In memoriam: Franc Povirk
25.1.2021 | 14:30 | S. Mirtič
Franc Povirk v Žužemberku (foto: Slavko Mirtič)
Žužemberk - V soboto, 16. januarja 2021, je v božje kraljestvo odšel g. Franc Povirk, dolgoletni župnik v Žužemberku in častni občan občine Žužemberk.
V farni cerkvi sv. Mohorja in Fortunata smo se farani 21. januarja spoštljivo poslovili od dolgoletnega župnika in dekana Franca Povirka, ki je s svojim delom, duhovnim zgledom in vztrajnostjo zaznamoval župnijo Žužemberk in dolino reke Krke. Mašo zadušnico je ob dekanu Francu Vidmarju in župnikih daroval župnik Sašo Kovač in ob tem poudaril njegovo osebnost in lik, ki je zagnal in poživil vse pore pastoralnega kot tudi kulturnega življenja v kraju. Župnik Povirk je ostal župljanom v srcih ne samo kot dober pedagog, temveč tudi kot pravi duhovni pastir, ob skrbi za pastoralo pa je z veliko mero zaupanja v božjo previdnost uresničeval in spodbujal številna druženja ob različnih pobožnostih, ki so preporodile župnijo, je ob opisu njegovega dela izpostavil župnik Sašo Kovač.
»V Žužemberk ste prišli z dekretom ljubljanskega nadškofa Šuštarja, da v politično ugodnem času in času slovenskega preporoda osamosvojitve obnovite v nebo vpijoče, z drevjem in grmovjem porasle ruševine, stare župnijske cerkve na hribu nad trgom ter župniščem. Kot Mojzes na čelu izvoljenega ljudstva ste z litoželeznim križem na ramenih simbolno začenjali svoj križev pot pod hribom do ruševin in klicali ljudi k pomoči. Z zmožnostjo organiziranja delavskih akcij, čiščenja ruševin in zbiranja denarja se je z ulitjem temeljnega kamna začela prenova srca trdega Suhokranjca,« je dejal Sašo Kovač in prebral pesem s. Kriste z naslovom »Ruševina cerkve nad Žužemberkom in njena velika noč. Grobovi, trnje, ruševina kot neme priče bolečin, kot hromi svatje iz temé globin … izvij iz njih se, draga domovina!« Moj Bog, kje najde zdravja narodov spomin?! Ti, Mati naša stopi spet iz Raja, uniči sled krvi, natoči maja! V ljubezni Božji umij te razvaline, pomlad naj iz drevesa križa v žalne kraje šine!!! Dosegel je Nebo glas bolečine. Zvonovi spet Marijin ''Ave'' nam pojo, odeta v belo platno ''Aleluje'' se cerkev dviga v zveznato nebo in z bratom brat se upajoč rokuje. Pšenična zrna obrodila so.«
Novo mašo je obhajal 11. 7. 1976 pri sv. Heleni v Dolskem. Nato ga je duhovniška pot vodila v Dobrnič, Krko in v Žužemberk, kamor je prišel na prošnjo škofa Alojzija Šuštarja. Ko je na Slovenskem leta 1990 prišlo do velikih sprememb so nad Žužemberkom še vedno strašile silhuete ruševin med vojno porušene in požgane cerkve. Župnik Franc Povirk je s prihodom v župnijo Žužemberk avgusta 1992 takoj začel postopke za obnovo farne cerkve sv. Mohorja in Fortunata in že julija 1993 podpisal pogodbo z novomeškim Pionirjem. Na novi lokaciji sakralnega objekta in župnišča je bilo med gradnjo kar nekaj dogodkov. 4. julija 1993 so imeli zlato mašo trije zlatomašniki Vinko Šega, Polde Povše in dr. Jože Gole. 3. oktobra istega leta je ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar blagoslovil stavbišče v izgradnji, 15. maja 1994 je nadškof Franc Perko blagoslovil štiri nove zvonove, ki so bili ob nepregledni množici pripeljani v sprevodu s trga v Žužemberku. Posebna slovesnost je bila 2. avgusta 1995, ko je obnovljeno cerkev blagoslovil metropolit Alojzij Šuštar, kot tudi prenos Marijinega kipa iz cerkve sv. Roka 18. avgusta 1996 v farno cerkev. Množica vernikov, narodnih noš in gasilcev je pospremila kip Marije, ki se je po 52 letih tako vrnil v svoj dom. 17. julija 2005 je bil še en pomemben dogodek, ko so zadonele orgle ob blagoslovu orgel ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojzija Urana.
S svojim povezovalnim delovanjem je Povirk prispeval tudi k prepoznavnosti Občine Žužemberk, ki mu je leta 2006 podelila naziv častnega občana. Da ostaja v spominih kot mogočen in spoštovan graditelj farne cerkve sta ob slovesu v žužemberški cerkvi poudarila tudi župan Občine Žužemberk Jože Papež in članica PS župnije Žužemberk Ljuba Košiček.
Zahvala je preskromna, da bi zaobjela vse storjeno in narejeno v vseh župnijah, v katerih je deloval pokojni župnik Franc Povirk. Bil je podjeten in uspešen gradbenik, izjemen gospodar, duhovnik z dušo in z vso telesno močjo. Pokončen mož, vedrega duha in značaja, ki je po skupnih akcijah imel čas za druženje s farani, petje in igranje na harmoniko. Po štirih mesecih boja z Covidom in pridruženimi boleznimi je od številnih preizkušenj klonilo njegovo telo. Na njegovi zadnji poti v večnost so ga še zadnjič iz njegovega doma - žužemberške cerkve - pospremili ključarji, z igranjem na orgle Žiga Jernejčič ter z izjemnim petjem Nina in Miha Banovec. Pogreb in pogrebna sveta maša za pokojnim je bila 22. januarja v Pečah, kjer je od leta 2006 tudi služboval.
Slika 1: Franc Povirk v Žužemberku (foto: Slavko Mirtič)
Povezane objave
Ocene komentarjev