dolenjska

Pogrešani: Vsaka minuta čakanja je dolga kot večnost

11.7.2020 | 12:40 | M. Žnidaršič

Mateja in Ivan Gričar leta 2015, ko so v le 22 dneh nov dom v Gorenjem Kronovem ob pomoči sorodnikov, prijateljev in vaščanov spravili pod streho. (Foto: M. Ž., arhiv DL)

Tako je plaz septembra leta 2014 objel njuno hišo na Štravberku, vdrl vanjo ter z zemljo napolnil spalnico in otroško sobo. (Foto: M. Ž., arhiv DL)

Andrej Podlogar, inšpektor v Sektorju uniformirane policije na Policijski upravi Novo mesto (foto: PU Novo mesto)

V ponedeljek so minili štirje tedni, odkar pogrešajo Ivana Gričarja.

V ponedeljek je minilo že štiri tedne, odkar svojci pogrešajo Ivana Gričarja iz Gorenjega Kronovega. Težko si predstavljamo, kaj vse v tem času preživljajo njegovi najbližji, koliko vprašanj, na katere nimajo pravega odgovora, se jim poraja. Vse dosedanje iskalne akcije, ki so jih vodili novomeški policisti in v katerih so poleg njih sodelovali tudi vodniki službenih in reševalnih psov, gasilci, potapljači, jamarji, svojci, prijatelji in znanci pogrešanega, so bile do zaključka naše redakcije v torek neuspešne.

»Pregledali smo vsa ožja in širša območja, kjer bi se pogrešani lahko nahajal, dosledno smo preverili tudi vse dodatne informacije in predvidevanja, ki smo jih prejeli kasneje. V dogovoru in ob soglasju svojcev smo informacijo in fotografijo pogrešanega posredovali medijem in jih zaprosili, da v objavi pozovejo ljudi, naj nas obvestijo, če bi ga videli ali kar koli vedeli o njegovem izginotju. V iskalnih akcijah pogrešanega žal nismo našli, še vedno pa dosledno preverjamo vsako novo informacijo ali namig,« je pojasnil Andrej Podlogar, inšpektor v Sektorju uniformirane policije na Policijski upravi Novo mesto.

PUSTIL VSE IN ODŠEL OD DOMA

Enainpetdesetletni Ivan Gričar je neznano kam odšel v ponedeljek, 8. junija, dopoldne. Njegova soproga Mateja, ki je bila takrat v službi, je povedala, da je doma pustil vse dokumente, denar in telefon in od tedaj ga nihče ni več videl in slišal. »Že nekaj časa se ne sprašujem več, zakaj je odšel, zakaj se o tem, kar ga je težilo, ni želel pogovoriti. Samo eno željo imam – da pride Ivan domov. Nič drugega ni pomembno. Globoko v srcu čutim, da živi, da nekje je in da mu nekdo pomaga. On je tako močan človek, da ne verjamem, da bi lahko dal roko nadse,« je prepričana Mateja, ki jo to pozitivno upanje drži pokonci.

Tri tedne se praktično ni odmaknila od hiše, če bi slučajno prišel Ivan domov. Prejšnji ponedeljek pa je po nasvetu zdravnice, da ji bo bolje, če bo med ljudmi, znova začela hoditi v službo. Pove, da tako lažje preživlja dneve, ko čaka na kakršno koli informacijo z zvezi z Ivanom. Življenje, pa naj bo še tako hudo, neizprosno teče naprej.

HIŠO ZASUL PLAZ

Življenje je Gričarjeve, Matejo in Ivana ter njunega sina Roka, ki ima že svojo družino, preizkušalo že pred nekaj manj kot šestimi leti. Bila je sreda, 10. septembra 2014, ko je sredi dopoldneva močno zabobnelo, po hribu je pridrla zemlja in zasula njihovo hišo na Štravberku pri Otočcu, le kakšnih 20 metrov stran od hišice, v kateri še danes živita Ivanova starša. K sreči tedaj ni bilo od »mlajših« Gričarjevih nikogar doma.

Glede na vse, kar se je zgodilo, prihodnosti v tej dolini niso videli več, tako da so parcelo našli v Gorenjem Kronovem, kjer so ob pomoči sorodnikov, prijateljev in vaščanov v pičlih 22 dneh nov dom spravili pod streho. Na pomoč pri reševanju stanovanjskega problema so jim priskočili tudi v novomeškem območnem združenju Rdečega križa, kjer so na pobudo ljudi organizirali akcijo zbiranja denarja, pa tudi materiala in storitev pri gradnji.

POGREŠANJE PRIJAVITE ČIM PREJ

Kot pravi Podlogar, v največ primerih policiste o pogrešanju obvestijo svojci. »Prav oni so tisti, ki osebo najbolj poznajo in znajo oceniti, kdaj gre dejansko za okoliščine, ki kažejo na to, da se je oseba morda izgubila, da je v stiski in se zato ne vrne domov ali v drugih okoliščinah, kjer bi s pomočjo policije osebi lahko pomagali.« Poudarja, da nikoli ni nikakršnega roka za prijavo pogrešanja osebe, niti 24- niti 48-urnega. »Svetujemo, da pogrešanje prijavijo čim prej, še posebej to velja pri otrocih. Na prijavo se odzovemo takoj in začnemo izvajati svoje ukrepe za izsleditev. Ti so odvisni od posamezne situacije in ni neke šablone, po kateri bi lahko opravili preiskavo. Včasih lahko takoj steče iskalna akcija, v drugih primerih je bolj potrebno zbiranje obvestil od svojcev, prijateljev, sosedov, v šoli ali službi. Mogoče je prej treba pregledati nadzorne kamere na območjih, kjer bi se pogrešana oseba lahko gibala, in na ta način določiti območje iskanja in podobno.«

Večino prijav, da nekoga pogrešajo, ljudje podajo v enem dnevu in v enem dnevu je večina pogrešanih tudi najdena. Polovico odraslih pogrešanih najdejo v od dveh do treh urah, v desetih urah več kot 70 odstotkov, v 24 urah več kot 80 odstotkov, policiste pa najbolj skrbi preostalih 20 odstotkov, ki so pogrešani tudi po več kot dnevu iskanja, saj s časovno oddaljenostjo obstaja vedno večja možnost, da nujno potrebujejo pomoč.

Še več pa v aktualni tiskani izdaji Dolenjskega lista 9. julija 2020

‹ nazaj