dolenjska

Donirana hrana: Kako dober je sendvič, če si ga ne moreš kupiti …

30.11.2019 | 13:30 | Mirjana Martinović

Jani Muhič in Vladimir Bahč iz Lions kluba Novo mesto sta potrdila, da  se projekt Donirana hrana z novim letom iz MO Novo mesto širi še v sedem  dolenjskih občin. (Foto: M. M., arhiv DL)

Jani Muhič in Vladimir Bahč iz Lions kluba Novo mesto sta potrdila, da se projekt Donirana hrana z novim letom iz MO Novo mesto širi še v sedem dolenjskih občin. (Foto: M. M., arhiv DL)

Novo mesto - V razviti, pravični in socialni družbi pričakujemo, da nihče ni lačen. In da če so primeri, ko si nekateri zaradi različnih okoliščin ne morejo privoščiti hrane, zanje poskrbi država prek centrov za socialno delo, javni sistem dopolnjuje še vrsta humanitarnih organizacij. A prav te opozarjajo, da so v družbi tudi družine, v kateri starši z minimalnimi prihodki komaj shajajo iz meseca v mesec, do vrste pomoči pa niso upravičeni. So starostniki, ki so ob mizernih pokojninah še nekako shajali, po smrti zakonca pa zgolj z eno ne morejo več. V razviti družbi so žal tudi lačni ljudje, ki o tem ne govorijo. Že tri leta njihove hladilnike pomaga napolniti projekt Donirana hrana.

»V vseh treh letih je to približno 63 ton hrane,« je o količini povedal vodja projekta Donirana hrana v Lions klubu Novo mesto Vladimir Bahč. Gre za 63 ton hrane, ki bi s trgovskih polic romala v uničenje ali predelavo, s pomočjo omenjenega projekta pa je njena pot drugačna: ko večji novomeški trgovski centri proti 21. uri zapirajo svoja vrata, se pri njih ustavi vozilo lionsov, ki prevzame hrano, jo prepelje do hladilnic javne kuhinje Rdečega križa Novo mesto, naslednje jutro pa najde pot do lačnih ust.

»Brez res odličnega sodelovanja z vsemi, od centra za socialno delo do prostovoljcev Rdečega križa, Karitas, Društva upokojencev Novo mesto nam ne bi uspelo. Oni namreč najbolj poznajo teren, okoliščine in razloge stisk posamezne družine ali starostnika. Vedo, kakšno pomoč kateri od njih mogoče že prejema, kdo je tisti, ki nikakršne, pa prav tako težko shaja. Skrbijo za sezname uporabnikov, mi pa za prevzem hrane, njeno hrambo skozi noč in sestavo paketov ter končno dostavo. Mesečno lahko govorimo o 500 ali 700 paketih oziroma tisoč končnih uporabnikih,« je še dodal in poudaril, da gre za povsem neoporečno hrano, enako tisti, ki bi jo kot kupec zvečer vzeli s kakšne trgovske police in bi imela le še dan ali tudi več dni rok trajanja.

Ko večji novomeški trgovski centri proti 21. uri zapirajo svoja vrata,  se pri njih ustavi vozilo lionsov, ki prevzame hrano, jo prepelje do  hladilnic javne kuhinje Rdečega križa Novo mesto, naslednje jutro pa  najde pot do lačnih ust. (Foto: J. M., arhiv DL)

Ko večji novomeški trgovski centri proti 21. uri zapirajo svoja vrata, se pri njih ustavi vozilo lionsov, ki prevzame hrano, jo prepelje do hladilnic javne kuhinje Rdečega križa Novo mesto, naslednje jutro pa najde pot do lačnih ust. (Foto: J. M., arhiv DL)

Prav zato, ker gre za živila, pa je bil zagon projekta, ki se bo po treh uspešnih letih iz dolenjske prestolnice z novim letom razširil še na območje sedmih dolenjskih občin, vse prej kot lahek, se spominja član novomeških lionsov Jani Muhič: »Več mesecev je trajalo, da smo zagotovili donatorske pogodbe s trgovskimi centri, zagotovili certificirano razdelilnico hrane, uredili pogoje za shranjevanje hrane, torej kupili hladilnike, šok komoro za hitro ohlajevanje hrane idr., zbrali sredstva in kupili dostavno vozilo ter ne nazadnje izobrazili ljudi, kako ravnati s hrano po standardih HACCP. Zadovoljiti predpisom, vemo, ni enostavno. Skratka, kot vsak začetek je bil tudi ta težak. Treba je bilo rešiti kup ovir, zadostiti kupu zakonskih pogojev in pri tem nam je na samem začetku zelo pomagala dr. Vida Čadonič Špelič, tako osebno kot tudi v imenu MO Novo mesto, ki se je prva pridružila temu projektu.«

S prejemniki pomoči osebno nismo govorili, saj svoje stiske razumljivo ne želijo javno izpostavljati. So pa v Lions klubu Novo mesto priskrbeli nekaj odgovorov na naše vprašanje, kaj jim pomeni tovrstna pomoč:

»Če dobim hrano, lahko vsak mesec plačam položnico za ogrevanje, da smo z otroki lahko na toplem.«

»Ko bi vi vedeli, kako dober je lahko sendvič s šunko, če si ga ne moreš kupiti vsak dan.«

»Sin, za katerega mi kot poroku njegovega kredita od pokojnine mesečno trgajo kredit, me ne more obiskati, ker je invalid in brez službe. Potem ko mi je umrla žena, sem tudi sam težko mobilen in mi odleže, ko mi vsak teden pripeljejo donirano hrano na dom. Tako mi ostane prepotreben denar za plačilo elektrike in drva.«

»Sram me je priznati … Kljub temu da oba s partnerico v treh izmenah pošteno delava, da zasluživa tisto minimalno plačo, z dvema otrokoma zelo težko zlezemo čez mesec. Otroka potrebujeta oblačila in obutev, nočeta izstopati med sošolci. Ko sem izgubil solidno službo zaradi poškodovane roke, se nam je svet obrnil na glavo. Kredit za stanovanje pa je postal glavni in največji strošek. Za položnice komaj naberemo potrebne evre. Tudi dolžan sem že dvema znancema. Hvala bogu je zdaj lažje, čeprav priznam, da težko vzamem paket sveže hrane vsak teden. Upam, da hitro splezamo, rad bi plačal dolg in hkrati ostal pod streho in na toplem. Ko bom lahko, javno obljubljam, bom pomagal drugim tudi sam.«

Pri njem za zdaj sodelujejo trgovske verige Spar, Mercator, Tuš, Hofer, Lidl in Medeni Butik Voglar, sogovornika pa pravita, da so dostavljavci Donirane hrane pravi »dedki Mrazi«, ki znajo tik pred zaprtjem skoraj sočasno obiskati vse. V Novem mestu končni uporabniki naslednji dan v dopoldanskem času sami prevzamejo pakete, onemoglim jih dostavijo na dom. Ob zagonu projekta so preko javnih del zaposlili dva delavca, pridružil se je še tretji, četrti pa je zaposlitev dobil zaradi širitve po občinah Šentjernej, Škocjan, Dolenjske in Šmarješke Toplice, Straža, Mirna Peč in Žužemberk. Te bodo namreč prispevale za stroške prevozov in skupaj tudi plačo četrtega delavca.

Da jim je uspelo za projekt navdušiti še sedem županov, ni tako samoumevno, a Bahč je dejal, da so spoznali, da so v sleherni občini stiske in da lahko življenje na bolje obrnejo tudi tri dostave hrane mesečno. Tako kot so projekt zagnali postopoma in se učili tudi od ostalih Lions klubov po državi, so se postopno in previdno lotili tudi njegove širitve, priznata oba. Že od pomladi hrano poskusno dovažajo po vsej regiji, redno jo bodo od novega leta.

Kje bo projekt čez tri leta, podrezamo vodjo. »To si je zelo težko predstavljati. Z naše strani bomo naredili vse, da se ga ne prekine in da delamo dobro še naprej. Osebno pa bi si želel, da takšnega projekta družba ne bi niti potrebovala,« je odgovoril Bahč.

Muhič je prikimal in nadaljeval razmišljanje: »Še najbolj cenim, da kakšen pokliče po na primer petih mesecih, odkar prejema naše pakete, in reče, da se je znašel, da je splezal na zeleno vejo oz. da te hrane ne potrebuje več. Pokliče, da se zahvali in reče, naj zdaj pomagamo drugim.«

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista z dne, 14. november 2019.

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava