dolenjska

Tempirana bomba nad Seidlovo cesto

14.12.2019 | 14:15 | Boris Blaić

Brežino nad Seidlovo cesto izpira voda, kamenje pa se kruši, zato je hoja po pločniku lahko nevarna. (Foto: B. B.)

S pobočja nad Seidlovo cesto se na pločnik občasno zvali tudi kaka večja skala. (Foto: arhiv družine Žiberna)

Korenine dreves na brežini gledajo na plano, pod njimi pa zevajo velike luknje. (Foto: B. B.)

Strmo pobočje nad Seidlovo ogroža cesto in pločnik, pa tudi hišo Ludvike Žiberna. (Foto: B. B.)

Novo mesto - Brežina nad Seidlovo cesto v Novem mestu je nevarna. Po močnem deževju ali sneženju se z nje na pločnik rado kruši kamenje, neredko pa se s strmega pobočja odvali tudi kaka večja skala. Premika se tudi zemljina, kar dobro ve Ludvika Žiberna s Koštialove ulice, ki je speljana tik nad Seidlovo.

Pred 80 leti ni bilo ne Seidlove ne Koštialove. Od Ločne proti Novemu mestu je po pobočju med obema današnjima ulicama, tik pod hišo družine Žiberna, vodil neugleden kolovoz, zato so se tedanje mestne oblasti odločile, da zgradijo novo mestno vpadnico, in sicer po trasi zdajšnje Seidlove ceste. Za potrebe nove ceste je del svojega zemljišča takrat odstopil tudi stari Žiberna, oče pokojnega Petra Žiberne in Ludvikin tast. Zemljo je oddal brezplačno, je pa pri tem zahteval, da mestne oblasti utrdijo oz. zavarujejo strmo pobočje med novo vpadnico in njihovo hišo. Pisalo se je leto 1939.

NEDOKONČANA ŠKARPA

Sprva so se stvari odvijale v skladu z dogovorom. Novo cesto so zgradili, del brežine nad njo pa so utrdili z opornim zidom. A te škarpe je le kak meter ali dva. Zakaj gradnje niso dokončali, Ludvika ne ve, a najbrž je to povezano z dejstvom, da je leta 1941 naše kraje zasedla tuja vojska, najprej nemška in kmalu za njo italijanska, oporni zid nad mestno vpadnico pa naenkrat ni bil več prioriteta. Po osvoboditvi je mama Petra Žiberne nove oblasti nekajkrat opozorila, da bi bilo treba škarpo končati, a pravega posluha za to ni bilo, čeprav se je zemlja pod njihovo hišo po malem ves čas premikala. Terase, ki so jih tam urejali, so namreč izginjale druga za drugo.

Da je vrag končno vzel šalo, je Petru in Ludviki, upokojenima zdravnikoma, postalo jasno pred nekaj leti, ko sta opazila prve razpoke na stenah hiše, in sicer na tisti strani, ki gleda proti strmini in Seidlovi cesti. »Najprej smo mislili, da poka zgolj omet, a se je kmalu izkazalo, da je zadeva bolj resna,« pripoveduje Ludvika. Razpoke so se vlekle od kleti pa vse do vrha hiše, široke so bile tudi do pol centimetra.

LABILNO RAVNOVESJE

Poškodbe sta Ludvika in Peter pred dvema letoma sanirala, a to še zdaleč ni bilo poceni. Strokovnjaki so v temelje dvakrat injektirali posebno ekspanzivno zmes, kar je skupaj naneslo skoraj 7.000 evrov. Zdi se, da so pokanje zidov s tem za zdaj ustavili, a za koliko časa, se sprašuje Ludvika. Padavine so namreč v zadnjih letih vse silovitejše, obdobja suše pa daljša, to pa so idealni pogoji za plazenje zemljine.

Da je pobočje resnično nevarno, je pokazalo tudi geomehansko poročilo, ki so ga po naročilu Ludvike in Petra izdelali strokovnjaki iz Rudnika Trbovlje - Hrastnik. Poročilo ugotavlja, da je pobočje med hišo Žibernovih in Seidlovo cesto v labilnem ravnovesju, kar preprosto povedano pomeni, da lahko pol hriba v vsakem trenutku zgrmi na Seidlovo cesto in pločnik, ki je ob njem.

Da je stanje resno, navsezadnje priča že podrobnejši ogled strmine nad pločnikom ob Seidlovi cesti. Korenine dreves, ki rastejo na pobočju, gledajo na plano, med skalami, ki tvorijo brežino, zevajo velike luknje, ki jih izpira voda, na pločnik pod brežino pa se redno kruši kamenje, občasno tja prileti celo večja skala. Vzrok je vse bolj ekstremno vreme, svoje pa dodajo še tresljaji, ki jih povzroča vse gostejši promet na Seidlovi cesti.

OBČINA GLEDA STRAN

Vse to že nekaj časa vedo tudi na novomeški občini, ki je, odkar Seidlova cesta ni več državna cesta, lastnica ceste. A do zdaj o sanaciji brežine pod Koštialovo niso želeli niti slišati, zato sta Peter, umrl je na začetku letošnjega leta, in Ludvika Žiberna proti občini vložila tožbo. V resnici kar dve, pojasnjuje odvetnik Borut Tiran. V enem primeru gre za t. i. popularno tožbo, se pravi tožbo v javno korist, s katero zahtevajo utrditev brežine nad Seidlovo cesto, v drugi pa terjajo, da lastništvo zemljišča, ki leži v varovalnem pasu ceste, prevzame občina, ki naj zanj plača tudi primero odškodnino.

»Razmere smo predstavili na občini, kjer za zdaj vztrajajo, da hiša poka zato, ker je stara, geomehanika pa naj ne bi bila eksaktna znanost. Res čudno, da se do zdaj niso podrli še vsi rudniki in da je hiša začela pokati skoraj sto let po tistem, ko je bila zgrajena,« je piker Tiran, ki dodaja, da sanacija brežine v resnici ni nezaslišano visok strošek. Vrednost popularne tožbe namreč ocenjujejo na 43.000 evrov, sanacija, kot jo v izdelanem mnenju predlaga gradbeni inženir, pa poleg nekaj manjših posegov predvideva predvsem gradnjo 25 metrov dolgega opornega zidu med pločnikom na Seidlovi cesti in brežino nad njo. Ta škarpa bi bila v povprečju visoka 2,3 metra, debela 40 centimetrov, v brežino pa bi bila na vsaka dva metra vpeta s sidri, ki bi segala 6 metrov v notranjost hriba.

Ali bo sodni postopek res potreben, bo pokazal čas, saj sta se stranki na prvem, poravnalnem naroku, ki je bil prejšnji teden, odločili za mediacijo.

BREME LASTNIŠTVA

Tu pa je še druga tožba, v katerem Žibernova terja prenos zemljišča v varovalnem pasu ceste na občino. V resnici gre za zahtevo po razlastitvi v korist občine, ki jo po novem zakonu o urejanju prostora lahko predlaga tudi prizadeti lastnik zemljišča. Strogo pravno gledano bi namreč v primeru, da bi se zaradi krušenja kamenja na pločnik komu kaj zgodilo, odgovornost za to lahko nosila lastnica zemljišča, se pravi Ludvika Žiberna.

Breme lastništva čuti že zdaj. Pred leti jih je tako obiskal občinski inšpektor in zahteval, naj obrežejo drevesa, ki rastejo na strmini nad Seidlovo cesto, saj bi lahko tja padla kaka suha veja. »Ker se mož ni hotel bosti z občino, sva obžagovanje naročila sama, najdražja pri vsem pa je bila zapora ceste, saj med obžagovanjem na Seidlovi ni smelo biti prometa,« pripoveduje Ludvika. Strošek obžagovanja je tako narasel na skoraj 2000 evrov, in če lastništva ne bo prevzela občina, jo podobni stroški čakajo tudi v prihodnje. Trenutno je npr. v dilemi, kaj narediti s hrastom, v katerega je pred kratkim udarila strela. Strokovnjaki pravijo, da je drevo še živo in da ga ni treba podreti, sploh pa to niti ne bi bilo pametno, saj njegove korenine preprečujejo, da bi zemlja drsela še hitreje navzdol. A prej ali slej bo nekaj treba narediti.

Članek je bil 5. decembra objavljen v Dolenjskem listu.

‹ nazaj