kultura

Blaž Iršič udaril v Malem Banu

28.11.2019 | 18:00 | Igor Vidmar

Blaž Iršič v sredini med urednikom Andrejem  Hočevarjem in pesnikom Tonetom Škrjancem na predstavitvi zbirke Človeka  pod luno na Malem Banu. (Foto: I. Vidmar)

Blaž Iršič v sredini med urednikom Andrejem Hočevarjem in pesnikom Tonetom Škrjancem na predstavitvi zbirke Človeka pod luno na Malem Banu. (Foto: I. Vidmar)

Šentjernej - Pred dnevi se je na slovenski literarni sceni pojavila druga pesniška zbirka Šentjernejčana Blaža Iršiča Človek pod luno, ki jo je predstavil v zidanici v Malem Banu še preden jo je založba LUD literatura predstavila v slovenski prestolnici. Prva, Poezija za avtomehanike, mu je predlani prinesla nominacijo za najpomembnejšo pesniško nagrado pri nas, Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, ki jo vsako leto podeli Društvo slovenskih pisateljev, zbirka pa je bila tudi hitro razprodana in kmalu ponatisnjena, kar se knjigam poezije ne zgodi prav pogosto.

Blaževa poezija je tok njegovih misli, popis slik, ki jih je zaznal z očmi in neprečiščene odložil v možgane. Njegove pesmi znajo biti nenavadne kot njegov življenjepis. Če bo kdaj kdo pisal njegov biografski roman, ga bo lahko naslovil z Lucifer. Osnova za tak roman bi se slišala nekako takole: V osnovni šoli ni pisal spisov in pesmic, ki bi parali srca učiteljic. Igral je košarko, čeprav je bil za glavo manjši od najmanjšega, pa še nekoliko pozno je začel, zato se je ob koncu osnovne šole raje posvetil telesno manj naporni dejavnosti, glasbi. Želja, da bi ob glasbi, ali kar koli je že to bilo, skupine Pogo tudi peli, saj pank temelji predvsem na udarnih besedilih in njim pripadajočih udarnih ritmih, se je lotil pisanja besedil, a je hitro ugotovil, da se njegove poezije ne da uglasbiti. To sta kasneje z imenitnim komadom demantirala Črt Zorko in Jure Košir, a to je že druga zgodba.

Resneje se je lotil poezije v času študija biologije. Na prvo žogo bralec v njegovih pesmih najde predvsem veliko packanja in svinjanja, nekdo bi tudi rekel, da je vulgaren. A to je le ovoj, pod katerim pa se ne skriva čista duša, ampak človek, kakršni smo kdaj pa kdaj vsi, le da večina tega noče videti ali si priznati. Blaž Iršič opazuje svet okoli sebe in ima o njem tudi svoje mnenje. To zapiše brez zavor, zadržkov in samocenzure. Ko piše, se nedvomno zabava, če se ob zapisanem ne smeje, verz zanj ni vreden počenega groša.

3D prasci

3D prasci

Čeprav Blaž tudi v svoji drugi zbirki Človek pod luno ne izpušča rdeče niti, ki jo je razpletel v Poeziji za avtomehanike, njegova pesem ni več taka, kot je bila. Blaž pač ni več mlad panker. Zdaj je star panker in življenje je marsikaj v njem obrusilo in zmehčalo, kaj drugega pa naredilo še trše in bolj neizprosno. Pozoren bralec bo v Človeku pod luno našel tudi zvrst, ki bi se je pravoverni panker sramoval – ljubezensko poezijo. Taka je morda tudi Blaževa pesem Zrak v tvojih rokah: Med nama ni ničesar in zato sva si tako blizu. Polž! Čelado na glavo! Kot zrak v tvojih rokah se grejem s tvojo krvjo. V noči, ko psi spijo mirno, sanjajo sanje, ki jih bodo zjutraj pozabili. Sedel sem ponižno v travi in listju, gledal sem, ali bo sonce zašlo, in je.

Literarni večer v zidanici v Malem Banu so s svojo poezijo, ki v marsičem spominja na Iršičevo, ritmi, domislicami in melodijami nadaljevali 3D prasci.

Več v tiskani izdaji Dolenjskega lista

‹ nazaj

Galerija (15)

20191115_06168
20191115_06169
20191115_06178
20191115_06189
20191115_06191
20191115_06204
20191115_06209
20191115_06210
20191115_06216
20191115_06219
20191115_06220
20191115_06224
20191115_06226
20191115_06228
20191115_06232

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava