dolenjska

Pred leti cerkev, zdaj še grobnico

3.12.2019 | 19:35 | Besedilo in fotografije: R. N.

Marijan Bartolj (levo) in šentrupertski župnik Jakob Trček v prenovljeni grobnici grofov Barbo

Marijan Bartolj (levo) in šentrupertski župnik Jakob Trček v prenovljeni grobnici grofov Barbo

Šentrupert - Člani rodbine grofov Barbo so v zgodovini zasedali pomembne politične, kulturne, vojaške in tudi cerkvene položaje. Potomci te vplivne družine, ki izvira iz Italije, so živeli po različnih koncih Evrope, ena veja te rodbine pa se je pred nekaj stoletji naselila tudi na območju Mirnske doline, kjer so pustili velik pečat, še posebej v Šentrupertu.

Med drugim so poleg tamkajšnjega pokopališča zgradili cerkev sv. Križa, pod njo pa svojo grobnico, kamor so jih pokopali. A grobnica, v kateri počiva devet članov grofovske družine Barbo, prvega so leta 1861 pokopali komaj enajst dni starega dečka Otta, je bila v zadnjih letih v zelo slabem stanju. Kot pravi šentrupertski župnik Jakob Trček, so pred nekaj desetletji iz nje pokradli vse, kar je bilo vrednega, med drugim so odprli celo grobove v upanju, da bi našli zlatnino. »Vse je bilo uničeno in več kot 55 let bolj ali manj nedotaknjeno,« dodaja.

A danes je grobnica grofov Barbo v povsem drugačnem stanju, zahvaljujoč predvsem Marijanu Bartlju z Vrha pri Šentrupertu, ki je sam kril stroške njene obnove. Uredili so strop, po tleh položili ploščice, kajti prej je bil pesek, na novo izdelali svečenike na stenah, prenovili vhod in tudi zunaj postavili tablo, na kateri si lahko vsak prebere o družini Barbo. »Pomembno je, da se ta kultura, zgodovina in ti spomeniki ohranijo kot nekakšna dediščina, ker je to naš ponos in spoštovanje do prednikov,« pravi Marijan, ki je pred leti na svoje stroške obnovil tudi kapelo sv. Križa, nedavno pa tudi kužno znamenje pred Šentrupertom.

»Takšnih, kot je Marijan, ki gledajo na skupno dobro, je malo,« pristavi župnik in nam pokaže tudi več kot štiri metre veliko sliko na zunanji steni župnišča, na kateri Jezus, ki ga rišejo otroci, blagoslavlja Šentrupert, za njeno postavitev pa je zaslužen prav Marijan, ki so mu lani kot uspešnemu podjetniku ter za izkazano večkratno neprecenljivo pomoč in podporo pri uresničevanju različnih projektov v lokalni skupnosti podeli občinsko priznanje.

Iz rakovniške linije pomembni možje

Rodbina Barbo se je do druge polovice 16. stoletja že tako razvejala, da se je razdelila na več stranskih in tri glavne veje, to so gotniška, paška in rakovniška. Zadnja se je obdržala do današnjih dni, ime pa je dobila po gradu Rakovnik pri Šentrupertu, ki ga je v drugi polovici 17. stoletja kupil Maksimilijan Valerij. V rokah njegovih potomcev je ostal do druge svetovne vojne, ko je bil požgan in popolnoma uničen, mnogi pa so takrat pobegnili v tujino.

Rakovniška linija grofov Barbo je bila zlasti v 19. stoletju zelo povezana s slovenskim življenjem in je dala za slovensko zgodovino nekaj pomembnih mož. Dizma Barbo Waxenstein je bil tajnik in direktor Kranjske kmetijske družbe, katere glavni nalogi sta bili pospeševanje in razvoj kmetijstva. Dizmov pravnuk Jožef Emanuel je bil konservativni politik, deželni in državni poslanec, ki se je zavzemal za slovenstvo, slovenska stališča pa je zagovarjal tudi v plemiški družbi. Njegov sin Jožef Anton ga je nasledil na položaju državnega poslanca na Dunaju, na sejah državnih odbornikov pa je dosledno poročal v slovenskem jeziku. Zadnji moški potomec rodbine Barbo Waxenstein je bil Jožefov sin Robert. »Pred leti je bila še živa njegova hči Livia, ki se je poročila v grofovsko družino Reden,« pripoveduje šentrupertski župnik, ki se je še dobro spominja. Kot pravi, je bila zelo preprosta, dobro je govorila slovensko in zelo rada se je vračala v Slovenijo. Prenovljeno grobnico so odprli pred dnevi, a dogodka se ni udeležil nihče iz rodbine Barbo.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista.

‹ nazaj

Galerija (4)

img_9607
img_9611
img_9614
img_9617

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava