kronika

Nobenega roka za prijavo pogrešanega ni

8.9.2019 | 13:25 | Boris Blaić

Marjan Petan, vodja sektorja uniformirane policije PU Novo mesto

Marjan Petan, vodja sektorja uniformirane policije PU Novo mesto

Na območju Policijske uprave (PU) Novo mesto policisti zadnja leta v povprečju zaznavajo po 12 primerov pogrešanih odraslih oseb letno, se je pa v tem času izrazito povečalo število aktivnosti za izsleditev pogrešanih mladoletnikov. Lani so policisti zaznali 35 takih primerov, predlani 22, v letih 2016 in 2015 pa le po 7 oz. 5.

Kot pravi Marjan Petan, vodja sektorja uniformirane policije PU Novo mesto, gre v večini teh primerov za bege otrok od doma, policisti pa zaznavajo tudi po več primerov iskanja istih otrok oz. mladoletnikov.

»Vzroki za izginotje otrok in mladostnikov so različni, kot so si različni tudi otroci ali mladostniki sami. Lahko gre za druženje s sovrstniki, uporništvo, neuspeh v šoli, zaljubljenost, velikokrat odidejo zaradi nerazumevanja, nesoglasij ali celo sporov v svoji domači okolici ali med sovrstniki. Za mlajše otroke je značilno, da se zaigrajo in izgubijo v igri ali lahko celo kje zaspijo. Pri teh otrocih je treba tudi preverjati, ali se mogoče niso sami vrnili domov in se skrili v svoji sobi, ker so se ustrašili dogajanja. Lahko so nekje v bližini in iz skrivališča opazujejo domačo hišo ter dogajanje pred njo. Nekatere izkušnje kažejo, da starejši mladoletniki pobegnejo od doma zaradi večje potrebe po svobodi, želji po dogodivščinah ali pa se, običajno v skupini od dveh do štirih, odpravijo na morje ali v druge turistične kraje. Običajno se v zelo kratkem času sami vrnejo domov ali pa jih prav tako hitro najdejo svojci,« pojasnjuje Petan.

DESETINE NE NAJDEJO

Vsa iskanja se ne končajo srečno. Takole so lanskega marca iz  Krke potegnili avtomobil, v katerem sta tragično končala najstnika iz  Suhe krajine. (Foto: R. N., arhiv DL)

Vsa iskanja se ne končajo srečno. Takole so lanskega marca iz Krke potegnili avtomobil, v katerem sta tragično končala najstnika iz Suhe krajine. (Foto: R. N., arhiv DL)

A vsa iskanja pogrešanih mladostnikov se ne končajo srečno. O tragični najdbi dveh pogrešanih mladih so policisti tako morali poročati v zadnjih dneh lanskega marca, ko so po štirih dneh intenzivnih aktivnostih, številnih iskalnih akcijah, razgovorih, preletih s helikopterjem in pregledanih nadzornih kamerah na koncu s pomočjo novomeških poklicnih gasilcev v bližini naselja Srebrniče v reki Krki našli iskanega clia, v njem pa pokojna najstnika iz Suhe krajine.

Policijska statistika zadnjih let priča, da se od 50 do 60 odst. pogrešanih domov vrne samih ali pa jih najdejo njihovi bližnji. Okoli 30 odst. pogrešanih najde policija, dobrih 10 odst. pa ostane pogrešanih. Med njimi gre v večini primerov za žrtve nesreč in samomorov ali pa za osebe, ki so omagale in jih niso nikoli našli. V redkih primerih gre tudi za žrtve kaznivih dejanj. Tako je na primer še vedno živ spomin na dolgo in mučno iskanje mladeniča iz Sel pri Dolenjskih Toplicah; zanj se je na koncu izkazalo, da je bil leta 2012 žrtev umora, njegovo truplo pa je bilo odvrženo v vodnjak ob zapuščeni zidanici v Beli krajini, kjer so ga našli dobri dve leti po izginotju. Morilec danes prestaja več kot 20-letno zaporno kazen.

KLJUČNO JE ZBIRANJE OBVESTIL

Ob pogrešanih osebah policija svetuje, da svojci to čim prej prijavijo, sploh če gre za otroke. »Poudarjamo, da nikoli ni bilo nikakršnega roka za prijavo pogrešanja osebe, niti 24- niti 48-urnega. Policija se na prijavo pogrešanja odzove takoj in takoj začne izvajati svoje ukrepe za izsleditev. Ti so odvisni od posamezne situacije in ni neke šablone, po kateri bi lahko opravili preiskavo pogrešanja. V nekaterih primerih lahko takoj steče iskalna akcija, včasih pa je bolj potrebno zbiranje obvestil od svojcev, prijateljev, sosedov, v šoli ali službi. V drugih primerih je treba najprej pregledati nadzorne kamere,« našteva Petan.

Najuspešnejše in najučinkovitejše opravilo pri preiskavi pogrešanih oseb je zbiranje obvestil, klasične iskalne akcije pa policija izvaja v približno petini primerov prijav pogrešanj oseb. V teh primerih približno polovico iskalnih akcij opravi policija sama, sicer pa lahko v akcijah sodelujejo še vodniki reševalnih psov, gorska reševalna služba, potapljači, jamarji, gasilci, lovci ter seveda sorodniki in sosedje. »Čeprav se občasno dogaja, da svojci sami organizirajo iskalne akcije, je naša naloga in dolžnost, da sami vodimo te akcije, čeprav so seveda v iskanje vključeni tudi svojci. Le tako lahko učinkovito izvajamo nadzor nad pregledanim terenom, manjše pa so tudi možnosti morebitnih poškodb pri iskanju ali celo morebitnega novega pogrešanja iskalca,« poudarja Petan.

VEČINA V ENEM DNEVU

Pri iskanju pogrešanih so reševalni psi pogosto nepogrešljivi.  Psička Tequila se je na primer izvrstno izkazala pri nedavnem iskanju  pogrešanega moškega na območju občine Škocjan. (Foto: KD Izar)

Pri iskanju pogrešanih so reševalni psi pogosto nepogrešljivi. Psička Tequila se je na primer izvrstno izkazala pri nedavnem iskanju pogrešanega moškega na območju občine Škocjan. (Foto: KD Izar)

Večina prijav pogrešanja je podana v prvem dnevu izginotja in v enem dnevu večino pogrešanih oseb tudi najdejo. »Ugotavljamo, da je polovica odraslih pogrešanih najdena v od 2 do 3 urah, v 10 urah je najdenih več kot 70 odst. pogrešanih, v 24 urah pa več kot 80 odst. Seveda nas najbolj skrbi teh preostalih 20 odst., ki so pogrešani tudi po več kot dnevu iskanja, saj s časovno oddaljenostjo obstaja vedno večja verjetnost, da nujno potrebujejo pomoč,« pravi Petan.

»Ob izvedbi iskalnih akcij so nam v veliko pomoč službeni psi policije in reševalni psi z vodniki enot reševalnih psov. V zadnjem obdobju smo organizirali tudi več iskalnih akcij oseb, ki so ob poskusu nezakonitega prehoda državne meje izginile v reki Kolpi in smo jih našli s pomočjo gasilcev s čolni ter potapljačev. V posameznih primerih, ko so za pregled terena potrebni posebna oprema in specialna znanja, nam na pomoč priskočijo jamarji, gorski reševalci in gasilci. Pogosto pa so tudi lovci in občani tisti, ki najbolje poznajo določeno območje,« našteva Petan.

TUDI PREK MEDIJEV

Policija skladno z zakonom išče osebe, ki so pogrešane in je glede na okoliščine mogoče domnevati, da potrebujejo pomoč. Pri iskanju lahko policisti uporabijo službenega psa, tehnična sredstva za fotografiranje ter video- in avdiosnemanje, termovizijske kamere in naprave za gledanje ponoči. »Pri izvajanju ukrepov je treba upoštevati določene okoliščine, ki se ugotovijo takoj ob prijavi ali pri nadaljnjem iskanju osebe. Ob presoji, da bi v posameznem primeru osebo lahko našli s pomočjo širše javnosti, in ob soglasju svojcev za objavo fotografije pogrešane osebe in opisa drugih okoliščin seznanimo medije, ki se navadno zelo hitro odzovejo in objavijo naše obvestilo z zaprosilom za koristne informacije. Obvestilo objavimo tudi na Facebook strani PU Novo mesto, na kateri uporabniki družbenih omrežij poskrbijo za delitve in s tem širjenje informacije. Obvestila ljudi, ki nam posredujejo informacije na številko 113 ali na anonimni telefon policije, so zelo koristna, v številnih primerih celo ključna za izsleditev pogrešane osebe,« pravi Petan.

Prav tako lahko policisti od operaterja mobilne telefonije pridobijo podatke o komunikacijah pogrešane osebe. Od upravljavca lahko pridobijo tudi videoposnetek nadzorne kamere, če je glede na okoliščine mogoče domnevati, da se je pogrešana oseba zadrževala na določenem območju, ob soglasju s svojci pa opravijo tudi pregled osebnih predmetov, prostorov in prevoznih sredstev, ki jih je uporabljala pogrešana oseba. Na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika lahko policisti vpogledajo tudi v podatke, shranjene na računalniku, na enak način pa lahko od banke pridobijo tudi podatke o plačilnem prometu, se pravi kraj in čas finančne transakcije, ki jo je opravila pogrešana oseba. »S tako pridobljenimi podatki moramo ravnati še posebej skrbno ter jih uporabljati na način in v obsegu, ki so nujno potrebni za ugotavljanje okoliščin pri iskanju pogrešane osebe,« poudarja Petan.

Se pa policisti srečujejo tudi s primeri, ko izsledijo osebo, ki so jo svojci prijavili kot pogrešano, vendar se ta ne želi vrniti domov in zaradi različnih razlogov svojcem oziroma drugim prijaviteljem ne želi povedati, kje se nahaja. »Ko s tako osebo vzpostavimo stik in se prepričamo, da ne potrebuje naše pomoči ter da ni žrtev kaznivega dejanja, prijaviteljem, običajno svojcem, sporočimo le to, da smo osebo našli in da je z njo vse v redu, potem pa svoje aktivnostmi končamo,« še pove Petan.

Članek je bil v Dolenjskem listu objavljen 22. avgusta.

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava