Intervju, Tomislav Jovanović Tokac: Razpadanje je naravno človeško stanje

22.5.2019 | 19:40

Novomeška skupina Dan D je pred tedni izdala svoj šesti studijski album Knjiga pritožb in pohval (Milo za drago), ki ga bo 24. maja skupaj s svojimi največjimi uspešnicami predstavila na velikem koncertu v ljubljanskih Križankah. Morda bo to celo zadnji koncert priljubljene skupine, saj je namigov o razpadu vse več, nekateri so skriti kar na novi plošči. O tem, kako težko je vztrajati na dolge proge, o profesionalizmu, ki ga manjka v slovenski glasbi, njegovi vlogi pri razcvetu dolenjske glasbene scene, prihajajočem samostojnem albumu, smo se pogovarjali s pevcem in glavno ustvarjalno silo skupine Dan D Tomislavom Jovanovićem - Tokcem.

Nova plošča, Knjiga pohval in pritožb, je zunaj. Katerih prihaja več, prvih ali drugih?

Za zdaj se še zbirajo vtisi in s tem se še ne ukvarjam.

Vam je mar, kaj si o plošči mislijo drugi?

Seveda mi je. Če mi ne bilo, se ne bi ukvarjal z glasbo.

Sprašujem zato, ker se mi zdi, da bi lahko kot avtor nizali hite drugega za drugim, Dan D pa zadnja leta zori in raziskuje ter svojemu občinstvu ponuja vse bolj zahtevno glasbo.

Ko pravite, da hite stresam iz rokava, ne vem, malo sem že pozabil, kako se to dela. (smeh)

Čisto resno mislim. Ko je Borut Antočič, Bort Ross, pred časom na enem od koncertov pripovedoval, kako je prišel do pesmi Moja jutra, katere avtor ste, je omenil, da imate na podstrešju še ohoho podobno odličnih komadov. Dajal je vtis Aladina, ki se je vrnil iz votline Ali Babe.

Ustvarjam ves čas in veliko tega se nabere. Hvala bogu sem še kreativen. Kot športnik, ki mora teči, da ohranja kondicijo, moram tudi jaz ves čas ustvarjati. Če tega ne počnem, nisem najboljši človek.

Nekje ste izjavili, da na dan naredite eno pesem.

To je res. Zdaj sicer ne delam nič kreativnega, ker smo v pripravah za Križanke in je drugih stvari preveč. Sicer pa ja, v studijo grem rad, ko se dan konča. Takrat odidem na hrib in se prepustim občutkom. Hvala bogu imam svoj hribček in na njem studio, kar blagodejno vpliva name. Sprostim se in nekaj gotovo naredim, včasih tudi po dva komada.

Kaj počnete z njimi?

Shranim jih v zaboj in upam, da pride Bort Ross. (smeh) Zdaj delam samostojno ploščo s producentoma Janijem Hacetom in Žaretom Pakom, in potem te komade ponujam tudi prek tako kompetentnih ljudi, kot sta ona. Skušam deliti svoje pesmi, a jih seveda proizvedem več, kot jih lahko kdo vzame.

Veljate za izjemno delovnega glasbenika. V proces nastajanja zadnjega albuma ste menda vključili 200 pesmi.

Komadov imam še več, teh dvesto, nekateri so samo ideje, veliko pa je dokončanih, sem dal v poslušanje našemu basistu Nikoli Sekuloviču. Potreboval sem nekoga takega, da to filtrira, ker jaz nisem več objektiven.

Kako se je izbor razpletel. So na plošči vašo favoriti?

Veste, vse, kar ustvarim, je meni dobro. Najraje ne preferiram nobene od idej, pomemben je proces, skozi katerega smo šli, da smo naredili malo drugačno glasbo. Ti komadi so bili neke vrste peskovnik za to, kar smo želeli početi na novi plošči. V vsakem primeru nismo želeli ničesar, kar smo delali prej. Vedno moramo naprej.

Samostojna plošča, ki ste jo omenili, nastaja že kar nekaj časa. Kolega mi je rekel, da jo je slišal že pred dvema letoma.

Mislil sem, da vem vse. Ker sem imel z Žaretom Pakom vedno dolga obdobja ustvarjanja plošč, trajala so najmanj po eno leto, in smo bili z Dan D že vsi na koncu z živci, sem si rekel, da bom za ta projekt angažiral štiri producente, da bo vsak obdelal po dva komada in bi to, po moje, potem moralo iti hitreje. Ampak ne, dobil sem štiri probleme več. Ne morem se več veliko pritoževati, smo že na polovici, in zelo sem vesel, da sem ustvaril tim tako kreativnih ljudi. Veliko ustvarjam v Beartracks Studiu v Kočevju, kjer mi pomagata Primož Velikonja in Robi Bulešič, proces dobro teče, in upam, da bo do konca leta plošča končana.

Od kod potreba po samostojnem projektu? Zakaj ni mogel nastati znotraj okvira Dan D?

Seveda, tudi v Dan D je veliko mojega, pravzaprav vse, a narediti nekaj svojega je moja dolgoletna želja. Ustvarjanje z bandom, ki je s tabo 20 let, je namreč nekaj čisto drugega. Ta skupina ljudi oddaja čisto drugačno energijo, kot pa če najameš profesionalce. A vedno sem želel spoznati, kako je, ko dejansko najameš profesionalce, in moram reči, da je bila izkušnja čisto lahkotna in prijetna. Z bandom je težje delati in hvala bogu, da je tako. To je podobno kot v partnerski zvezi. Potruditi se moraš, da obstane, imeti mora smisel in strast, zraven pa pride tudi vse drugo. Z Dan D smo skupaj že 20 let in naši prepiri so kot prepiri kakega starega zakonskega para. Krožniki in pepelniki frčijo na vse strani.

Samostojna plošča je moje malo egoistično dejanje, razlog pa je predvsem ta, da se mi je skozi leta nabralo veliko predvsem hrvaških tekstov. Nakopičili so se kot mozolji, ki jih moram iztisniti, in so nastali kot posledica vojne in drugih stvari, ki so se mi dogajale v življenju. To so neki orisi moje psihe. Plošča je duhovita, a včasih tudi neprijetna. Zajema širok spekter čustev, ki so se kopičila, in čutim dolžnost, da dam to na papir oz. ploščo.

Glasbo ustvarjate že skoraj vse življenje. Kje najdete motiv in navdih za to?

Zdaj vem, ko sem se začel ukvarjati z glasbo, moj glavni vzgib ni bil rokenrol, čeprav je ta impulz v mladem človeku lahko zelo močan. Zdaj vem, da je šlo predvsem za kreativnost. Od nekdaj sem ustvarjal, ko sem bil mlad, sem raziskal veliko področij in se v njih preizkusil. Zdaj čutim, da bi brez tega težko bival. Niti ni nujno, da bi bila to glasba, lahko bi bilo pisanje ali slikanje, karkoli. Ampak jasno, staviš na enega konja. Poleg tega pa je v naravi glasbe tudi druženje ter izmenjava idej in energije, kar je najlepše.

Malo ljudi ve, da ste tiha voda, ki stoji v ozadju razcveta dolenjske glasbene scene v zadnjih letih. Številnimi mladim glasbenikom ste nesebično pomagali kot avtor, producent, mentor ali zgolj kot vzornik.

Vem, kaj potrebujejo, vse to sem dal skozi in na razpolago sem jim. Mladi so zelo pomembni. To je energija, ki rešuje našo prihodnost, vprašanje pa je, koliko se mi njim posvečamo. Običajno in najraje se jim posvečamo tako, da se jim ne posvečamo oz. mislimo, da imamo mi bolj prav, ker smo bolj zreli in odrasli in potem starejše generacije vodijo svet. Mislim, da so nove generacije odraz vsega, kar smo počeli mi. Ko odrastejo, so naša refleksija, pa naj nam bo to, kar vidimo, všeč ali ne. Skušam videti, kaj jih mori. Kje smo jih zajebali? Kakšno vlogo ima pri tem naša generacija X, ki je dolga leta uživala in izkoristila najlepše trenutke? Zakaj so ti mladi ljudje zdaj malo bolj nihilistični, v nekem drugem svetu, z neko drugačno komunikacijo, na neki način iztirjeni, ob novih tehnologijah, drugačnem funkcioniranju družbe in drugih socialnih prijemih. Vse to me zanima, navsezadnje je to tudi prihodnost mojega otroka.

Kakšno prihodnost napovedujete bandom, kot so Mrfy, Jardier, Indigo, Tretji kanu ...?

Največ se ukvarjam z ljudmi, ki pokažejo dovolj želje in predanosti, da bi se resno ukvarjali z glasbo. Torej neko odgovornost, da to ni samo rokenrol, ampak da je to duh, ki ga prenašaš naprej. Tako mora biti v glasbi pri ljudeh, ki so stari 18 let. Dajati morajo občutek, da je nekaj mogoče, da se da. Če ste vprašali za Mrfyje, pri njih čutim in opazim točno to. Rad se ukvarjam z njimi, rad sem jim na razpolago in upam, da jim to pomaga. Vem, da smo dobro štartali, a zdaj je odvisno od njih, da nadaljujejo. Nekaj časa smo skupaj, potem odletijo iz gnezda.

Tako čez palec bi rekel, da več kot polovico slovenske glasbe ustvarijo ljudje, ki se preživljajo še s čim drugim. Tudi v skupini Dan D niste vsi zgolj glasbeniki. Je pri nas od glasbe res tako težko živeti?

Mogoče res manjka malo profesionalnosti in vzdržljivosti. Danes ljudje v projekt vložijo dve leti, pa sem najbrž rekel preveč, in če ne vidijo uspeha, presedejo v drugo disciplino. Zase sem takoj vedel, da se želim ukvarjati samo s tem. Vse svoje sile sem vložil v to, in če je bilo treba, sem živel v sobici dva krat dva metra. Deset let nismo naredili nobenega preboja, a sem vseeno ves čas verjel in delal. Če tako delaš, če se ob tem ne sprašuješ in si dovolj vztrajen, se gotovo zgodi. Vesolje že poskrbi, no, bolj kot vesolja je to stvar vloženih ur. Nič drugega.

Vas na Radiu 1 še vedno ne vrtijo?

Res ne vem, ne poslušam Radia 1.

Pred desetimi leti ste na koncertu s simfoniki v Križankah dosegli vrh popularnosti, zdaj se na kraj zločina vračate z drugo zgodbo. Kako drugačen je danes Dan D?

Upam, da ljudi zanima, koliko smo drugačni, ker smo se v tem času res spremenili. Križanke pred desetimi leti so bile naš vrhunec. Band je doživljal špico svoje kariere, a v tistem trenutku smo se soočili tudi z zidom, zahtevo, da moramo zdaj ta moment vzdrževati, kar pa je v Sloveniji težko oz. vem, da bi se moral potem spet posvetiti hitom. A po drugi strani smo dosegli toliko, da smo se lahko sprostili in začeli dejansko ustvarjati kot pravi artisti. Škoda bi bilo, če bi šli po tisti poti, zato smo se raje poskusili iztiriti in rezultat tistega poskusa je bil projekt Tiho, ko smo se zavestno pohabili, se omejili in postavili v neko povsem novo in za nas nelagodno situacijo. Resno, bilo je, kot bi si odrezali levo nogo ali roko, a je vseeno pri publiki naletelo na neverjetno dober odziv. Mirno lahko rečem, da so bili to naši najboljši koncerti in naše najboljše obdobje, bilo je kot v nekem zenu, v katerem veliko daješ in veš, da ne boš nič dobil nazaj, a to vseeno daješ brezpogojno. Pa saj ljudje razumejo, smo si rekli po tej izkušnji. Zakaj bi jih podcenjevali? In smo šli naprej, v zelo ambiciozen projekt DNA D, ki je bil v avdio in vizualnem smislu izredno zahteven. Ljudje nas take niso poznali in v nekem trenutku smo izgubili določeno količino fenov, ki so ljubili naše prve plošče, na katerih smo bili lepi, zabavni in seksi. A jaz nisem isti človek kot pred 25 leti in to tudi povem.

Čeprav ste takrat z aprilsko belo ploščo, prvo polovico dvojnega albuma DNA D, občinstvu dali nekaj, kar bi lahko pričakovalo.

Pravzaprav smo jih zavedli. Bela in črna plošča sta bili. Bela je bila posneta v Placu za vaje v šestih urah. To pomeni v šestih urah od ničle. Nobenih aranžmajev ni bilo, ničesar, le dva litra vina ali malo več. Takrat smo se pripravljali samo na črno ploščo in bili smo fizično in duševno izčrpani. Bela plošča je nastala kot duhovit moment, ko smo želeli poslušalce zavesti, da je to tisto, kar delamo. Tudi na to ploščo sem zelo ponosen, ponosen sem na nas, da smo zmogli šest ur discipline in se izpovedali tudi na drugačen način. To pomeni, da smo veliko delali, da smo bili v dobri kondiciji, da smo bili to zmožni narediti, in v tem smislu mi je bela plošča enako vredna kot črna, a pokazati smo hoteli na črno, da je drugačna in da dejansko ni bela.

In bila je plošča leta.

Tako je, a nihče ni vedel zanjo.

Nihče je tudi ni vrtel, niti tisti ne, ki so jo izbrali za ploščo leta.

To nas je precej prizadelo. Nagrado dobiš za nekaj, česar nihče ne posluša in nihče ne vrti, to je shizofrena situacija. Malo nas je pohabilo in tu smo malo počili. Navajeni smo bili, da nas sprejmejo, da imajo ljudje odnos do tega, kar delamo, tu pa je imela odnos do tega le majhna količina ljudi.

Pokali ste že prej, npr. po drugi plošči.

Drži, ta band razpada že ves čas. Čudno me gledajo, ko to rečem, a to je naravno človeško stanje. Po drugi plošči je bilo za nami že deset let dela, a se ni nič zgodilo. Iskreno, bil sem na tem, da si kupim karto za Ameriko. Ravno sem dobil potni list, starše sem imel v Kanadi, namislil sem si Seattle ... Kakor koli, čeprav sem si mislil, da bi bilo vseeno lepše ostati tu, med grički, sem imel takrat še dovolj moči, da bi krenil. Obra je rekel, da gre z mano, ampak potem je naredil dobro potezo in najel producenta, Žareta Paka. Takrat smo prvič vložili v svoje delo. Rekli smo si, to je zadnje, kar bo, bo. Vložili smo čas in denar, angažirali producenta, zadev smo se končno lotili tako, kot se dela, ko se dela zares, in zgodilo se je čudo božje.

Zgodila se je plošča Katere barve je tvoj dan, s katere je šest orjaških hitov.

Plošča desetletja, plošča, ki bo ostala zapisana.

In nato še naslednja, Ure letenja za ekstravagantne ptice.

Drži, a tista je bila prelomna. Takrat sem imel že 34 let.

Karma je končno udarila nazaj.

Kaj hočemo, pozno sem se razcvetel. Končno smo se postavili na noge, dobili smo dobre recenzije, bili smo na zemljevidu, začeli smo igrati in od glasbe se je naenkrat dalo tudi živeti. Ko je prišel prvi denar od Sazasa, nisem verjel, da gledam svoj bančni račun.

