V Avstralijo z možem, hčerko, šestimi kovčki in polno optimizma

14.1.2021 | 12:10

Tia, Milan in Alenka so uspešna slovenska družina tudi v Avstraliji (Foto: osebni arhiv)

Brežice/Novo mesto - Le kaj vodi ljudi, da se preselijo zelo daleč, na drug konec sveta, v Avstralijo, da pustijo za sabo vse, kar so do zdaj ustvarili, domače, da naredijo tako veliko spremembo v življenju … »To nas pogosto vprašajo in vedno imamo na to vprašanje enak odgovor – razlog za selitev je bila velika želja po spremembi, nečem novem in življenju na toplem. Vedno sem sanjala o življenju v tujini in si želela razširiti obzorja,« je dejala Alenka Dirnbek.

Brežičanka se je s hčerko Tio, možem Milanom Dergancem, ki je sicer iz Češče vasi pri Novem mestu, šestimi kovčki in polno optimizma in pozitivne energije v deželo »tam spodaj« preselila pred petnajstimi leti. »Avstralija je dežela, ki je odprta za migracije, na Zlati obali (Gold Coast) na Queenslandu, kjer smo želeli živeti in živimo še danes, je vse leto toplo, pa tudi več priložnosti sva videla tu kot v Sloveniji, ki je kot dežela izjemno lepa, a jo zdaj gledam z drugačnimi očmi,« je povedala in pridala, da jim ni bilo nikoli žal, da so se preselili, in da so se takrat pravilno odločili.

Na selitev so se pripravljali kar celo leto, saj so želeli pridobiti vizum, ki jim bo omogočal stalno življenje in enake pravice, razen volilne, kot Avstralcem. »Po prihodu so nam 'možgančki' delali kar hitro. Treba je bilo najti stanovanje, delo, šolo za Tio, si urediti zdravstveno zavarovanje in vse potrebno za življenje v tujini, saj vnaprej nismo imeli nič dogovorjenega. Po pravici povedano, še zdaj ne vem, od kod nam ves ta pogum in energija. Od začetka smo navezovali kontakte, da smo čimprej padli v nov sistem in se učili sproti. Sami smo takoj spoznali, komu zaupati in komu ne, pa saj Slovenci smo pametne glave, a ne? (smeh),« je pripovedovala Alenka. Milan je dobil delo že po dveh tednih od prihoda v Avstralijo, in to povsem naključno, delal je v gradbeništvu kot polagalec knaufa oz. mavčnih plošč. Ker mu ni bilo težko prijeti za nobeno delo, se je hitro znašel. »Ni bilo enostavno, še zdaleč ne, ampak smo šli svojim sanjam naproti,« je poudarila.

Ponosni Slovenci

Čeprav so se preselili v tujino, bo, je poudarila Alenka, Slovenija vedno njihov prvi dom in vedno bodo ponosni Slovenci. »Nikoli se nismo sramovali, od kod smo, ali si spreminjali imen. Vedno sem rekla: če se moram jaz naučiti angleščino in se prilagoditi vsemu v novi deželi, je najmanj, kar lahko, da se Avstralci naučijo izgovarjati naša imena in priimke. In res, glede tega nimamo nobenih težav, saj je dežela polna migrantov.«

Slovenijo radi obiščejo in precej pogosto. »Tia že od majhnega redno obiskuje rodno deželo, saj ima tam očeta in polsestro, in je celo potovala sama prvič v Slovenijo, ko je bila stara deset let, s spremstvom stevardese, seveda. Moja želja je, da se enkrat tam upokojim, mogoče celo v Brežicah, kdo ve?! Smo si pa lep dom uredili tudi tukaj in mi gredo v tem trenutku lasje pokonci, če samo pomislim znova na selitev. Selili smo se prevečkrat in to zadnjo hišo smo končno začutili kot svoj dom, čeprav na drugem koncu sveta,« je še iskreno dejala Alenka Dirnbek.

O višjih stroških življenja »tam spodaj«, oz. o razlikah med življenjem »tu« in »tam« in o avstralskem poslovnem svetu ter njuni iznajdljivosti pa v aktualni številki Dolenjskega lista, ki je izšla danes.

Mojca Žnidaršič, foto: osebni arhiv

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava