šport

Računa še na nekaj uspešnih sezon

5.7.2020 | 12:30 | R. N.

Pred dvema letoma je zmagal na triatlonu Amsterdam–Almere na Nizozemskem. S časom 7:55,44 je kot prvi Slovenec na najdaljši triatlonski preizkušnji, ironmanu, presegel magično mejo osmih ur. (Foto: osebni arhiv J. K.)

Jaroslav Kovačič že vrsto let sodi med najboljše slovenske triatlonce. (Foto: osebni arhiv J. K.)

Krško - Plavanje, kolesarjenje in na koncu še tek. Vse te discipline so zajete v triatlonu, ki velja za enega najtežjih športov. Ni jih veliko, ki zmorejo preplavati nekaj manj kot štiri kilometre, s kolesom prevoziti 180 kilometrov in nato še odteči maraton. Še manj pa jih je, ki to opravijo pod mejo osmih ur. S tem dosežkom se lahko pohvali Krčan Jaroslav Kovačič, ki že vrsto let sodi med najboljše slovenske triatlonce.

Med njegovimi najodmevnejšimi izidi lani je tretje mesto na svetovnem prvenstvu v dolgem triatlonu, ki je bilo maja v španski Pontevedri, septembra pa je na triatlonu serije Ironman v Cervii v Italiji osvojil drugo mesto. S 3,9-kilometrskim plavalnim delom je opravil v času 47:10 in iz vode prišel kot deveti, 180 km je s kolesom prevozil v času 4:22:30 in se prebil na šesto mesto, 42,2 km pa je pretekel v času 2:46:48 in pri tem prehitel še štiri tekmece. Z izjemnim drugim mestom in tudi s skupnim časom 8:03,12 je bil zelo zadovoljen, saj se je prvič na tekmovanju serije Ironman v kategoriji profesionalcev uvrstil na oder za zmagovalce. »Za zdaj je poleg mene na zmagovalni oder uspelo priti še enemu Slovencu,« pravi Kovačič.

Med epidemijo covida-19 so športniki trenirali doma. »Zame se veliko ni spremenilo. Res mi je bilo onemogočeno plavanje v bazenu, vendar toplejši meseci ponujajo plavanje v odprtih vodah. Ko je vladala omejitev gibanja na občino prebivanja, sem večino kolesarskih in tekaških treningov opravljal v kleti, na trenažerjih, kar je tudi sicer praksa v zimskih mesecih, ko zunaj pritiska mraz. Za stimulacijo plavalnih mišic pa sem skrbel z elastikami in s stabilizacijskimi vajami,« vadbo med epidemijo opisuje naš sogovornik.

Virtualne preizkušnje

Zaradi novega koronavirusa so nekatere triatlonske preizkušnje odpovedali, druge pa prestavili na poznejši termin. »To pomeni, da bo tekmovalna jesen zelo naporna. Med drugimi me 20. septembra čaka domače evropsko prvenstvo v srednjem triatlonu na Bledu, kar bo spet edinstvena priložnost generacije po evropskem prvenstvu v srednjem triatlonu v Novem mestu leta 1994,« se nadeja Kovačič, ki je oktobra načrtoval nastop tudi v triatlonski meki, na Koni na Havajih, kjer se je triatlon pred 40 leti tudi začel, a so pred dnevi organizatorji tega slovitega tekmovanja sporočili, da ga prestavljajo na februar.

Čeprav ni tekem, triatlonci vseeno ne počivajo, ampak se med seboj merijo na virtualnih preizkušnjah. »Z uveljavljanjem tehnologije v športu prihaja do revolucije tudi na tekmovalnem področju. Vse bolj moderno postaja spletno tekmovanje, kjer se športniki z vsega sveta v različnih časovnih pasovih s svojimi pametnimi napravami prijavijo na igralno platformo in v danem trenutku tekmujejo med seboj v virtualnem svetu. Na Eurosportu je bila v začetku maja v živo predvajana kolesarska dirka Tour for all igralne platforme Zwift, kar je bila edina športna prireditev v živo na omenjenem programu v zadnjih dveh mesecih. Tudi profesionalni triatlonci smo dobili svojo serijo, kjer vsako sredo ob 16.50 tekmujemo v kolesarskem delu. Zadnjo tekmo sem končal kot sedmi, pred tem sem bil enkrat 26., drugič pa 15. med 400 registriranimi tekmovalci,« razloži eden najboljših krških športnikov in dodaja, da so te tekme zelo zabavne, služijo pa tudi za preverjanje trenutne telesne pripravljenosti.

Brez prvega posluha

Športno pot je začel kot plavalec v krškem Celulozarju in na tiste čase ga vežejo lepi spomini. Med triatlonce je prestopil med študijem na Fakulteti za šport. To je bila za tiste čase zelo posrečena kombinacija, saj triatlonskih klubov v Sloveniji še ni bilo, in le tisti, ki so plavalno tehniko in z njo povezane telesne zmogljivosti usvojili že kot otroci, so imeli možnost, da uspejo tudi kot triatlonci. Še zelo dobro se spominja prve preizkušnje. »Bolj za šalo kot zares sem se prijavil na blejski triatlon in 40-minutno preizkušnjo komaj preživel. Bilo je mučno, a hkrati zabavno, predvsem pa mi je triatlon predstavljal izziv, ki ga v življenju prej še nisem poznal.«

Sprva je tekmoval na krajših razdaljah, med letoma 2010 in 2012 pa je resno razmišljal in se pripravljal, da bi se v olimpijskem triatlonu uvrstil na igre v Londonu, a pravega posluha panožne zveze za njegovo ambicijo v tistem času ni bilo. »Organiziranost in podpora sta bili mizerni. Žal sem po nekaj organizacijskih napakah odstopil od projekta. V pol leta sem samo za letalske vozovnice porabil ves študentski prihranek, čeprav nisem opravil nobenega leta, in dobil prepoved tekmovanja na vseh predvidenih tekmovanjih, ker me zveza ni odjavila s startne liste,« se spominja Kovačič.

Na prvi tekmi je trpel

Če bi takrat na Osnovni šoli Jurija Dalmatina v domačem Krškem dobil zaposlitev za polni delovni čas, bi tekmovalno kariero po vsej verjetnosti končal. Z dekletom sta se nato odpravila na Novo Zelandijo. »Šla sva z delovno-turističnim vizumom, ki velja za leto dni, namenjen pa je mladim, željnim potovanja. Omogoča ti delo, ki je po večini zelo dobro plačano in na dosegu roke. Ni zapletene birokracije, vse papirje urediš na pošti v zelo kratkem času. Bila je izredna izkušnja, ki mi je odprla oči, kako lepa je naša Slovenija. Če Nova Zelandija velja za najlepši konec sveta, lahko z gotovostjo trdim, da Slovenija ne zaostaja veliko, če sploh.«

Na Novi Zelandiji je tudi prvič nastopil na razdalji ironman oz. dolgem triatlonu. Spominja se, da je bila to prava kalvarija, a dirko je končal na šestem mestu. Od takrat se s tem športom ukvarja profesionalno, se pravi, da pretežno živi od nagrad, ki jih osvoji na tekmah. Zaslužka je bilo v prvih letih bolj malo, kajti sezona triatlonca ni ravno poceni. »Izjemno sem vesel, da imam zdaj dva večja pokrovitelja. Prvi mi daje v uporabo osebni avtomobil, drugi mi pomaga finančno. V letošnjem letu sem podpisal tudi pogodbo z italijansko ekipo PPR Team, ki mi v prvi vrsti nudi socialno varnost, pomagajo pa mi tudi z opremo,« je zadovoljen Kovačič.

Edini pod osmimi urami

Triatlonec velja za enega fizično in psihično najbolj pripravljenih športnikov. Naš sogovorec pravi, da tedensko za vadbo porabi med 25 in 30 ur, s trenerjem mag. Alešem Suhadolnikom pa iščeta najboljše razmerje med intenzivnostjo, količino in regeneracijo. Vodja njegove ekipe je Borut Fonda, ki skrbi za tehnično podporo. Odkar delujejo skupaj, dosega vse boljše izide. »Veliko časa posvečamo tudi pravilnemu prehranjevanju, da sem lahko na tekmi vzdržljivejši,« poudarja Kovačič, ki je pred dvema letoma z zmago na triatlonu Amsterdam–Almere na Nizozemskem dosegel uspeh kariere. S časom 7:55,44 je kot prvi Slovenec na najdaljši triatlonski preizkušnji, ironmanu, presegel magično mejo osmih ur in se vpisal v elitni klub kakšnih 50 Zemljanov, ki so s 3,86 km plavanja, 180,25 km kolesarjenja in z 42,20 km teka opravili v manj kot osmih urah. Za zdaj je še vedno edini Slovenec, ki mu je to uspelo.

Zapeljal v jarek, da se je izognil trku

Zaradi treningov na kolesu veliko časa preživi na cestah. Leta 2016 je doživel grd padec, ki ga je na treningu v okolici Krškega zakrivil nepreviden voznik. Spominja se, da se je takrat ravno pripravljal na tekmovanje v Barceloni. Bil je v odlični formi, za seboj pa je imel tudi lepo popotnico dveh zmag. V izogib neposrednemu trku, ko je voznik zapeljal na njegov vozni pas, je zapeljal s cestišča naravnost v jarek, padel in si poškodoval ramenski sklep. Nič hujšega, če se ne bi profesionalno ukvarjal s triatlonom in plavanje ne bi močno obremenjevalo tega sklepa. Sezona je bila v trenutku končana. »Takšnih situacij je ogromno. Veliko je hude krvi na cesti, proti koncu tedna je navadno večja napetost, vikendi so bolj sproščeni. Avtomobilisti in kolesarji po mojem mnenju ne sodijo skupaj, tako kot ne sodijo skupaj kolesarji in pešci. Rešitve so prave kolesarske poti in ne pločniki, spremenjeni v kolesarske poti ali pa cestišča, na katerih se označi kolesarska pot,« razmišlja.

Domači ga podpirajo

Življenje je povsem podredil vrhunskemu športu. Brez podpore bližnjih bi verjetno že zdavnaj obupal. Partnerka in hči ga tudi redno spremljata na tekmovanjih. »Hvaležen sem, da imam to možnost in podporo, da v življenju lahko počnem tisto, kar me veseli, in nobene odločitve ne obžalujem,« poudarja 36-letnik, ki se zaveda, da ni več rosno mlad. »S pametno periodizacijo in poudarkom na dobri regeneraciji lahko vzdržljivostni tekmovalci tekmujejo na vrhunski ravni tudi po 40. letu starosti. To je bilo pred nekaj deset leti še nepredstavljivo, a danes je postalo realno in mislim, da me čaka še kar nekaj uspešnih sezon,« je prepričan Kovačič. Zaradi vseh naporov med tekmami včasih zapade tudi v kakšno krizo, ki jo je treba prebroditi. Včasih je zelo težko, pri tem pa mu še kako prav pridejo številne izkušnje.

Članek je bil objavljen v majski Živi, prilogi Dolenjskega lista.

‹ nazaj