bela krajina

Umrl kipar Dirk Heij

13.1.2020 | 14:45 | M. Ž.

Dirk Heij (Foto: M. B.-J.)

Obrh pri Dragatušu - V 87. letu starosti je umrl kipar Dirk Heij, Nizozemec, ki je vrsto let živel in ustvarjal v Beli krajini. Pogreb bo v soboto, 18. januarja, ob 14. uri na pokopališču v Dragatušu.

V Beli krajini je naredil velik premik na področju likovne umetnosti. Spodbujal je h kvalitetni ustvarjalnosti in iskanju novih idej. Brez njega ne bi bilo prve galerije v Črnomlju, kulturno-umetniškega društva Artoteka Bela krajina, številnih likovnih kolonij, razstav, razvoja likovne umetnosti v Beli krajini in sodelovanja z drugimi umetniki.

Heij je leta 2018 ob kulturnem prazniku za življenjsko delo prejel Župančičevo plaketo, najvišje priznanje na področju kulture v črnomaljski občini.

V nadaljevanju objavljamo zapis o Dirku Heiju, ki smo ga februarja leta 2018 v Dolenjskem listu objavili v rubriki portret tedna.

Dirk Heij

Čeprav je Dirka Heija življenje premetavalo sem in tja, pa je končno pristal tam, kjer je, kot je nekoč sam dejal, zadihal s polnimi pljuči in se ukvarjal s tistim, kar si je, zavedno ali ne, želel že kot deček. Umetnost je bila tista, ki ga je pritegnila že v rosnih letih. Sedemletnemu mu je oče kupil violino in v srednji šoli si je želel postati violinist. A mu oče ni dovolil, češ da z glasbo ne bo mogel zaslužiti za dostojno preživetje.

Pa vendar je pozneje prav umetnost postala tista, ki je Dirku dajala kruh. Potem ko je poskušal postati pilot in gozdar, je le razmislil o predlogu nadrejenega v vojski, naj se gre učit risanja. Talent za to je pokazal že veliko prej v osnovni šoli in morda bi se že prej odpravil po tej poti, če ne bi bil – kar se danes sliši precej banalno – levičar. V šestem razredu je narisal risbo, ki jo je učitelj pohvalil, a ko je izvedel, da jo je Dirk ustvaril z levo roko, mu je dal enico.

A pravijo, da naključij ni in da se vse zgodi z namenom. Če mu takrat misli o slikanju ne bi v kali zatrl učitelj, bi mu jo morda oče, tako kot mu jo je za glasbo. Očitno je moral čez nekaj drugih življenjskih preizkušenj, da je, ko mu je bilo že 29 let, diplomiral iz kiparstva. Do takrat pa je imel dovolj časa, da se je izkazal kot vsestranski umetnik, kot slikar, grafik in keramik.

Prav umetnost je bila tudi tista, ki je Dirka z rodne Nizozemske prvič pripeljala v Slovenijo, kjer je leta 1974 sodeloval na mednarodni koloniji v Gradišču nad Slovenj Gradcem. Očitno je bila Slovenija ljubezen na prvi pogled, kajti vedno znova se je rad vračal v deželo pod Alpami in ob enem od obiskov spoznal Janjo iz Velenja. Preskočila je iskrica, poročila sta se in ob iskanju službe, ki bi ponudila tudi stanovanje, se je Janja preselila v belokranjski Dragatuš. Za njo je leta 1987, ko sta imela že dva otroka, z Nizozemske prišel tudi Dirk in, kot rečeno, šele takrat zadihal s polnimi pljuči. Šele v Beli krajini je lahko ustvarjal tako, kot si je vse življenje želel. Pustil je svobodo svojemu ustvarjalnemu umetniškemu duhu. Nihče mu ni zapovedoval, kaj naj počne. Celo čas ni bil več njegov gospodar.

A njegovo ustvarjanje se ni kazalo zgolj v njegovih slikah – po sili razmer je moral v začetku zaradi pomanjkanja prostora več slikati kot kipariti – in skulpturah, ampak tudi v njegovem prispevku, ki ga je dal Sloveniji in Beli krajini. Kar težko bi bilo na tem skromnem prostoru našteti vse, kar je naredil, še zlasti za Belokranjce. A mnogi so videli le rezultate, ne pa tudi, kdo stoji za njimi, saj se Heij, sicer zgovoren in duhovit sogovornik, ki mu nikoli ne zmanjka besed, nerad hvali s svojim delom, prepričan, da štejejo le rezultati. Pa vendar je v Beli krajini naredil velik premik na področju likovne umetnosti. Spodbujal je h kvalitetni ustvarjalnosti in iskanju novih idej. Brez njega ne bi bilo prve galerije v Črnomlju, kulturno-umetniškega društva Artoteka Bela krajina, številnih likovnih kolonij, razstav, razvoja likovne umetnosti v Beli krajini in sodelovanja z drugimi umetniki.

Ob kulturnem prazniku je Dirk Heij, ki zdaj živi v Obrhu pri Dragatušu, za življenjsko delo prejel Župančičevo plaketo, najvišje priznanje na področju kulture v črnomaljski občini. Priznal je, da nikoli ni pričakoval tovrstnega priznanja, zato pa je toliko bolj počaščen, ker vidi, da je cenjen njegov trud, da na pozitiven, kulturen način prispeva svoj delež h kulturnemu življenju v črnomaljski občini in Beli krajini. Čeprav je tujec, ima rad svojo novo domovino in se počuti Belokranjca in Slovenca, Župančičeva plaketa pa je po njegovem prepričanju dokaz, da ga kot takšnega sprejemajo tudi v črnomaljski občini. In čeprav bo v začetku maja dopolnil že 85 let, zagotavlja, da si bo še naprej prizadeval za pozitivno, konstruktivno kulturo, torej za dobre odnose med ljudmi.

Mirjam Bezek-Jakše

‹ nazaj