Pred 70 leti se je poslovil Oton Župančič

11.6.2019 | 14:50 | STA

Spominska hiša Otona Župančiča v središču Vinice (Foto: Judita Podgornik Zaletelj, arhiv DL)

Ljubljana - Danes mineva 70 let od smrti pesnika, dramatika, prevajalca, urednika in predstavnika slovenske moderne Otona Župančiča. V po njem poimenovani enoti Mestne knjižnice Ljubljana bo zvečer pogovor z njegovo vnukinjo in skrbnico njegove literarne dediščine Alenko Župančič, tudi urednico knjige, ki je izšla ob obletnici smrti, Spomini na Otona.

Spomine na Otona je v 60. letih začela popisovati njegova soproga Ani, njuna vnukinja Alenka Župančič pa jih je uredila. Ob 70-letnici Župančičeve smrti je knjiga izšla pri založbi Forma 7, prvič pa so jo predstavili minuli teden v gostilni Pri kolovratu, kamor je Župančič pogosto zahajal.

Poleg Župančičevega družabnega življenja knjiga razkriva še marsikaj o njegovem značaju, nazorih, navadah, duhovitosti, družinskem življenju, ustvarjalnih in medvojnih stiskah ter zadnjih dneh njegovega življenja. Zapisano je podkrepljeno tudi s slikovnim gradivom.

Kot je na predstavitvi povedala Alenka Župančič, lahko na podlagi zapisanega Otona Župančiča "vidimo kot človeka", ki si je sam čistil galoše, in ne vpetega v "slonokoščen stolp poezije".

Župančič (1878-1949) se je rodil v Vinici pri Beli krajini, kjer je z družino živel le prvi dve leti, zatem pa 12 let v bližnjem Dragatušu. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, po gospodarskem propadu pa se je njegova družina preselila v Ljubljano, kjer je živela v revščini.

V Ljubljani je skupaj z Ivanom Cankarjem, Josipom Murnom in Dragotinom Kettejem sodeloval v dijaškem literarnem društvu Zadruga. Vsi štirje so pomembni predstavniki slovenske moderne, smeri v književnosti, ki se je pojavila leta 1899, ko sta izšli Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti.

Župančič velja za največjega poeta Bele krajine in enega izmed največjih slovenskih pesnikov, ki je pisal tudi za otroke. Sodi med najpogosteje prevajane slovenske književnike. Med drugim je bil tudi eden prvih članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, umetniški vodja in dramaturg Deželnega gledališča, urednik revije Slovan in Ljubljanski zvon ter predsednik slovenskega oddelka mednarodne pisateljske organizacije Pen.

Med njegovimi znanimi in pomembnejšimi deli so poleg Čaše opojnosti, ki vsebuje pesmi o erotiki in mladostnem odnosu do sveta, še otroške pesniške zbirke Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915) in Ciciban (1915), poezija za odrasle Čez plan (1904), Samogovori (1908), V zarje Vidove (1920) in Zimzelen pod snegom (1945) ter dramsko delo Veronika Deseniška (1924).

‹ nazaj