kočevsko-ribniško

Deklica s piščalko Gregorju Guštinu, kulturno leto 2020 pa posvečeno Ramorju

7.2.2020 | 16:30 | M. L.-S.Foto: Urška Pečnik

Kočevje - V dvorani Šeškovega doma Kočevje je včeraj zvečer potekala prireditev Deklica s piščalko, ki je že tradicionalno osrednja prireditev občine Kočevje v počastitev kulturnega praznika. Na prireditvi so ob kulturnem programu razglasili že devetega prejemnika priznanja Deklica s piščalko, že desetič zapored pa so razglasil tudi novo tematsko kulturno leto na Kočevskem.

Priznanje za strokovno odličnost na področju umetnosti, humanističnih znanosti in kulture je prejel kočevski baletni plesalec, koreograf in pedagog Gregor Guštin.

»Gregor Guštin je odličen plesalec, večkrat nagrajeni koreograf, zdaj je tudi pedagog. Ustvarjalna radovednost ga je mladega ponesla v svet. Pa je svoj svet spet poiskal in našel doma. V Sloveniji. Doma pa je tudi v Kočevju, kjer je nastopal že v osnovnošolskih letih. Zdaj kot pedagog in kot koreograf vodi mažoretno skupino, s katero ustvarja tudi celovečerne prireditve. Za predstavo z naslovom Pajki je našel navdih v kočevski krajini. Ta skupina se redno uvršča na prva mesta na regijskih, državnih in tudi mednarodnih tekmovanjih. Na poletnih seminarjih v Kočevju poučuje balet in jazz balet, vodi tudi koreografske delavnice. Tesno je vpet v plesno ustvarjalnost mladih. Mladim je vzor; je odličen učitelj tistim, ki bodo sledili njegovi poklicni poti, in tistim, ki jim bodo njegove plesne učne ure prvi bližnji pogled v svet umetnosti – v svet, ki je privilegij tistih, ki umetnost razumejo in jo potrebujejo,« so povedali v obrazložitvi nagrade, ki so jo podelili Guštinu, kot so zapisali »zaradi njegovega strokovno odličnega prispevka k razvoju plesne dejavnosti v Kočevju, v katero je vsadil nacionalne poklicne kriterije in lastne mednarodne baletne izkušnje, s tem pa ustvaril trajno referenčno točko za obravnavo Kočevske.«

Novo kulturno leto, ki ga je razglasil župan Vladimir Prebilič, pa bo, kot pravijo v Kočevju, v znamenju drznih sanj in razprtih kril. Poimenovali so ga 2020 Ramorjevo leto – razprimo krila, z njim pa se poklanjajo spominu na pilota in inovatorja Hansa Ivana Ramorja, ki je, kot pravijo, »zaradi svoje zgodbe in drznosti postal skupni imenovalec za vse, ki so si na Kočevskem drznili in si bodo drznili sanjati«.

Odločitev strokovne projektne skupine, da bo letošnje kulturno leto na Kočevskem posvečeno Ramorju, je Mihael Petrovič ml. povzel: »V letu 2020 bo minilo 85 let, odkar je Kočevje dobilo svoj letalski klub in četrt stoletja od nastanka sedanjega, ki nadaljuje njegovo izročilo. Že mnogo prej pa je krila razprl Hans (Ivan) Ramor (1892-1968), prvi kočevski pilot in graditelj letal. Ramor je bil med pionirji slovenskega letalstva tudi na drugih področjih. Kot letalski vaditelj in bojni pilot z bogatimi frontnimi izkušnjami je po razpadu Avstro-Ogrske soustvarjal prvo slovensko letalsko enoto ter znanje prenašal na bodoče slovenske in jugoslovanske pilote, kasneje pa na graškem letališču ustanovil eno redkih avstrijskih pilotskih šol svojega časa ter v sodelovanju z konstruktorjem Albertom Kalkertom začel proizvajati lastna letala. Njegov štirisedežni Ramor KE-14 je bil pred drugo svetovno vojno upodobljen celo na zbirateljskih karticah. Kočevje Ramorju dolguje tudi najstarejši zračni posnetek mesta. Tapetnikov sin iz Podgorske ulice, ki je vedno ostal navezan na domače kraje, pa je bil obenem inovator – med drugim je konstruiral in izdeloval lastna motorna vozila – ter predvojni avstrijski rekorder v nepretrganem letu. Skupaj je v karieri poletel več kot 20.000-krat, kot zanimivost pa velja omeniti, da je jeseni 1929 v Zagreb pripeljal tamkajšnje prvo civilno letalo. Po stopinjah letalca, ki je pot začenjal ob Rinži, so kasneje stopali še mnogi kočevski piloti, med katerimi jih je v slovenskem in nekdanjem jugoslovanskem letalstvu več utiralo nove poti. Brez pretiravanja je mogoče trditi, da je Kočevska s svojimi ljudmi pomembno sooblikovala in sooblikuje domačo letalsko zgodovino.

Vendar pa Ramor ni le sinonim za začetke kočevskega letalstva, temveč nas nagovarja tudi širše. Da bi udejanjil svoje sanje, se je namreč Kočevar, ki naj bi že kot otrok z dežnikom skušal poleteti s prepadih ostenij Krempe, pri dvajsetih letih pa je v prostorih kočevske pivovarne razstavil svoje prvo brez motorno letalo, moral soočati s številnimi udarci in ovirami, zaradi česar se njegova biografija bere malodane kot pustolovski roman. Kljub temu je, četudi včasih za ceno ogrožanja lastnega življenja, ostal predan zastavljenim ciljem, ki jih je dosegal z brezkompromisno drznostjo in osredotočenostjo, lahko bi rekli celo trmo. V tem pogledu je torej tudi zgled za današnje dni, zato se z Ramorjevim letom ne spominjamo zgolj neke zgodovinske osebnosti in obletnic kočevskega letalstva, temveč nas opozarja na pomen ustvarjalnega zagona v najširšem smislu te besede in na vseh področjih družbenega življenja, od športa in kulture, do gospodarstva in znanosti. Ramor je zato skupni imenovalec za vse, ki so si na Kočevskem drznili, se drznejo in si bodo drznili sanjati. Da bi sanje postale tudi resničnost, pa je treba včasih samo razpreti krila.«

‹ nazaj