400 let od rojstva velikega Slovenca Matije Kastelca

24.1.2020 | 14:15

Frančiškanski samostan ob cerkvi sv. Lenarta. Patri se danes spominjajo predhodnika Matije Kastelca.

Nagrobna plošča, ki je v frančiškanski cerkvi na levi strani pred oltarjem Brezmadežne. (Foto: p. Kristostom Komar)

Novo mesto - Novomeški frančiškani, ki so lani praznovali 550 let prihoda v dolenjsko prestolnico, ne pozabijo na pomembne Slovence, ki so kakorkoli povezani z Novim mestom.

Tako se danes - kot sporoča p. Krizostom Komar, spominjajo slovenskega rimokatoliškega duhovnika, kanonika, leksikografa in nabožnega pisatelja Matije Kastelca, saj prav danes mineva 400 let od njegovega rojstva . Veliki Slovenec, ki se je rodil 1620 v Kilovčah, je namreč pokopan v kloštrski cerkvi v Novem mestu.

O tem, kje je Matija Kastelec hodil v šolo in kje študiral, ni znanega skoraj nič. Umrl je v Novem mestu 19. junija 1688, pokopan pa je v grobnici v frančiškanski cerkvi, kjer je v tlaku pred levim stranskim oltarjem ohranjena njegova nagrobna plošča.

Frančiškanski cerkvi je Kastelec v Novem mestu postavil stolp in jo dal obokati. V Dolenjskih Toplicah je leta 1642 postal vikar (tj. uradni namestnik škofa ali duhovnika), kot župnik pa je od leta 1646 do 1660 služboval v Šentjerneju. Dve leti kasneje je postal kanonik novomeškega kapitlja, kjer je 1682 ustanovil beneficij (gre za cerkveno službo, zvezano z dohodki, zlasti iz nepremičnin) sv. Barbare in bil predsednik bratovščine sv. rožnega venca.

Med pomembnejšimi osebnostmi 17. stoletja

Njegova osebnost je bila v 17. stoletju na Slovenskem med pomembnejšimi in med vsestranskimi. O njem poročata Janez Vajkard Valvasor in Marko Pohlin. Bil je živahna, nekonvencionalna osebnost, o čemer priča začetek njegovega lastnega nagrobnega napisa: »Tukaj kanonik Matija Kastelec leži, ki še, ko je mrtev, ne molči«.

Bil je pisatelj, pesnik, jezikoslovec, prevajalec ter tudi stavbenik. Ni znano, kje je dobil potrebno izobrazbo in nagibe, da si je začel prizadevati za slovensko knjigo, prevod Biblije in slovar. Kastelec naj bi iniciativno vplival na zametek slovensko-literarnih prizadevanj pri kapucinih, saj so novomeški kapucini, ki so medse šteli tudi Kastelčevega rodnega brata patra Hiacinta, prejemali od kanonika razne dobrote ter menda tudi del njegovih rokopisov. Bil je dobrotnik njihove cerkve in je v njej tudi pokopan. Brez dvoma pa je bil tudi podpornik vsaj nekaterih mladih Novomeščanov, ki so bili z nadarjenostjo in prizadevnostjo sposobni pridobivati znanja na višjih šolah in univerzah. Za Novo mesto je Matija Kastelec pomemben predvsem kot posrednik in pobudnik novih umetnostnih tokov, ki so preko kraških umetnostno-obrtnih kamnoseških delavnic prihajali iz italijanskega zahoda. Po njem se v Novem mestu od leta 1892 imenuje Kastelčeva ulica in je ena redkih novomeških ulic, ki ima ime še iz avstrijske dobe.

Kastelec ni bil izviren ustvarjalec, marveč predvsem popularizator, ki se ni omejeval na duhovščino, hotel pa je ugoditi potrebam vernikov. Čeprav ni mogel ustvariti vsega, kar je nameraval, gre vendarle prav njemu naslov prvega slovenskega katoliškega pisatelja. Značilna Kastelčeva poteza je njegovo veselje do cerkvene in pobožne pesmi. Od dvajsetih pesmi, ki so natisnjene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 sprejetih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice.Teh pesmi pa ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodajal. Po protestantih je sprejet tudi pravopis, prve izdaje njegovih treh knjig pa hrani tudi Knjižnica Mirana Jarca v zbirki knjižnih redkosti.

L. M.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava