Po presaditvi srca zaživel polno življenje

14.9.2019 | 12:30

Miha in njegov pes Sky (Foto: R. N.)

Pred dnevi je nastopil na svetovnih igrah transplantiranih v Angliji. (Foto: osebni arhiv Mihe Gašperina)

Novo mesto, Trebnje - Mihi Gašperinu so pred leti na rutinskem sistematskem pregledu ugotovili, da je hudo bolan, da mu odpoveduje srce. Sledila je zahtevna presaditev tega vitalnega organa, med posegom pa so nastali zapleti in komajda jim ga je uspelo rešiti. Po operaciji so mu napovedovali, da bo pristal na invalidskem vozičku, a Miha se je s trmo, vztrajnostjo in željo do življenja postavil na noge. Z novim srcem je na novo zaživel, pred dnevi se je vrnil iz Anglije, kjer je nastopil na svetovnih igrah transplantiranih.

Prvenstva, katerega namen je pokazati, kaj vse zmorejo ljudje, ki so prestali presaditev katerega od organov ali tkiv, so se udeležili tekmovalci z različnih koncev sveta. 47-letni Miha je bil edini predstavnik Slovenije, nastopil je na cestni kolesarski dirki, ki jo je končal na enajstem mestu, v kronometru je bil trinajsti, v hitri hoji pa se je zavihtel na peto mesto. »Nekateri mislijo, da je to kar eno tekmovanje, a se motijo. Vozili smo po pravilih svetovne kolesarske zveze. Tudi rekordi se lahko postavljajo,« pravi Miha, ki se je prek invalidsko-športnega društva dializnih in transplantiranih (DITRA) s sedežem v Ljubljani prijavil na tekmovanje.

Nanj se je pod vodstvom trenerja Alekseja Dolinška zavzeto pripravljal vse leto. »Cilj je bil uvrstitev med najboljše tri. Na žalost mi ni uspelo, a sem vseeno zadovoljen. Če pogledam, kje sem bil pred štirimi leti, ko sem prestal presaditev srca, sem lahko zelo zadovoljen,« je misli po vrnitvi domov strnil naš sogovornik, s katerim smo se srečali v vasi Hrib pri Orehku blizu Novega mesta, kjer si je uredil prijeten vikend, drugače pa prihaja iz Trebnjega. Med kolesarji je bil edini s presajenim srcem, največ je bilo tekmovalcev z novo ledvico. »Na cestni dirki sem do polovice držal korak z najboljšimi, nato pa sem popustil. Za enajsto mesto sem celo šprintal,« opiše dogajanje na tekmi.

Načrtoval je tudi nastop na triatlonski preizkušnji, a se pozneje za to ni odločil, saj med letom ni toliko treniral teka in plavanja. »Mogoče bom v triatlonu nastopil na naslednjih igrah. Prvi trije so imeli v primerjavi z mano slabše rezultate v kronometru, kar me navdihuje z optimizmom. Nekoliko več bi moral vaditi tek in plavanje, a težava je, da zaradi morebitnih okužb ne smem v bazen,« dodaja Miha, ki ga veseli, da ga je v Angliji vsaj na začetku spremljal Mirnčan Dražen Šmuc.

Prvenstvo si bo zapomnil za vedno, najbolj mu je v spominu ostalo odprtje iger, ki je bilo zanj posebno doživetje. »Takrat sem si dejal, da znova spet živim.« Spoznal je veliko ljudi, s katerimi je navezal stike, ki jih zdaj vzdržuje prek družbenih omrežij.

Ponoči ga je dušilo

Miha se je vse življenje ukvarjal s športom. Navduševal se je nad gorskim kolesarstvom, rolanjem, pozimi je veliko deskal, mnogi pa ga poznajo tudi kot izvrstnega mehanika, ki je skrbel za kolesa številnih prijateljev. »Pravzaprav sem glede športov vse življenje hodil po robu, tako kot sem po robu hodil med operacijo.« Da je nekaj narobe s srcem, so posumili na službenem sistematskem pregledu, takrat je bil star 34 let. Težave je opazil že prej, saj je bil pri hoji po stopnicah precej utrujen in zadihan, a to je pripisoval slabši telesni pripravljenosti. Stanje se je poslabšalo, zato so mu leta 2008 vstavili defibrilator. Pomagati so mu poskušali tudi s presaditvijo matičnih celic, ki so jih nalagali na obolele dele srca, da bi se obnovilo. »Kar nisem se sprijaznil, da sem bolan. Tudi tablet nisem jemal redno,« odkrito pove Miha, ki je bil vseskozi optimist, da bo ozdravel. A njegovo srce je pozneje znova opešalo, drugo zdravljenje z matičnimi celicami pa ni več prineslo želenih rezultatov. »Težko sem dihal in se premikal. Ponoči nisem mogel spati, ker me je dušilo. Neprestano sem kašljal, in to so bili znaki, da je s srcem res nekaj hudo narobe.«

Na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana so med redno kontrolo po presaditvi matičnih celic ugotovili, da ima strdek in da mu je voda že zalila srce. Povedali so mu, da mora ostati v bolnišnici in da se je treba začeti pogovarjati o presaditvi. Miha je še kar okleval z operacijo, a je kmalu dojel, da ni druge rešitve. Sam pri sebi je razčistil v glavi in bil je pripravljen čakati, kolikor dolgo bi bilo treba, nikamor se mu ni več mudilo, pravi. Dali so ga na urgentni seznam za presaditev srca. Po treh mesecih bivanja v petem nadstropju v osrednji slovenski bolnišnici je 2. junija 2015 prišel čas, da obrne nov list v življenju.

Novo srce prenehalo delati

»V sobo, kjer sva bila dva čakajoča, je nekaj po polnoči vstopila medicinska sestra z dežurno zdravnico. Oba sva takoj vedela, zakaj je prišla, a nisva vedela, po koga. Kaj je Miha, gremo, mi je dejala, in sem šel,« se še spomni besed. Poklical je ženo, da je pripravljen, in izklopil telefon.

Deseturna operacija je bila načelno uspešna, a že med posegom so nastali zapleti. Novo srce je namreč ponoči prenehalo biti, zato so ga reševali tako, da so ga priklopili na zunanji telesni obtok (ECMO). Obenem je dobil še sepso, zastrupitev krvi, zato so mu dali kombinacijo dveh antibiotikov, na katero je bil alergičen. »Nato so mi odpovedale vse mišične celice, nastopila je mišična distrofija, za nameček pa so mi odpovedale še ledvice. Boril sem se za življenje,« pripoveduje naš sogovornik. Kaj sta takrat doživljala žena in sin, si težko predstavlja. Žena je po nasvetu prijateljice poklicala celo bioenergetika, ki mu je v preteklosti že pomagal s svojim delovanjem na daljavo. Morda je tudi to kaj pripomoglo k temu, da je novo srce čudežno začelo utripati. Tisti dan se je znova rodil, pravi.

Kmalu po operaciji na Šmarno goro

Po posegu sprva ni mogel hoditi in uporabljati rok. Odvisen je bil od pomoči drugih, kar je bilo grozno. A stanje se je počasi izboljševalo. Hodil je tudi na fizioterapije, saj mu desna noga ni delovala, stopalo mu je kar padalo. Imel je takšno mišično distrofijo, da so vsi predvidevali, da bo ostal priklenjen na invalidski voziček. A ni se predal in z izjemno voljo do življenja je vsak dan napredoval. Skozi okno bolnišnice je štiri mesece gledal Šmarno goro in zastavil si je cilj, da se bo, ko bo prišel domov, povzpel nanjo. Devet mesecev po operaciji mu je to tudi uspelo.

Skrbi za svoje srce

Danes skuša živeti karseda normalno in izkoristiti življenje na polno. Zanj je vsak dan praznik. Je invalidsko upokojen in čez dan veliko hodi, kolesari, teče in počne še marsikaj drugega. Slišal je že opazko, da pretirava, a kot poudarja, vse počne po pameti. S seboj ima vedno sveža oblačila, da se preobleče, saj ve, da ne sme zboleti. Na dan zaužije šestnajst tablet, medtem ko jih je včasih okoli trideset. Zaradi možnosti okužbe ne pije vode iz pipe, temveč samo ustekleničeno. Prav tako ne je suhomesnatih izdelkov, ne sme uživati niti brokolija, ameriškega slamnika, probiotikov in še bi lahko naštevali. Kopanje v bazenih zanj odpade, in ko gre k zdravniku, še vedno nosi masko, saj ga zelo ogrožajo okužbe. Čeprav na začetku ni smel imeti nobenih domači živali, si je pred dvema letoma vendarle omislil psa, s katerim sta veliko okoli. »Sva terapevtski par, pripravnika pri društvu Tačke pomagačke. Hodiva po šolah, vrtcih, domovih za starejše in drugod, kjer s pomočjo psa skušamo motivirati ljudi v življenju,« pojasni.

Miha je letos nastopil tudi na zahtevni kolesarski preizkušnji v Dolomitih, zadnja leta pa se udeležuje tudi vzpona na Vršič s ponijem. Načrtov za naprej mu ne zmanjka, saj predvideva, da bi naslednje leto nastopil na evropskih igrah transplantiranih na Irskem, leto zatem pa še v Ameriki.

Na življenje gleda drugače

O darovalcu srca nima veliko informacij. Ve le, da je bil mlad fant iz Slovenije, star manj kot trideset let. Hvaležen je svojcem darovalca, da so se tako odločili, kot so se. Čeprav mu v prsih bije drugo srce, pravi, da je še vedno isti, spremenil se je le njegov pogled na življenje. Če bi to, kar ve zdaj, vedel pred leti, bi se nemudoma odločil za presaditev srca. S svojo zgodbo želi ozaveščati ljudi, da bi se jih čim več odločilo postati darovalec organov. »Ljudem želim pokazati, da lahko nekomu omogočijo novo življenje. V Sloveniji je darovanje organov še vedno tabu, mnogi to povezujejo s preprodajo. Ko sem sina vprašal, ali bi postal darovalec, je bil njegov odgovor bolj ne kot ja. A sem mu dejal, da če ne bi bilo darovalca, danes tudi mene ne bi bilo tukaj.« Nekateri razmišljajo, da njih kaj takega ne more doleteti, a bolezen, ki lahko vodi v odpoved organa, se lahko zgodi v vsakem trenutku njim osebno ali njihovim bližnjim, še dodaja.

Članek je bil objavljen 5. septembra, v 36. številki Dolenjskega lista.

R. N.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava