Odločitev dobiš z odgovorom: Zakaj ga sploh potrebujem?

14.7.2019 | 08:45

Klemen Ernst v Živi ni pristal zaradi tega, kar počne, ampak tega, česa ne. Ne uporablja pametnega telefona in ga še ne namerava. (Foto: M. M.)

Klemen Ernst v Živi ni pristal zaradi tega, kar počne, ampak tega, česa ne. Ne uporablja pametnega telefona in ga še ne namerava. (Foto: M. M.)

Brežice - Pred dvema dnevoma je praznoval 19. rojstni dan. Je prijeten sogovornik, ki je z odličnim uspehom zaključil izobraževanje za medijskega tehnika na Ekonomski šoli Novo mesto in čaka na rezultate mature. Zanjo se ni veliko dodatno učil, je pa zato nemalo ur posvetil svoji veliki strasti, ki ga bo na študij popeljala na Nizozemsko. Povprečen najstnik, ki se od vrstnikov razlikuje vsaj v enem: zavrača pametni telefon in med pogovorom ne pogleduje nestrpno na zaslon svojega mobilca.

Klemen Ernst prihaja iz Brežic, na vprašanje, ali ve, zakaj ga je ena od profesoric predlagala za rubriko Na mladih svet stoji, pa le skomigne in odgovori z ne. »Na Ekonomski šoli Novo mesto imamo dijaka 4. letnika, ki ima za današnji čas skoraj nepojmljivo posebnost – še vedno nima mobilnega telefona, saj se zaveda vseh pasti in nevarnosti, ki jih ta prinaša. Vsa leta se je moral soočati s pritiski vrstnikov, češ zakaj nima telefona ... Fant veliko bere, se tekoče izraža bodisi pisno bodisi ustno, razmišlja, povezuje naučeno z aktualnimi dogodki ... Kot profesorica slovenščine sem navdušena nad njegovo zrelostjo, saj je med današnjimi mladostniki težko najti njemu podobne, sploh pa take, ki odklanjajo sodobno tehnologijo. Je pozitivno drugačen, mar mu je za dobre medsebojne odnose, lepo vedenje, zdravje …« piše v sporočilu profesorice Mojce Radešček, in ko ga Klemnu preberem, vnovič le skomigne.

SAJ IMAM RAČUNALNIK

»Na šolo imam precej slabe spomine. Zame je bila neke vrste pekel. Z nikomer se nisem preveč razumel. Prve razrede še, pozneje ne več. Tudi zaradi tega, ker nisem imel telefona. Sošolec ga je dobil leta 2008 in čez dve leti so jih imeli skoraj vsi,« odkrito obudi neljube spomine na OŠ Brežice. Priča je bil tudi medvrstniškemu nasilju, a se je k sreči marsikaj na bolje spremenilo v srednji šoli v Novem mestu.

A če se vrnemo v njegovo otroštvo in zakaj je, v primerjavi z vrstniki, odklonil generacijsko najbolj pomemben tehnološki izdelek, pove: »Spomnim se, da sem si ga želel tudi sam, a mi je oče zastavil preprosto vprašanje, zakaj ga sploh potrebujem? Nisem imel pametnejšega odgovora, kot da na njem igram igrice in gledam Youtube. Kar sem lahko počel že na domačem računalniku. Zato sem dobil običajen telefon, imel sem ga sedem let, konec lanskega leta pa sem si vzel novega, a še vedno povsem običajnega.«

Za nujne klice ima navaden mobilni telefon, za vse ostalo pa raje sede za računalnik. Pravi, da je tako precej manj živčen od vrstnikov, ki nenehno gledajo na zaslone svojih pametnih aparatur. (Foto: M. M.)

Za nujne klice ima navaden mobilni telefon, za vse ostalo pa raje sede za računalnik. Pravi, da je tako precej manj živčen od vrstnikov, ki nenehno gledajo na zaslone svojih pametnih aparatur. (Foto: M. M.)

Pravi, da so ga zaradi tega sošolci redno zafrkavali, tudi v srednji šoli so bolj redki razumeli, zakaj si ne kupi pametnega telefona in prek družbenih omrežjih ostane »povezan«. A Klemen ni tehnološki nevednež. Prej nasprotno. Odprl je tudi profil na Facebooku, a zgolj zato, ker je spoznal, da tam za kakšno reč izve prej kot prek šolske oglasne table. Potrebe po objavljanju, kaj je jedel v torek za kosilo in kako bo preživel četrtkov večer, ne vidi.

Takšna samosvoja drža po drugi strani v času družbenih omrežij, všečkov in delitev lahko pomeni tudi dodaten povod za socialno izključenost: »Ja, mogoče imate prav. Posledično imam res manj izkušenj glede druženja, niso me veliko vabili na rojstne dneve, tudi sam sem jih bolj redko praznoval z njimi. Tudi zdaj, ko bom imel 19 let, ne vem, ali bi sploh imel zabavo. Kaj bi počeli, razmišljam. Ne pijem alkohola, ne maram glasnih zabav in takšna praznovanja niso zame. Poslušam, kako praznujejo polnoletnost: naslednji dan se zabave nihče niti ne spomni. To ni zame.«

Je pa Klemen kmalu spoznal, kaj je tisto, kar mu ustreza. V otroštvu se je veliko ukvarjal s športom, od atletike in karateja do rokometa in nogometa. Nemalo časa je preživel tudi za domačim prenosnikom. Pritegnilo ga je programiranje, tudi fizično je kakšen računalnik iz radovednosti razstavil in sestavil nazaj, veliko igra računalniške igrice. A vsekakor ne preveč, saj o tistih, ki pred monitorji »streljajo« vso noč in so posledično naslednji dan v šoli povoženi, pravi, da ravnajo narobe. Doma so mu časovno omejili čas za igrice, je pa tudi res, da kakšnih večjih vzgojnih posegov niso potrebovali, saj težav s šolo ni imel nikoli.

»KAZENSKI« SPISI

»Ko sem v šoli, poslušam predavanje in si toliko zapomnim, da dodatnega učenja doma niti ne potrebujem. Ostali ta čas porabijo za zafrkavanje po telefonih. Zato tudi nisem imel težav z uspehom, na šoli sem bil edini fant z odličnim uspehom: osem punc in jaz,« pove in nadaljuje, da mu je – kar je omenila tudi njegova profesorica slovenščine – šlo dobro tudi pisno izražanje prek esejev, za »recept« pa so ga spraševali tudi sošolci.

»Pa ga nimam. Mogoče mi gre pisno izražanje bolj kot ostalim zato, ker je bila, ko sem bil majhen, doma kazen, da napišem dve strani spisa. Naslov je dal oče, običajno glede na to, kaj si naredil narobe. (smeh) In ti naslovi so bili res zahtevni, napisal bi lahko kvečjemu štiri stavke, a sem moral po dve strani. Tako da ko sem bil majhen in sva s štiri leta mlajšim bratcem Domnom kakšno ušpičila, sem res kar veliko 'kazensko' pisal. (smeh) Tudi sicer nam je večkrat rekel, da na primer po prebrani knjigi napišem dve strani spisa. Zdaj mi to pride zelo prav.«

Kot omenjeno, se Klemen trenutno posveča maturi, za katero se je lotil celo izdelave lastne igrice. Na šoli so imeli v okviru pouka pol leta kodiranja spletnih strani, tako da je moral sesti pred svoj računalnik in se vsega dejansko naučiti sam. »Na spletu iščem navodila in rešitve in razvijam idejo.« Medtem ko so vrstniki za maturitetno nalogo naredili kakšen koledar, posneli video ali oblikovali spletno stran, je menda šele drugi dijak te šole, ki se je lotil programiranja igrice.

UČIL PREK SPLETA

Igrico Infiltrate the Base (zgoraj) je naredil za maturo, Arctic Exploration (spodaj) pa za sprejem na želeno šolo. (Foto: osebni arhiv)

Igrico Infiltrate the Base (zgoraj) je naredil za maturo, Arctic Exploration (spodaj) pa za sprejem na želeno šolo. (Foto: osebni arhiv)

»Imel sem več idej, dejanskih izkušenj pa nobenih. Najprej sem nameraval narediti nekaj osnovnega v 2D, kjer se premikaš po platformah in se boriš s sovražniki. Želel sem narediti nasilneža, ki mora iti skozi različne predele šole, nasproti mu stojijo piflarji, bogati otroci ipd. Ko jih pretepe, dobi denar od njih, na koncu so še učitelji in ravnatelj. Cilj igre je bil, da premagaš še ravnatelja in pobegneš iz šole, potem se naslednji dan vrneš na začetek. (smeh) A potem sem to spremenil in raje naredil vohunsko igrico. Začneš kot agent, ki mora priti do baze nasprotnikov v podzemlju. Imaš več stopenj, boriš se z nasprotniki, streljaš, se izmikaš laserjem, kislini, topovskim izstrelkom ipd., v zadnji sobi je tvoja naloga, da ukradeš mikročip,« je orisal svoj prvi izdelek, ki je nastajal od lanskega decembra do letošnjega marca in ki so ga kmalu pohvalili tudi sošolci in učitelji, ne nazadnje pa ga je potreboval za vpis na želeno fakulteto.

»Odhajam na 4-letni študij na Saxion University of Applied Sciences na Nizozemsko zaradi programiranja in kodiranja računalniških igric. Sprva sem razmišljal o Nemčiji, a nisem našel predavanj v angleščini, zaradi brexita pa je odpadla Anglija. Na Nizozemskem sem našel študij v angleškem jeziku, sem se pa začel doma učiti tudi nizozemščino, da mi bo lažje,« pripoveduje o razlogu, zakaj bo imel mesec dni krajše počitnice, saj se študij začne že s 1. septembrom in ne oktobrom kot pri nas. Odhoda se veseli, z enim od tamkajšnjih profesorjev je opravil intervju po spletu in sta se hitro ujela, ko je beseda nanesla na igrice. Klemnove najljubše so sicer Uncharted, The Elder Scrolls: Skyrim, Assassin's Creed 2, Doom (2016), Titanfall 2, Spider-Man (PS4) in Red Dead Redemption 2.

BODI SVOJ

A če se vrnemo k zavračanju pametnega telefona, še ena njegova prigoda in odgovor na vprašanje, kaj bi sam svetoval kakšnemu mulcu: »Čeprav ga imajo vsi, se ne obremenjuj s tem, kaj ti govorijo ostali, da potrebuješ. Bodi svoj. Ko sem šel z mlajšim bratcem v London, so imeli ostali otroci skoraj vsi zelo drage telefone s seboj. Eden od njih ga je kar vrgel po tleh, ker mu nekaj ni dobro delalo, pa je stal zagotovo več kot 700 evrov! Ko so videli mojega za 15 evrov, so bili povsem 'paf', kaj imam. Prav zanimalo jih je, zakaj nimam boljšega telefona. Pa sem jih podobno kot mene pred leti oče vprašal, zakaj bi ga sploh potreboval. Njihov odgovor je bil: Ker ga imajo vsi. Ali ni to noro?«

Verjetno je res.

Članek je bil objavljen v junijski Živi, prilogi Dolenjskega lista, 27. junija 2019.

Mirjana Martinović

Komentarji (1)

14.7.2019Ocenidelec 
Tako se dela! Poznam še nekaj ljudi, ki zavračajo lastništvo in uporabo pametnih telefonov. Sicer so povečinoma nekoliko starejši (45-50) in v svojem svetu, bodisi umetniki, znanstveniki, ali pač za nekatere čudaki. Ta fant bo čez nekaj let zagotovo uspešen in se bo lahko vsem nekdanjim sošolcem samo smejal. Predlagam mu naj se obvezno udeležeuje vseh obletnic valet in mature in tistim, ki so se mu posmehovali, zaveže jezik. :)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava