dolenjska

Do zdaj je bila največja maketa Novega mesta

10.8.2019 | 12:30 | Mirjana Martinović

Miha Ban pred le eno od »razstavnih« omar svojih izdelkov. (Foto: M. M., arhiv DL)

Miha Ban pred le eno od »razstavnih« omar svojih izdelkov. (Foto: M. M., arhiv DL)

Novo mesto - Natisne karkoli. Geodet, ki se je pred leti spoznal s tehnologijo 3D-tiskanja. Samouk, ki ima danes že tri takšne tiskalnike, in če bi imel dan kakšno uro več, bi imel še kakšnega. V družbi Štuklja, Smodiša, Knobleharja, Prešerna in še vrsto drugih velikanov izdeluje manjše makete kakšne rojstne vasice ali na prenovljeni Glavni trg postavi 400-kilogramsko bronasto maketo mesta. Ljubitelj nogometa, ki se s popotovanj vrne s številnimi novimi zamislimi za spominke. Miha Ban.

Univerzitetni diplomirani inženir geodezije iz Novega mesta se je s 3D-tiskanjem »okužil« pred približno štirimi leti. Kot geodet je želel strankam pomagati pri boljši prostorski predstavi, kako bo denimo videti njihova nova hiša, preden bo zgrajena. Z maketo bi stranka svojo hišo in ureditev lahko izpopolnila. Kupil je dron in z njim programsko opremo in 3D-zgodba se je začela.

Tako je nastajala bronasta maketa središča Novega mesta, ki je svoj prostor našla pred Hišo kulinarike na Glavnem trgu. (Foto: osebni arhiv)

Tako je nastajala bronasta maketa središča Novega mesta, ki je svoj prostor našla pred Hišo kulinarike na Glavnem trgu. (Foto: osebni arhiv)

Skupaj z znanjem geodezije in uporabo javno dostopnih prostorskih podatkov Geodetske uprave, LIDAR in DOF je mogoče narediti katerikoli teren v Sloveniji in ga izdelati v barvnem modelu različnih velikosti. S preletom drona in s tem zajema slik pa lahko model izdela zelo natančno.

»Fotografije so v vseh primerih vhodni podatek. Če gre za teren in izdelavo makete, so to zračni posnetki, če gre za pomanjšane različice znamenitosti, pa jih fotografiram sam. Bistvo je, da zajamem motiv s čim več različnih kotov. Lahko pa se seveda zadeve lotiš od začetka, tako da digitalni model izdelaš po svojih zamislih oz. željah naročnika,« začne pripoved o nastajanju izdelkov.

IZDELAL MAKETO MESTA

Ti so lahko karkoli oz. kamor mu seže domišljija. V prostorih podjetja Pod Trško goro se police omar šibijo pod kipci Leona Štuklja s prepoznavno čepico, Janeza Vajkarda Valvasorja, Franceta Prešerna, ljubljanskega zmaja, Primoža Trubarja, Matjaža Smodiša … Tam so spominki iz Dalmacije ali oddaljene Anglije, vmes je majhna rožnata šolska torba. Ob pogledu na vse skupaj se Miha le smeji, saj ima prav vsak izdelek neko svojo zgodbo, večina bralcev Dolenjskega lista pa ga je spoznala, ko smo poročali o novi pridobitvi prenovljenega Glavnega trga – bronasti maketi mesta, ki stoji pred nekdanjim gostiščem.

Takšnega Leona Štuklja s čepico, kot ga je poznal ves svet, lahko dobite v Dolenjskem muzeju. (Foto: M. M., arhiv DL)

Takšnega Leona Štuklja s čepico, kot ga je poznal ves svet, lahko dobite v Dolenjskem muzeju. (Foto: M. M., arhiv DL)

Pri njeni izdelavi je uporabil svoje znanje tako 3D-modeliranja kot 3D-tiskanja, skupaj z arhitekti in podjetjem Livartis, ki je maketi vlilo večnost, jo je izdeloval več kot pol leta. Velika je 2,2 x 2,2 metra in zajema območje od novomeške bolnišnice do davčne uprave na jugu ter od Marofa do Ragovega loga na severu. Merilo je 1:500, že nekaj mesecev pa je ne le zanimivost za obiskovalce, temveč tudi svojevrstno »igralo« za najmlajše, ki po njej radi plezajo.

»Maketa je težka prek 400 kilogramov, debelina vlitega brona je okoli pet milimetrov, tako da bojazni, da bo otrok zlomil kakšno hišo ali most, ni. Lahko bi jo poškodovali z namernim vandalizmom, s plezanjem otrok pa ne. Tu je prej bolj nevarno, da se kdo nabode na stolni cerkvi,« v smehu odgovori na vprašanje o trdnosti izdelka, za katerega je med drugim moral izdelati več kot 300 hišic in ostalih motivov z vsemi podrobnostmi vred. Tako je na neki način mestu pustil svoj neizbrisljiv pečat, sploh če pomislimo še na bronaste talne oznake v obliki »gumbkov« s podobo Rudolfa, ki ravno tako krasijo Glavni trg v celotni njegovi dolžini.

»NATISNE« LAHKO KARKOLI

»V Turističnoinformacijskem centru najdete še moje magnete za hladilnike, spominke z grbom Novega mesta, v načrtih imam še pomanjšane različice makete ali individualnih znamenitih zgradb. V Dolenjskem muzeju je na voljo kipec Leona Štuklja,« pove o dozdajšnjih lokalnih poslih. Med drugim je naredil kipec Ignacija Knobleharja, po podobi spomenika oziroma več različic tega, kar občina Škocjan uporablja za protokolarna darila.

Prvi izdelek s 3D-tehnologijo, ki se ga je lotil, je bil ljubljanski zmaj. Naredil ga je na prvem 3D-tiskalniku, s katerim je začel in omogoča tiskanje 30 x 30 cm velike izdelke. Sledil je nakup drugega, nekoliko večjega tiskalnika, šele tretji pa je uresničil prvotno željo po barvnem tiskanju. Na njem lahko izdela barvne makete ali druge izdelke. Materiali za 3D-tisk so pri enobarvnem tiskanju v osnovi plastični (lahko tudi biorazgradljivi ali z dodatki lesa, brona, karbona ipd.), pri barvnem tiskanju pa se uporabljajo posebni prah in vezivo ter seveda barve.

»Najprej iz te mase natisnem izdelek. Običajno je votel, da pridobim tudi čas, saj potrebujem le osnovo za kalup. Ko je kalup narejen, je najpogostejša zalivna masa kremenit (keramični prah, ki se v reakciji z vodo strdi). Lahko pa se tudi tiskan izdelek ročno obdela in pripelje do končnega izgleda,« pripoveduje s Knobleharjem v rokah.

NOGOMETNI VELIKANI

Prešernov kip, v ozadju del nogometne trojke, šolska torba, makete Novega mesta … (Foto: M. M., arhiv DL)

Prešernov kip, v ozadju del nogometne trojke, šolska torba, makete Novega mesta … (Foto: M. M., arhiv DL)

Rad ustreže željam naročnikov in je kakšnim slavljencem natisnil rojstno hišo ali celo vasico, glede na vloženi čas za modeliranje in tiskanje ter poznejšo obdelavo, ko izdelke pobarva in namesti na različne podstavke, pa si želi več takšnih, ki jih lahko večkrat poustvari. Tako vsaj pravi teorija, v praksi pa je Ban takšen navdušenec, da jih je nemalo naredil povsem brezplačno in na svojo roko. In običajno so povezani še z eno njegovo strastjo – nogometom.

»Od nekdaj sem navijač Hajduka, pred njihovim stadionom stoji kip Bernarda Vukasa, najboljšega igralca v zgodovini kluba. No, kip sem fotografiral z vseh strani oz. kolikor se je dalo in doma ustvaril digitalni model. Pred dvema ali tremi leti sem nato ob obisku Splita pomanjšani kipec odnesel kar v klub. Tam so se pozneje zamenjali štirje direktorji marketinga, tako da mi je pravi kontakt uspelo vzpostaviti šele letos. Trenutno se urejajo lastninske pravice sorodnikov, kar je v domeni kluba,« pripoveduje v smehu in pokaže na še en izdelek, povezan z drugim popotovanjem za črno-belo žogo, »šel sem na tekmo v Liverpool, z družino sem prespal v Manchestru in si seveda ogledal stadion Manchester Uniteda, kjer stoji kip trojke njihovih najboljših igralcev. Zahtevno je bilo že fotografiranje, saj je original zelo visok. Ko sem ga naredil, sem ga poslal v klub v lični leseni škatli in priložil spremno pismo, kdo sploh sem in kaj počnem. Čez mesec ali dva sem dobil odgovor, da so darilo dobili in da se zanj zahvaljujejo.«

Po njegovih besedah se pri izdelku, sploh če bi šel v prodajo in množično izdelavo, najraje zaplete pri avtorskih pravicah, ne izdelavi. Če gre za repliko, so tu tudi avtorske pravice kiparja, če še ni pokojni 70 let, ali pa tudi svojcev, zato mora biti pri izbiri motivov previden.

S PRIDIHOM DALMACIJE

Z nakupom tretjega 3D-tiskalnika je uresničil željo po barvnem tiskanju. V rokah z maketo Trške gore. (Foto: M. M., arhiv DL)

Z nakupom tretjega 3D-tiskalnika je uresničil željo po barvnem tiskanju. V rokah z maketo Trške gore. (Foto: M. M., arhiv DL)

»Ena prvih zadev, ki sem jih naredil, je bil kip s Hvara, original je betonski in predstavlja boga Janusa z dvema glavama. To je ena od znamenitosti vasice Pitve na Hvaru. Je ravno prav visok, da sem se na njem lahko učil. Že od samega začetka pomoč pri 3D-modeliranju poiščem pri študentu mehanotronike. Jaka modelira že od malih nog in ima vedno rešitev. Veliko sem se učil in cele noči raziskoval, tako da sem lahko testiral različne, včasih kar malo nenavadne skulpture,« še obuja spomine na izdelke, med katerimi jih je nemalo prav s tega dalmatinskega otoka.

»Najprej sem naredil repliko kipa sv. Franja, ki stoji pred hvarskim samostanom. Avtor kipa živi v samostanu v mestu Hvar in sem mu pokazal svoj izdelek, kar naredim vedno, če je avtor še živ. Bil mu je zelo všeč in ga je dal v muzejsko zbirko. Prav zdaj spet odhajamo v Dalmacijo in s seboj nesem nekaj kosov,« pove in naštevanje znamenitosti, ki jih je ponatisnil ali bi jih še rad, se ne konča. Tudi manj zapletenih in bolj zabavnih, če se vrnemo na rožnato šolsko torbo: »Takšno je hčerkici kupila babica in za rojstni dan sva ji naredila 3D-pomanjšano torbo s čestitko za večni spomin.«

»Ko imam model enkrat narejen v računalniku, lahko naredim poljubno velikost, od centimetra do kolikor zmore 3D-tiskalnik, menjamo lahko barve, materiale itn.,« prednost svojih kipcev oriše v primerjavi s klasičnimi kiparskimi izdelki. »Kalup je smiselno delati, če se lotiš večjega števila izdelkov. Za novomeški grb imam narejena dva kalupa različnih velikosti. Naredim odlitek, ga še pobarvam in dam na leseno podlago, da nastane magnet kot spominski izdelek. Trenutno jih prodajajo v TIC in gredo dobro v promet. Tam imam več različnih spominkov Novega mesta. Idej imam še veliko, a to ni moj glavni posel, to namreč počnem poleg geodetskih meritev.« Naredil je tudi Primičevo Julijo, tisto, ki stoji v Ljubljani nasproti kipa Franceta Prešerna, a je še ni dal v promet.

»Tiskanje ni najustreznejša beseda, saj vsi pomislijo na papir. To je bolj podobno rezkanju, le da je obratno. Tam iz neke celote izrežejo kos orodja, jaz pa ga ustvarim sproti z odlaganjem materiala. Za Knobleharjev kipec, velikosti okoli 20 cm, tiskalnik potrebuje približno deset ur. S programom vse določim, od velikosti do debeline tiska, votel ali poln ipd.,« skuša čim bolj nazorno orisati tiskanje in pri tem pristavi, da ko je sprva hodil do naročnikov, je najraje imel kakšen vzorčen izdelek s seboj. »3D-tiskanja si marsikdo še ne predstavlja povsem. Tudi sam težko pojasnim z besedami. A ko nekomu v roke položiš maketo Trške gore in prepozna na njej znamenite objekte, pa svojo zidanico in sosedovo itn., vidijo, kaj mislim z modeliranjem in tiskanjem. In so običajno navdušeni.«

Od želja, ki so še ostale neuresničene, na prvem mestu našteje replike kipov nogometnih velikanov, sicer pa ima nekaj novih zamisli, ki jih javnosti še ni mogel razkriti. Najiskrenejša od vseh je bila: »Želja? Da bi imel dan kakšno uro več in da to ne bi bila več le popoldansko-nočna izmena,« v smehu zaključi pogovor.

Članek je bil objavljen v julijski Živi, prilogi Dolenjskega lista.

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava