K sreči ima Maša tri asistentke

28.11.2020 | 13:30

Maša v družbi treh osebnih asistentk, s katerimi se dobro razume. (Foto: osebni arhiv)

Podbočje - Maša Dornik iz Podbočja, 28-letnica s cerebralno paralizo, v času epidemije koronavirusne bolezni najbolj pogreša druženje v VDC Sonček Krško, saj tja zahaja že skoraj osem let. Zdaj ostaja doma, čeprav je center za izjemne primere odprt.

Kot pravi njena mama Jerneja Dornik, so Maši, ki ima uradno diagnozo cerebralna paraliza tetrapareza spastica, kar pomeni, da so prizadete vse štiri okončine, in je tudi duševno manj razvita, na primeren način razložili vse o smrtno nevarnem koronavirusu. Razume, da je stvar resna, in da zaradi varnosti in zdravja začasno ne more v VDC, »sicer pa, ko sliši za bolnišnico in injekcije, bi naredila vse, da ji tja ne bi bilo več treba, saj ima slabe izkušnje iz otroštva, ko je tam preživela nemalo dni,« pove mama.

Pogreša druženje v VDC Sonček

Maša sicer zelo rada zahaja vsako dopoldne v VDC. Rada ima družbo in tam se srečuje z vrstniki različnih invalidnosti. Kaj zanimivega počne, seveda primerno svojim sposobnostim, tam se pogovarjajo, šalijo, »skratka ta druženja ji veliko pomenijo,« pove Jerneja.

Maša je zelo družabna punca in ima kljub zdravstvenim težavam aktivno življenje, kar gre zasluga zlasti njeni družini, ki jo ima zelo rada. Maša obiskuje glasbeno šolo, saj rada poje, včasih tudi zapiha v kak instrument, ljubo ji je plavanje, prijajo ji terapije z gongi, masaže, jezdi. Rada gre na ogled gledališke predstave, koncerte ali v kino, z veseljem se udeležuje raznih delavnic, ki jih pripravlja Valvazorjeva knjižnica Krško v parku ali kje drugje. Vsega tega seveda zdaj žal ni.

K sreči ima Maša zadnje leto in pol, od lanskega februarja, zagotovljeno osebno asistenco - 2,75 osebe, ki ji jo nudijo tri asistentke, kar je več kot dobrodošlo.

Na podeželju je med korona lažje

Je namreč nesamostojna: ne more se sama umiti, iti v posteljo, si kaj skuhati, je lahko sama, vendar le takrat, če ji nekdo jed na krožniku razreže. Vseskozi potrebuje pomoč. Kot pove mama, je bilo brez te asistence in še ob službi zelo težko, čeprav se je trudila vsa družina, od nje do moža, veliko je pomagala njena mama. Odkar k Dornikovim, ki imajo še 16-letnega sina Erazma, prihajajo tri osebne asistentke, ki Maši pomagajo in jo tudi vozijo v VDC in nazaj, je vse lažje.

»Da ji zdaj v korona situaciji, ko mora biti Maša doma, ni pretežko, gotovo pomagajo tudi druženja z njimi. Z vsemi se lepo razume in vsaka se trudi na svoj način in prispeva, da je Maši pestro in zanimivo. Tako ni z njo le njena družina. Ni pa nepomembno tudi, da živimo na vasi, in gremo lahko ven na sprehod, še prej, ko je bilo to mogoče, je šla Maša večkrat do babice, skratka ni zaprta nekje notri sama med štirimi zidovi. Mnogi nimajo te možnosti in razumljivo je, da prihaja do stisk - tako pri teh otrocih s posebnimi potrebami kot pri njihovih starših,« pove Jerneja. Zato je prav, da VDC-ji za posamezne primere ostajajo odprti.

L. Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava