bela krajina

Drugače in enako: Znanilke svobodnih poletij

5.8.2020 | 19:00 | M. Luzar

V belokranjski vasi Zemelj, od koder je pred dnevi posneta fotografija, se je v dvanajstih letih izvalilo devetnajst štorkelj. (Foto: M. L.)

Spremenjeni svet je svoje državljane začel zadrževati doma, tam, kjer so; začelo se je s koronavirusom, nadaljuje se z uradnimi ukrepi za varovanje zdravja, upajmo, da se ne bo stopnjevalo v ožičenje tistih, ki bodo prepoznani za nezdrave.

Obrazi turizma so v takih razmerah drugačni, kot so jih ponujala zadnja obdobja. Tako se je spremenila tudi Bela krajina. Koliko tujcev bo to poletje Belo krajino in posebej njeno Kolpo prepoznalo kot prijazen naravni obraz sveta in bo dopustovalo ob tej reki, bo pokazal končni seštevek obiskov in nočitev. Po končani sezoni bi lahko zapisali tudi število tujih turističnih vozil, ki so skozi to slovensko zemljepisno preddverje predjadranskega prostora potovala to poletje na Hrvaško, a hitra trenutna ocena prometa kaže, da čez Gorjance na morje potuje zdaj občutno manj prebivalcev držav srednje, zahodne in severne Evrope, kot jih je šlo ob takem času številna zadnja leta. Spremenjeni svet očitno res zadržuje svoje državljane doma.

V takem svetu pa v Belo krajino še vedno tako kot doslej prihajajo štorklje. Štorklje so, kot piše na informativni tabli v vasi Zemelj, prvo gnezdo v Beli krajini spletle sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja v Gribljah, temu so tako sledila gnezda v Zemlju, Selih pri Dragatušu, Krasincu, na Otoku, v Borštu, Cerkvišču, Prilozju in Boginji vasi. Leta 2006 so zasedle že trinajst gnezd. V enem gnezdu se izvalita več kot dva mladiča. Gnezdo v Zemlju, na katerega bi, če bi to počele, štorklje vdelale letnico izdelave 1994, je zasedeno vsako sezono, v njem se jih je v dvanajstih letih izvalilo devetnajst.

In ob tem, ko se človekove poti spreminjajo, krčijo, kot rečeno, in se njegovo gledanje na svet in sebe v njem hočeš nočeš spreminja, oži, štorklje živijo svojo v davnini rojeno svobodo in svoje nezavedno upanje, ki se kljub velikim tveganjem na selitvenih poteh razprostira med nebom in zemljo in med afriškim vročim Rtom dobrega upanja in, denimo, nam bolj znano ravnico nekdanjega Panonskega morja. Pred dnevi so v vasi Zemelj stale na slemenu ene od streh in se razgledovale vsaka na eno stran neba; skupaj so tako opazovale ves svet, tudi človekov, pod seboj. Štorkljini mladiči se izvalijo v začetku maja, zato bi glede na število rojstev na eno gnezdo in glede na to, da je zdaj že sredina julija, dva od teh štirih lahko bila v tem ptičjem »rodu« mlada znanilca prihodnje svobode bivanja (te ptičje vrste).

Tej naravni vrsti je človek simbolično naprtil odgovornost za svoj obstoj. V prisotnosti številnih štorkelj v Beli krajini poznavalci vidijo potrditev, da je svet ob Kolpi, vključno s kmetovanjem, še prijazen naravi, in dokler bo tak, omenjena odgovornost štorkljam ne bo pretežko breme. Če neko pomlad štorklje sem v Belo krajino na rob Karlovške kotline ne bodo priletele, ker jih bo dotlej neznani jim obraz sveta nepreklicno zadržal doma nekje pri Rtu dobrega upanja, tudi za človeka ne bo več dosti upanja. A, kot rečeno, štorklje so tu, one s poletjem in poletje z njimi in to šteje in nosi svetlobo junija, julija in avgusta kar vsemu planetu tudi v času, ko je ljudem poletje drugačno.

Članek je bil objavljen v 30. številki Dolenjskega lista 23. julija 2020

‹ nazaj