kultura

Predstavili knjigo o Vilmi Bukovec Kambič in prvič na ogled postavili njene predmete

29.9.2020 | 14:45 | Besedilo in fotografije: R. N.

Avtor knjige Marko Košir v pogovoru z obiskovalci prireditve.

V Trebnjem so prvič na ogled postavili izbrane predmete iz zapuščine Vilme Bukovec Kambič, ki jih je zapustila trebanjski občini.

Trebnje - Letos mineva 100 let od rojstva Vilme Bukovec Kambič in dr. Alojzija Šuštarja. Občina Trebnje je med letom pripravila kar nekaj dogodkov, s katerimi so počastili spomin na znana in pomembna rojaka. V ponedeljek zvečer so skupaj s knjižnico Pavla Golie Trebnje pripravili še predstavitev knjige Vilma Bukovčeva, primadona za vse čase, ki jo je napisal Marko Košir.

Knjiga je razdeljena na več poglavij. V prvem delu je opisana njena mladost do zaključka študija, prihod v ljubljansko opero, njena umetniška kariera, vsa gostovanja po svetu, ki jih je bilo ogromno, in zaključek pevske kariere. »V drugem delu so strnjeni njeni podvigi, njene najljubše vloge, predstavljeni njeni pevski kolegi ter njena bogata in obširna diskografija doma in v tujini. V tretjem delu sem opisal njeno življenje po upokojitvi, četrti del pa vsebuje pregled vseh njenih nastopov na koncertnih in dramskih odrih, posebno poglavje je posvečeno nastopom na Dolenjskem,« našteje avtor in dodaja, da je knjiga nastajala tri leta. »Glavni vir informacij je bila njena umetniška zapuščina, ki je ostala v njeni hiši v Ljubljani. Njen glavni dedič Marko Kambič mi je dovolil, da sem vse lahko pregledal. Ob tem sem uporabil še vse druge razpoložljive vire, kot je denimo ocena njenih nastopov, zapisana v slovenskih časopisih. Skratka vse, kar se je o njej dalo dobiti, sem uporabil,« pravi Košir.

V dvorani Stik so na ogled prvič postavili izbrane predmete iz njene zapuščine Občini Trebnje. »Tukaj so njeni predmeti iz predstav, denimo pahljače, umetne trepalnice, tudi nakit, razstavljena je tudi spominska knjiga njenih predstav, različne obleke in še marsikaj drugega,« je povedala Patricija Tratar, ki je vodila prireditev.

Kot pravi župan Alojzij Kastelic, bo zapuščino Vilme Bukovec Knjižnica Pavla Golie Trebnje s podporo Občine Trebnje popisala, inventarizirala, katalogizirala in digitalizirala. »To je projekt, ki ga vodi trebanjska knjižnica. Zaenkrat bodo vsi ti njeni predmeti skrbno arhivirani, ko se bo pokazal pravi prostor, pa jih bomo razstavili,« pojasnjuje župan. Razmišljajo, da bi razstavo o Vilmi Bukovec Kambič uredili v prostorih nekdanje Grmade v središču Trebnjega. Občina se je lani zavzemala, da bi odkupila njeno rojstno hišo med trebanjskim gradom in bencinsko črpalko. V njej bi bila tudi spominska soba posvečena škofu Alojziju Šuštarju. A kot pravi Kastelic, se z vsemi lastniki niso uspeli dogovoriti, da bi občina hišo odkupila. »Upam, da bo v prihodnje vendarle prišlo do tega. Objekt je sicer v slabem stanju in treba bi ga bilo najprej obnoviti,« še dodaja župan, ki ima lepe spomine na izjemno operno pevko. Po njegovih besedah je prav, da ohranjajo spomin nanjo in na vse druge pomembne Trebanjce, ki so lahko navdih vsem generacijam.

Vilma Bukovec Kambič je bila sopranistka svetovnega slovesa in primadona ljubljanske opere. Rodila se je 27. februarja leta 1920 v Trebnjem. Po končani gimnaziji v Novem mestu je v Ljubljani študirala pravo, glasbo in petje. Leta 1942 je bila internirana v Italijo, od koder se je vrnila naslednje leto in leta 1944 začela peti v zboru ljubljanske opere, v katerem se je hitro uveljavila tudi kot solistka, še istega leta pa je debitirala v vlogi študenta Siebela v Gounodovem Faustu. Dolga leta je veljala za primadono ljubljanske opere; gostovala je po vsem svetu: od Francije, Belgije, Poljske, Češke, Slovaške, Romunije, Bolgarije in Rusije do Grčije, Španije, Egipta in Kitajske.

Za častno občanko so jo razglasili v rodnem Trebnjem in v Metliki, od koder je bil doma njen mož, akademik Vinko Kambič, ki je v Metliki odkupil svojo rojstno hišo in v njej uredil galerijo, ki jo je Vilma po njegovi smrti podarila Metliki.

Je ena redkih Slovenk, ki so kar dvakrat prejele Prešernovo nagrado – prvič jo je dobila leta 1957 za vlogo Manon v istoimenski Massenetovi operi, leta 1982 pa za življenjsko delo; leta 2000 je bila nagrajena tudi s srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije. Nastopala je celih štirideset let, z odra pa se je poslovila leta 1982.

‹ nazaj