V zadnjih dveh letih ste postregli z noviteto in začeli ljudi vabiti na koncerte v lasten prostor za vaje. Je bila ta odločitev neke vrste previdnostni ukrep, povezana z izkušnjo DNA D? Ste želeli s koncerti preveriti odziv terena na novi material?

DNA D nas je malo prizemljil, saj smo v album vložili veliko časa in energije, pa odziv ni bil pravi. Želja po dogajanju in koncertih v Placu je v osnovi izvirala iz tega, da smo spet hoteli nekaj drugačnega. A podzavestno je najbrž prišla tudi iz neke užaljenosti, češ niste hoteli na naše koncerte, zato vas zdaj vabimo k nam domov, da vidimo, kdo bo prišel in kdo nas ima rad. Nekje je gotovo obstajal tudi ta vzgib, a ljudje so resnično začeli prihajati iz vse Slovenije. To so bili krasni trenutki, v katerih smo ustvarjali novi material in se mogoče tudi malo razvadili, saj so se dogodki v Placu na mesečni bazi vrstili skoraj dve leti. A to ni muzika, ki jo delaš sam zase v svoji sobi, to je glasba, ki mora v svet, zato smo se odločili, da gremo v Križanke.

Kakšna je trenutna potrošnja alkohola v bandu?

Da, po tem spoznamo, v katerem delu kreativne faze smo. Ustvarjanje je vedno povezano z nekim trpljenjem in nekaj potrebuješ, da malo umiriš živce. Ko smo ustvarjali Tiho, se je začelo z dvema steklenicama pelinkovca in nekaj litri rdečega vina. Ko smo bili proti koncu, se na vaji ni spil niti en špricar, toliko fokusa je bilo v muziki. Zdaj ko smo tik pred Križankami, je poraba spet manjša. Za band, ki je že toliko časa skupaj, bi se ta poraba že v splošnem morala zmanjšati. Na dan morajo priti prave prioritete.

Kako visoko ne lestvici prioritet je očetovstvo?

Imam zelo tolerantno ženo, ki bo vsak čas znorela, in zelo ljubečega otroka, ki hvala bogu razume, kaj počnem. Veliko sem v studiu in seveda je žalosten, ko me ni. Tudi ko sem doma, sem z glavo včasih drugod, a skušam to nadoknaditi s časom, ko sem popolnoma njegov.

Nekaj je v meni počilo, srce se je od bistva ločilo ... čas je, da duša zapusti telo. To na zadnji plošči pojete v pesmi Morilec, in ko sem dojel, da pojete o razpadu skupine, so mi šle solze na oči.

Saj pravim, ves čas smo pred razpadom. To je katastrofa, kaj naj rečem. Želje so eno, možnosti pa drugo. Razlogi, da smo skupaj, morajo biti neka strast in smisel, zavedanje, da ne lažiram igre, da nisem vikendaš, da je to moja profesija. Če smo v tem filmu, bomo obstali, ampak glej, pokamo po šivih. Ta song je iskren, in ko so ga slišali člani banda, so šle tudi njim solze na oči. Pesem govori resnico. Če si te ne povemo ... Smo eni redkih, ki si to povemo, in to povemo tudi javno. Vsi skrivajo, da imajo v resnici enake težave. Danes je težje biti v timskem delu kot včasih. Bomo videli, kaj se bo zgodilo, je pa ta pesem uvrščena na uradni del naše plošče.

Boste z njo zaključili koncert v Križankah?

Ne vem. Mogoče ste zadeli.

Intervju je bil 3. maja 2019 objavljen v Dolenjskem listu.

Besedilo in fotografije: Boris Blaić

Komentarji (1)

27d nazaj 2   (2)   (0)   OceniTrue Truic 
Dober interview.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava