena glasnejših zagovornic čim bolj naravnega poroda: »Vsako pospeševanje popadkov je bilo zame poseg v naravo. Tu je bil nenehen boj z zdravniki.«

FANTEK ALI PUNČKA?

V njihovih časih so bili pogoji dela precej slabši, ko niso bile v porodni sobi, so med drugim sterilizirale medicinsko opremo, prekuhavale rjuhe, izdelovale vložke in tampone, ribale milo za klistir … Porodnišnica je danes povsem drugačna, tudi z vse več možnostmi alternativnih načinov poroda, ki pa to dejansko niso. Gostja pogovorne urice, etnologinja in kulturna antropologinja dr. Irena Rožman, ki je kulturo rojevanja in razvoj babištva na Dolenjskem natančno raziskala in objavila v znanstveni monografiji, je med orisom razvoja babištva od časov Marije Terezije do danes med drugim rekla: »Rojevanje kleče so poznale vse vaške babice, danes to stroka spoznava nazaj.« S seboj je prinesla tedanjo opremo t. i. terenskih babic, manjši kovček z različnimi aparaturami, ki so si jih vse z zanimanjem ogledale, nekatere še spominjale. V kovčku ni manjkala knjiga Porodništvo Vita Lavriča, iz katere so se učile še gostje pogovorne urice.

Kot omenjeno, to ni bila le urica, tako kot babištvu težko rečemo le poklic. Prej poslanstvo, kar priča tudi neizmerno veselje gostij ob podatku, da je v novomeški porodnišnici trenutno na praksi kar devet bodočih babic. Razkrile so jim še marsikatero anekdoto, kot je naslednja: Bila je zima in čas fičkov, par iz Bele krajine pa se je odpravil na dolgo pot do Novega mesta. Na Vahti je mati zavpila, da je časa zmanjkalo, zato je oče ustavil in otroka sta povila kar v vozilu. Zavila sta ga v njegov plašč, s kosom blaga zavezala popkovino, a ker nista imela druge opreme, jo je moral oče pregrizniti. Potem sta se odpeljala do porodnišnice, kjer pa je, v šoku in nevedoč, da je ves krvav po obrazu, vratarja še dolgo prepričeval, da potrebuje babico in ne kirurga. »Vsi so mislili, da je bila kakšna prometna nesreča, potem pa so v avtu našli mamico z dojenčkom. Za vse smo poskrbeli, tudi zanj, kolegice so mu skuhale kavo in potem je odšel. Takrat še ni bilo mobilnikov in tega, pa se je naslednji dan po službi vrnil in vprašal le eno: Kaj pa sploh imam, fantka ali punčko? Revček je bil prejšnji večer v takšnem šoku, da ni vedel, čeprav je za vse sam poskrbel,« je le eno od mnogih razkrila Kovačičeva.

Članek je bil objavljen v 19. številki Dolenjskega lista z dne, 9. maj 2019.

Besedilo in fotografije: Mirjana Martinović

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava