15-letnica novomeškega Šenta: Prvič zajokala po sedmih letih

16.11.2019 | 12:15

Novomeška enota Šenta letos obeležuje 15-letnico delovanja, poleti pa se je iz središča mesta preselila v t. i. vagon ob Kandijski cesti.

Novo mesto - Da je po sedmih letih prvič zajokala, nam je zaupala Janja iz Novega mesta, ki se v tukajšnji enoti Šenta udeležuje individualnih svetovanj. Enota letos obeležuje 15-letnico delovanja, poleti pa se je iz središča mesta preselila v t. i. vagon ob Kandijski cesti. Čeprav njeni uporabniki prihajajo tudi s temačnimi zgodbami in razmišljanji, jo skupinsko druženje v dnevnem centru ali osebni pogovori s strokovnimi delavkami sčasoma osvetli, tako kot so svetli novi prostori.

»Dobro,« na vprašanje, kako se počuti v dnevnem centru Šenta, odgovori 28-letni Boris. Obiske je začel pred letom dni, zadnjih šest mesecev prihaja vsak delovnik, saj mu je tu všeč, ker vedno nekaj ustvarjajo, kdaj telovadijo, gredo na izlete ipd. »Zaposleni so zelo prijazni, znajo pomagati in se tudi pošaliti. Ko si v osebni stiski, so na voljo za osebni pogovor. Priporočam tudi ostalim, da pridejo, hkrati pa pogrešam, da bi bil center odprt še popoldne,« še doda.

Šent oz. Slovensko združenje za duševno zdravje že več kot 25 let deluje na več kot 30 mestih po državi. Je nevladna neprofitna in humanitarna organizacija, ki deluje v javnem interesu, tako da je odprta za vse obiskovalce. Kot omenjeno, je v dolenjski prestolnici prisotna 15 let. V enoti delajo tri strokovne delavke, ki zasedajo dve delovni mesti, pri tem jim pomaga še mentorica prek javnih del.

Psihologinji novomeške enote Šent Amina Nur in Nastja Salmič Tisovec (Foto: M. M.)

»Pogrešamo vsaj še eno strokovno delavko, glede na število uporabnikov bi nam res prav prišla. Dnevni center namreč obišče od 10 do 20 oseb na dan, mesečno okoli 50 različnih, na leto pa več kot sto. Vsi imajo individualne potrebe in neke stiske,« pove ena od tamkajšnjih psihologinj Nastja Salmič Tisovec. Pred prihodom Šenta so imeli po njenih besedah posamezniki s težavami v duševnem razvoju na voljo zgolj bolnišnico ali dom za ostarele: »Ni bilo točke, kjer bi bili dobrodošli v skupnosti. Tu je torej strokovni kader, a je hkrati manj formalno okolje. Torej točka, kjer se počutijo varne, sprejete take, kot so, kjer se lahko sprostijo, govorijo o svojih težavah ali povsem vsakdanjih temah, saj gre za ljudi, ki so precej potisnjeni na rob družbe. Tu so med sebi enakimi in različnimi, a sprejeti.«

Uporabniki so stari od 18 do 70 let, programi Šenta pa so za njih brezplačni. Sredstva za delovanje najdejo na razpisih ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa MO Novo mesto in FIHO fundacije. Sogovornica med opisom delovanja večkrat poudari, da odlično sodelujejo z novomeškim zdravstvenim domom, s psihiatrom dr. Petrom Kapšem, veliko uporabnikov jih obišče tudi, ker so jih tja napotili tisti, ki so pod Šentovo streho že našli pomoč.

»Ne gre le za tiste, ki imajo težave v duševnem razvoju. Veliko je tudi takih, ker se jim je v življenju nekaj 'zataknilo', imajo stisko, denimo zaradi mobinga, smrti partnerja ali otroka ipd. V določenem obdobju potrebujejo pomoč in podporo, a v javnem sistemu bi nanjo čakali deset mesecev, potrebujejo pa jo takoj. Zato smo tu mi,« še doda.

Dnevni center je na voljo po sedem ur med delovniki, v njem pripravljajo vrsto delavnic, ki uporabnike usmerjajo v bolj samostojno in polno življenje ter jim hkrati širijo socialno mrežo. Poleg vrste likovnih delavnic v novembrskem urniku tako najdemo tečaj skrbi za finance. »Da jih naučimo s skromnimi prejemki preživeti oz. kako ravnati z denarjem. Imeli smo tudi kuharske delavnice, program je res dinamičen in ga ves čas skušamo prilagajati njihovim potrebam. A če jih boste vprašali, kaj je za njih Šent, vam bo verjetno vsak odgovoril drugače.«

Tako se vrnemo k Janji iz uvoda. Po pogovoru s psihologinjo Amino Nur, ki v Šentu deluje že od začetkov, nam je zaupala: »Tu smo varni, to je pomembno. Prihajam po potrebi, kdaj tudi večkrat tedensko. Prav danes mi je pogovor očistil dušo. Spoznala sem, da se ne smem kriviti za vse, kar se mi je zgodilo v življenju, in da sem v redu takšna, kot sem. Potrebovala sem nekoga, ki me ne le posluša, ampak tudi sliši. Zdaj v meni kar vre, danes sem prvič po sedmih letih zajokala …«

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista z dne, 30. oktober 2019.

Mirjana Martinović

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava