bela krajina

KUHAJMO Z MIRJAM BEZEK JAKŠE / Štedilnik na drva je zakon!

21.3.2020 | 12:15 | Besedilo in fotografije: Lidija Markelj

Metlika - Tako kot je bila Mirjam Bezek Jakše iz Metlike še do nedavnega prizadevna novinarka Dolenjskega lista iz Bele krajine, tako je tudi pridna in skrbna gospodinja. V njeni kuhinji vsak dan lepo diši: pa naj pripravlja kosilo, peče belokranjsko pogačo in kruh, s sladico razveseli moža ali vnuka…

Kuhinja je bila njena sprostitev, ko jo je novinarstvo še zaposlovalo od jutra do večera, pa tudi zdaj, ko je že dva meseca zadovoljna upokojenka po 38 letih novinarstva pri osrednjem regionalnem časopisu.

»Čas ni več moj gospodar. Lepo sem se privadila na penzijo in zdaj imam več časa tudi za kuhanje. Sicer pa me je že mama naučila, da se nisem nikoli posluževala neke instant in predelane hrane, ampak sem vedno pripravljala vse sveže, pridelano na domačem vrtu, kar je gotovo najbolj zdravo in okusno,« pove Mirjam, ko se spretno suče v svoji pred tremi leti lepo prenovljeni kuhinji in pripravlja kosilo »za bralce Dolenjskega lista«. A o tem več pozneje.

Skoraj vse pridela doma

Mirjam ima okrog hiše velik vrt in sadovnjak in tu se pokaže njena ljubezen do zemlje, kar ima že od mladih nog. Uživa v pridelovanju zelenjave, zelišč, dišavnic, sadja, pri čemer je treba povedati, da več kot trideset vrst sadik zelenjave vzgoji sama. Nemalokrat smo bili prijatelji v službi deležni dobrot z njenega vrta in to prvih v sezoni.

Mirjam že več kot deset let vrt obdeluje po biodinamični metodi. Zelenjava z njenega vrta ni deležna ne umetnih gnojil ne škropiv. Zemljo gnoji s hlevskim gnojem, ki ga kupi pri kmetu, proti škodljivcem se bori z naravnimi pripravki, ima več kompostnikov,…. »Za gospodinjstvo vse pridelamo doma. Če bi rastla še sol, bi bili samooskrbni,« se nasmeje. Na tržnico zavije le po domačo skuto, jajca in kaj podobnega, tudi v trgovino le po najnujnejše.

Ne more brez štedilnika na drva

Preden se lotimo jedilnika, ki ga je Mirjam izbrala, je treba nekaj reči o posebnosti njene kuhinje - štedilniku na drva.

Mirjam prisega nanj in pravi, da ga iz kuhinje ga ne da za nič na svetu. Že njena mama je kuhala na takega, Mirjam pa ga je ohranila v svojem gospodinjstvu od leta 1986, ko so se vselili v novo hišo. Tudi po zadnji prenovi kuhinje. »Saj sem imela nekoč štedilnik na plin, ki mi je od vseh najmanj všeč, imam tudi steklokeramičnega, kar mi pride prav v poletni vročini, a ni ga čez štedilnik na drva. Najboljša hrana se skuha na njem - okusna, da je kaj! Prednosti je res veliko: veliko loncev imaš lahko naenkrat gor, premikaš jih lahko od bolj vročega dela na manj, vse se kuha lepo počasi, hrana ostane topla dlje časa, ob štedilniku je zraven še pečica, po domače ror, kjer obenem lahko še kaj pečeš. Tak štedilnik pozimi tudi prijetno ogreje kuhinjo,« našteva prednosti štedilnika na drva naša sogovornica.

Zelenjavna juha, zrezki z gobicami …

Najraje kuha zelenjavne jedi in tudi pri tokratnem jedilniku je bila rdeča nit zelenjava.

Za uvod je Mirjam pripravila zelenjavno juho, ki jo imata z možem Tonetom na mizi vsaj enkrat na teden. »Vso možno zelenjavo, od krompirja, korenja, paprike, brokolija in cvetače zrežem na drobno in skuham. Običajno vse prinesem z vrta, zunaj sezone pa vzamem stvari iz skrinje. Zelenjave pred zamrznjenjem običajno ne blanširam,« pove naša kuharica. V juhi ne manjkata fižol in grah, zraven pa naredi še prežganje - na olju ali na domači svinjski masti prepraži na drobno sesekljano čebulico. V lonec doda peteršilj, košček zelene, malo domače paradižnikove mezge in vse začini s soljo, da je okusno. In enolončnica že lepo brbota na štedilniku.

Ob juhi ponudi doma pečen kruh - tokrat se je odločila za belega. Uspel ji je rahel in lepo zapečen. »Kruha v trgovini skorajda ne kupujemo. Rada ga pečem doma, v glavnem iz polnovredne ajdove, pirine ali koruzne moke,« pove.

In zdaj glavna jed. Ob okusnem praženem krompirju in zeleni solati s fižolom - o tem ne bomo izgubljali besed - je Mirjam ponudila puranje zrezke v omaki z gobicami ter polnjene bučke.

Zrezkom z gobicami bi lahko dodali pridevnik švedski, saj je recept zanje pred leti s Švedske prinesel njen mož, dolgoletni novinar Dolenjskega lista Tone Jakše. Več kot desetletje je preživel v daljni severni deželi in si tam rad sam kuhal. Med drugim je od nekega arabskega priseljenca izvedel za ta recept, ga nekoliko spremenil in prinesel v domovino. Mirjam pa je še dodala nekaj svojega …

V ponvi je spekla puranje zrezke oz. medaljončke, hkrati pa je v drugi popekla na drobno narezano čebulo, da je porumenela. Dodala je lisičke (nabrala jih je sama, saj je navdušena gobarka) - in ko so bile pečene, še na drobno sesekljan peteršilj in kislo smetano. Vse skupaj je malce posolila in popoprala, ter maso stresla po pečenih zrezkih, nato pa je jed na toplem v pečici še malce počakala.

Bučke z mesnim nadevom

Mirjam in Tone imata na jedilniku pogosto ribe in morske jedi, nemalokrat pa tudi nadevane bučke. Bučke je naša kuharica oprala, jih prerezala na polovico, z žlico izdolbla meso in jih posolila. Tako spustijo vodo. Približno tretjino bučkinega mesa je sesekljala za nadev. V ponvi je na olju prepražila sesekljano čebulo, dodala mleto meso. Začinila je s soljo, poprom in mleto rdečo papriko, dodala še paradižnikovo mezgo ter dušila toliko časa, da je izparela vsa tekočina. Ohlajenemu mesu je dodala sesekljane sredice bučke, eno jajce, strt česen in malce naribanega sira. Bučke je napolnila z nadevom in jih v pekaču na peki papirju pekla okrog dvajset minut na 200 stopinj Celzija. Nato jih je še malce potresla z naribanim sirom in položila nazaj v pečico za kakih pet minut, da se je sir lepo stopil.

Kostanjeva strjenka

Na jedilniku ni manjkala niti sladica. Mirjam se je odločila za svojo posebnost, kostanjevo strjenko, čeprav zna peči še marsikaj - tudi torto, kar ne čudi, saj bila njena mama Martina izvrstna pekačica tort in jih je pripravljala še v pozni starosti.

»Recept za strjenko sem našla nekoč v neki reviji, zdel se mi je zanimiv. Zdaj je ta sladica ob posebnih priložnostih vedno na naši mizi," pove. Priprava zahteva veliko časa in truda. Brez kostanja ne gre, kar pomeni, da ga je treba jeseni veliko nabrati. Mirjam ga olupi in nato pusti v kuhinji kake tri dni, da se osuši, ter nato spravi v vrečke in v skrinjo. Pri pripravi sladice kostanj skuha in nato olupi še tanke lupinice. Nato ga pretlači, »a kake grudice naj kar še ostanejo, da potem začutiš v ustih koščke kostanja,« svetuje Mirjam.

Sladico zlije v model in čez noč pusti, da se ohladi. Nato jo zvrne na krožnik in ponudi gostom. Po želji prida sladko stepeno smetano.

Za vino poskrbel mož

K dobremu kosilu sodi tudi dobro vino, za kar je poskrbel Mirjamin mož Tone. Pri glavni jedi je postregel z izvrstno metliško črnino, k sladici pa je izbral kolednik, pozno trgatev, letnik 2015. Brbončice so uživale!

Mirjam bo z raznimi dobrotami še naprej rada razveseljevala svoje bližnje - poleg moža tudi otroka Saša in Tino ter vnuka: 12-letnega Lana in 8-letnega Gala, ki sta ji v veliko veselje. Sicer pa ima toliko hobijev, da ji v upokojenskem stanu ne more biti dolgčas. Pridelava zelenjave zahteva veliko časa in dela, ravno tako vrt, ki ga Mirjam sama kosi - tuje ji niso ne rotacijska ne lakserska kosilnica, nedavno si je kupila celo manjši traktorček s kosilnico. Že pred leti se je naučila obrezovati sadno drevje in to ji je vsako leto poseben izziv. Rada tudi beli in barva, za takšna dela pri hiši niso nikoli najemali obrtnikov. Mirjam je to znanje pridobila od očeta Julija, soboslikarskega in pleskarskega mojstra, ki je slovel kot zelo natančen in vesten obrtnik. Z njim je v mladosti rada delala po terenu.

Sicer pa Mirjam rada zahaja na sprehode v gozd, z veseljem prebira kriminalke in še vedno obiskuje tudi zanimive kulturne prireditve v Beli krajini - čeprav je nanje po službeni dolžnosti hodila desetletja. »A zdaj je drugače. Z možem se odpraviva lepo v miru, sedeva zadaj v dvorani in uživava, brez skrbi, kako bom kaj poslikala, kaj bom zapisala…,« pove naša sogovornica, ki pa ima v torbici še vedno s sabo blok s pisalom in mini fotoaparat. Kupila si ga je ob odhodu v upokojenski stan, »saj nikoli ne veš, kdaj bo kaj zanimivega,« pravi. Očitno novinar ostaneš vse življenje.

Članek je bil objavljen v Živi, prilogi Dolenjskega lista, 27.2.2020.

‹ nazaj