Nataša Mirtič: Umetniki se danes bolj kot o ustvarjanju pogovarjamo o preživetju

29.3.2020 | 16:00

Nataša Mirtič (Foto: I. V., arhiv DL)

Nataša Mirtič (Foto: I. V., arhiv DL)

Novo mesto - Samozaposlena magistrica grafike Nataša Mirtič je s svojim prepoznavnim likovnim slogom zgodaj pritegnila pozornost slovenske javnosti. Pogosto razstavlja, dejavna je v območnem stanovskem društvu, novomeška občina ji bo za pomembne kulturne dosežke aprila podelila Trdinovo nagrado.

Leta 1973 se je rodila v Novem mestu, odraščala je v Straži in na Selih pri Dolenjskih Toplicah. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je leta 1997 diplomirala kot slikarka, leta 2001 pa tam končala še magistrski študij grafike. Sodi v srednjo generacijo slovenskih grafičnih ustvarjalcev, za njo pa je vrsta odmevnih samostojnih in skupinskih razstav. Za svoje grafike je prejela več nagrad. Živi in ustvarja v Novem mestu. Z njo se je za Slovensko tiskovno agencijo pogovarjal Rasto Božič.

Ker so nagrade del odziva širšega in lokalnega okolja na določeno ustvarjanje, naj vas uvodoma vprašam, kako se sodobna slovenska - glede na drugo polovico prejšnjega stoletja korenito spremenjena družba - odziva na umetnika in umetniško delo?

To je zanimivo vprašanje, ki si ga likovni ustvarjalci pogosto medsebojno zastavljamo. "Kako živiš in shajaš," je namreč prvo, kar vprašamo, in tako najprej spregovorimo o problemih preživetja in ne o strokovnih likovno-ustvarjalnih vprašanjih. Težko je, ker trga za naša dela danes praktično ni.

Od svojega likovnega dela lahko živi le peščica kolegov, glavnina pa se nas ukvarja še z dodatnimi dejavnostmi. Več nas je opravilo pedagoške izpite in tudi sama sem nekaj let poučevala ter svoj status samostojne kulturne ustvarjalke kombinirala z zaposlitvijo na bližnji osnovi šoli. Ker je trg umetnin takrat še kar deloval, sem nato nadaljevala samostojno, to pa me je po več letih vztrajanja pripeljalo do tega, da brez pomoči partnerja ne bi mogla shajati in bi težko preživela.

Trga sodobnih umetnin, pravite, praktično ni več.

Ne. In zdi se mi oziroma pričakujem, da bo sedaj še slabše. Sama bi sicer želela, da bi se družba po tej epidemiološki krizi obrnila od zadnja leta ustaljenega hlastanja in se od tega nekaj naučila, po drugi strani pa ocenjujem, da naša generacija česa takega ni sposobna izpeljati. Več stavim na naše tako imenovane milenijce. Tem namreč misli tečejo drugače, znajo se povezati, hkrati pa so v veliki meri prisiljeni v prekarno zaposlitev, so samostojni podjetniki in podobno.

Drugačni so od moje generacije. Ta je imela na voljo brezplačno šolanje, zagotovljeno solidno zdravstvo, služba ni bila večji problem. Danes pa nasprotno služb ni in nič ni več samoumevno. Sem pripadnica tako rekoč razvajene generacije, nasprotno pa upam, da bodo milenijci in generacije za njimi, ki se jih sodobnokrizno stanje najbolj dotika, znali preklopiti, ukrepati in spremeniti družbo. Z optimizmom me navdajajo že moji in otroci prijateljev. V stiku so s prijatelji po vsej Evropi in ideje se krešejo.

Morda bo obdobje, ki ga preživljamo, nekoč dobilo naziv čas samoizolacije in premisleka. Kaj menite glede tega?

Analiza bo vsekakor sledila in bo takrat bolj na mestu. Je pa res, da sta, če gledam nase in na ljudi, s katerimi sem v stiku, nastopila nekakšno zatišje in umirjenost. Kupovanja je manj, več skušamo storiti sami in smo pri tem bolj ustvarjalni. Sami pečemo kruh, v kuhinji smo bolj iznajdljivi, več smo z otroki, potrošništvo nas ne obremenjuje več toliko. Zadovoljni smo s tem, kar imamo. Morda je to resnično dober trenutek, da se nekoliko zazremo vase. Morda je to dobro tudi za kulturo? Hkrati pa me navdaja bojazen, saj vemo, da je v kriznih časih denarja manj, manj je nakupov umetniških del, rezi pa se običajno začnejo prav pri kulturi.

Vrniva se k nagradam. Večkrat sva se namreč pogovarjala, da so nekako zvodenele tudi te. Res je, da prinesejo določeno korist, po drugi plati pa se poraja občutek, da nekatere podeljujejo nekoliko vsevprek. Menite, da ta trditev drži?

No, to je bila dilema, s katero sem imela opravka, ko se pristajala na kandidaturo za Trdinovo nagrado, ki jo Mestna občina Novo mesto vsakoletno podeljuje za pomembnejše trajne uspehe na področju kulture, literature, vzgoje in izobraževanja ter znanosti in so jo pred desetletji dobivala imena, kot so bili Tone Pavček, Severin Šali, Vladimir Lamut, Janko Jarc, Ilka Vašte, Marjan Mušič, Božidar Jakac, Marjan Kozina, Jakob Savinšek, Zoran Didek, Bogo Komelj in podobni.

Nagrada sicer godi. Imela bo denarni učinek. Prišla mi bo izjemno prav in sem novomeški občini zanjo silno hvaležna. Ostaja pa dejstvo, da o nagradi odloča oziroma jo dodeljuje komisija, sestavljena iz članov občinskega sveta, ki je kot taka politična. O nagradi tako več ne odločajo strokovnjaki, strokovno mnenje pa bi ji dalo tudi večjo težo. Morda bi bilo tako med nagrajenci zadnjih let tudi več takih, ki jo utemeljeno zaslužijo, na kar smo poleg strokovnosti opozorili tudi pri Društvu likovnih umetnikov Dolenjske.

Omenili ste Društvo likovnih umetnikov Dolenjske, v katerem ste precej dejavni. Ste njegova ustanovna članica, pogosto tudi razstavljate. Lani smo zasledili več vaših samostojnih in skupinskih predstavitev, kako pa je z vašimi letošnjimi razstavami?

Letos je negotovo leto. Nameravala sem sodelovati na trienalu grafike v Beogradu in na trienalu v francoskem Chamalieresu, kjer zaradi epidemije zdaj vse stoji. Stojijo oziroma za nedoločen čas so prestavljene razstave z omenjenim društvom, ki smo jih načrtovali v galeriji novomeškega Kulturnega centra Janeza Trdine. Razstav je in jih bo verjetno manj tudi drugje.

To bo dolgoročno postal problem, ki ga bomo samostojni ustvarjalci občutili pri oddaji vlog ministrstvu za kulturo oziroma pri oddaji prošenj za poravnavo prispevkov, ki jim morajo drugače plačati samozaposleni. Manjše število razstav lahko vpliva tudi na naše statuse samozaposlenih v kulturi. Glede na pretekle izkušnje lahko pričakujemo tudi hkratno državno varčevanje, država pa navadno najprej zareže prav pri kulturi. Obetajo se torej še bolj negotovi časi.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava