Avtohtona kraljica se vrača v Pišece

2.8.2019 | 08:45

»Še zadnje marelice smo obrali okrog 20. julija,« nam je povedal Gašper Dušič. (Foto: B. D. G.)

Pišece - Pravijo, da je pišečka marelica edina še ohranjena slovenska avtohtona sorta marelice. Poleg tega je tudi edinstvena, kar potrjujejo vsi, ki so jo kdajkoli jedli, sušili ali prekuhavali v marmelado. Znamenita in skoraj že izginula pišečka marelica. Se vrača na prestol?

Kar zadeva okus, tudi zdajšnje gospodinje pritrjujejo, da pišečki marelici ni para, Anton Baznik iz Krške vasi pri Brežicah, ki vzgaja in prodaja različne sadike, pa trdi, da ima zasajenih 40 sort marelic, a nobena po kakovosti ne doseže pišečke. To so očitno, vsaj tako lahko sklepamo po ustnih virih, že davno vedeli tudi Zagrebčani, ki so z veseljem kupovali oranžno zlato iz Pišec. Menda so nekdaj Pišečani svoj pridelek uspešno prodajali tudi na Dunaju. Gosposka na dvoru je že vedela, kaj iz njene dežele je najbolj slastno …

ZA PIŠEČANE PRVA »BRATVA«

Pišece ležijo v brežiški občini in tičijo pod obronki Orlice. Vas in okoliška naselja so obrnjena proti jugu in lepo obsijana s soncem. Že krajevni leksikon Dravske banovine iz leta 1937 piše, da sta za ta kraj, tedaj občino, značilni vinogradništvo in sadjarstvo. Vsako leto naj bi tu v tistih časih pridelali 10 ton jabolk, približno 3.000 hektolitrov boljših vrst rdečega in belega vina ter tudi 2.000 kilogramov marelic.

Marelice iz Pišec so odličnega, izrazito kislo-sladkega okusa in zelo aromatične. Sadež je zamolklo oranžne barve, na strani, kjer marelico obseva sonce, se obarva rdeče. (Foto: splet)

Marelice so rasle tako rekoč pri vsaki hiši in številni so si z njimi okrepili družinski proračun, enako je bilo tudi na območju sosednjega Bizeljskega, kjer pravijo, da so jim bile marelice pomemben dodatni zaslužek še v 2. polovici 20. stoletja.

»Pri nas so bile marelice pri hiši že od nekdaj. Babica je imela 10 do 15 starejših dreves, in kot mi je pripovedovala, so sadeže vsako leto prodajali na zagrebški tržnici. Spomnim se, kako mi je razlagala, da so marelice s konji in vozom najprej odpeljali v Pišece in nato naprej vse do Zagreba, kjer so jih na tržnici meščani radi kupovali. V Pišecah se je nekdaj obiranju marelic reklo tudi 'prva bratva' (prva trgatev), ker so s tem pridelkom družine dobile prve prihodke,« nam je povedal Gašper Dušič, mladi pridelovalec marelic iz Pišec.

NJEN OKUS TUDI PENINI

Kot je dejal, so imeli pozneje pri hiši le dve do tri drevesa za lastne potrebe, da so jih jedli, kuhali marmelado ali sušili. Za vsa tri »opravila« je ta avtohtona sorta namreč zelo primerna. In da ne pozabimo omeniti, že kar nekaj let tukajšnji vinogradnik Sandi Dušič pripravlja aromatizirano pijačo na osnovi penečega vina Stella, ki ponuja tudi okus pišečke marelice!

Marelice je treba prebrati in sortirati, pri čemer prav pridejo pridne roke sorodnikov in sosedov; na fotografiji Karmen in Ines. (Foto: B. D. G.)

Če so pred nekaj desetletji drevesa marelic počasi začela izginjati s pišeških vrtov in sadovnjakov, k čemur so prispevali bolezni in odmiranje dreves, so pozneje nekateri zagnanci spet poskušali razširiti to vrsto sadja. Začeli so cepiti pišečke marelice s cepiči od še obstoječih starih dreves na rmih (vrsta slive), kot se je cepilo od nekdaj. Zasledili smo, da je bila v letih 1992 in 2011 registrirana celo Kmetijska zadruga Pišečka marelica, a šele zadnja leta se na območju Pišec spet pojavljajo tudi večji marelični nasadi.

OD ŽELJE DO NASADA

Tudi pri Dušičevih sta si Mihael in Sabina dalj časa želela obnoviti pridelavo na svoji kmetiji. Leta 2010 sta se odločila in zasadila 250 sadik ter pozneje nasad obnavljala in še dosajevala dodatna drevesa. Kot nam je povedal njun sin Gašper, ki zdaj skrbi za nasade in prodajo, so sadike kupili od domačina Denžiča iz Podgorja pri Pišecah, ki se ukvarja z vzgojo sadik. »Poskušal sem cepiti tudi sam, a nisem bil preveč uspešen, kar pa ne pomeni, da se ne bom kdaj v prihodnosti še poglobil v to in začel bolj intenzivno cepiti,« nam je dejal.

Po dveh letih so nasad povečali še na drugo parcelo, tako da imajo zdaj skupaj slab hektar dreves, to je 400 do 450 sadik. Prvi del nasada je zdaj star deset let in mlajši pet, tako da sta že oba rodna.

Če so še pred 30 leti strokovnjaki trdili, da se pišečke marelice ne da več vzgajati, ker se drevesa sušijo in je izpad prevelik za kakšno resno pridelavo, danes vse več krajanov meni, da ni tako. »Ni čisto tako,« je dejal tudi Gašper, ki je potrdil, da je pri marelicah vsako leto precej izpada in jih je zato treba ves čas dosajevati. »V okolišu Pišec so marelice spet postale aktualne, našo pišečko marelico in tradicijo spet obujamo. Menim, da bodo čez 10 ali 15 let zelo priljubljene pri kupcih. Že zdaj so zelo iskane, a težava je, da so zelo občutljive na pozebo, zato pridelka ni vsako leto,« smo izvedeli.

Gašper v nasadu pišečkih marelic (Foto: B. D. G.)

NA KONCU VSE PIŠEŠKE

Letošnja sezona obiranja se je pri Dušičevih začela sredi junija in se je končala 20. julija, kar na kmetiji dosežejo tako, da sadijo več sort marelic, od zgodnjih do poznih. Zaradi tega je približno polovica nasada pišečkih marelic, ostalo so druge različne sorte. »Ampak jaz pravim, da so na koncu koncev, ker rastejo v Pišecah, vse pišeške. Tudi druge sorte so pri nas zelo dobre, imajo poseben vonj in aromo. To je nekaj čisto drugega, kot če iste sorte pripelješ iz Italije ali Madžarske, kar kaže, da ni vse odvisno od sorte, ampak veliko tudi od tal in podnebja,« je razmišljal sogovornik.

Svoje marelice škropi le toliko, kolikor je res treba: spomladi in jeseni z bakrom, še vsaj dvakrat v rastni dobi, pa še s škropivom proti cvetni moniliji, ki zelo ogroža marelico. Gašper je sicer prepričan, da škropiva zmanjšajo kakovost in da postaja drevo nanje vedno bolj odporno. Za marelice na kmetiji skrbita Gašper in njegov oče Mihael, ob večjih delih pa pomagajo še drugi družinski člani in sosedje. Vsa drevesa so visokodebelna, zato plodove obirajo z obiračem in lestvijo. Obrezujejo jih zelo malo.

STOLETNI VINOGRAD

Pridelava marelic zdaj predstavlja glavno dejavnost kmetije, poleg tega imajo še nekaj zgodnjih in poznih češenj ter za prirejo mesa še čredo ovac in nekaj koz, ki popasejo hribovite terene. Nadvse zanimiv je tudi družinski vinograd s približno 1.500 trtami, med katerimi je tretjina modre frankinje, tisoč pa je starih trt, ki rastejo tu že sto let, saj jih je zasadila že stara mama. Gre za stare sorte traminca in laškega rizlinga, ki jih že 30 let neguje oče Mihael in dokazuje, da je tudi tak vinograd lahko dobro roden in da daje kakovostno grozdje in vino.

Kakšne dobrote je mogoče pripraviti iz slastnih in aromatičnih sadežev, so Pišečanke prikazale tudi ob letošnjem krajevnem prazniku. (Foto: M. Luzar)

Po navadi marelice prodajo še isti ali naslednji dan, ko so obrane; večino prodajo na domu. Na Dušičevi kmetiji razmišljajo, da bi čas od obiranja do prodaje lahko podaljšali za nekaj dni s hladilnico. Nasade sicer kosijo in redno mulčajo, zdaj pa načrtujejo nabavo stroja, s katerim bi lahko opravili s pleveli pod drevesi. Gašper razmišlja tudi o sistemu oroševanja, da bi lahko zaščitil marelice pred pozebo in zagotovil vsako leto letino. Družina namerava ohranjati in obnavljati zdajšnja nasada marelic, najbrž pa bo na kmetiji posadila še druge sadne vrste, od breskev in hrušk do višenj.

Kot pravi Gašper, je zdaj že dobro vidno, da so ljudje v Pišecah in okolici začeli spet saditi pišečke marelice za domačo uporabo. Razveseljivo je, da je tudi večjih pridelovalcev vse več, saj marelice zlahka prodajo – veliko lažje kot drugo sadje ali grozdje. Tudi Gašperjev sosed ima večji nasad, 300 do 400 dreves, poleg tega imajo večje nasade s 150, 200 ali celo 300 sadikami še mnogi drugi v okolici. Za zdaj so to večinoma mlajša drevesa, ki še niso v polni rodnosti, a ko bodo zrasla, bo plodov precej in organizirana prodaja ne bo odveč.

Spretne roke gospodinj iz aromatičnega sadeža pripravljajo sladice, marmelade, likerje, kompote in še kaj. Kakšno je šele žganje iz pišečkih marelic! (Foto: M. Luzar)

Gašper, ki že od otroštva živi s sadjarstvom in je znanje pridobival na kmetijski šoli v Novem mestu, razmišlja, da bi morali v Pišecah pripraviti praznik pišečke marelice, kot imajo v Brdih dneve češenj. V prihodnosti tudi ne bi bilo slabo, kot je prepričan, če bi imeli Pišečani skupno stojnico (npr. v Brežicah), na kateri bi prodajali sadje in si tako zmanjšali stroške ter prihranili čas. »Smo majhen kraj in treba se je povezati,« je razmišljal mladi sadjar.

Zanimivost je bila objavljena v Dolenjskem listu 1. avgusta 2019

Besedilo in fotografije: Breda Dušič Gornik

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava